Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo vsakršno prometno nesrečo moč preprečiti, v kolikor bi udeleženci v prometu ravnali s primerno oziroma višjo stopnjo skrbnosti. Vendar kot je pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavil že zagovornik obdolženega A. A., je povsem življenjsko sprejemljivo, da od povprečnega skrbnega voznika v konkretni nevarni situaciji, ki jo povzroči drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpisi, ne gre pričakovati, da bi nastanek prometne nesreče uspel preprečiti in zato obdolženemu B. B. na nastalo nevarno situacijo ni moč očitati predhodno (že prej) ali drugačno reakcijo. Na obdolžene naslovljena inkriminacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva in je zatorej ob razumnem dvomu pravilno odločilo obdolženim v korist, česar pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca ne morejo omajati.

Izrek

I.Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega B. B. in obdolženega A. A. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega C. C. pa poskusa storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovano D. d.d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2.Zoper sodbo se je iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil okrajni državni tožilec s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo pošlje v novo sojenje in odločitev.

3.Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega A. A., ki pritožbi nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Okrajni državni tožilec vztraja na prepričanju, da je storitev inkriminiranega dejanja obdolženim dokazana. Meni, da na podlagi izvedenih dokazov ni nobenega dvoma v to, da je dne 4. 5. 2014 v Mariboru prišlo do trčenja vozila Citroen, ki ga je vozil B. B. in vozila Renault, ki ga je vozil C. C., v njem pa se je nahajal še A. A. Poudarja, da tudi ni nobenega dvoma v to, da so vsi trije udeleženci na D. podali zahtevke za povrnitev škode, ki je bila B. B. (oziroma deloma E. E. s.p., ki je zanj opravil popravilo vozila) in A. A. tudi izplačana. Opozarja, da je bistveno za presojo, ali so bili obdolženi do odškodnin upravičeni ali ne, vprašanje, ali je na podlagi zbranih dokazov mogoče zaključiti, da je bila prometna nesreča kritičnega dne uprizorjena, torej ali je do trka obeh vozil prišlo namenoma, da bi lahko nato od zavarovalnice neupravičeno uveljavljali odškodnine. Tozadevno izpostavi izvedenski mnenji F. F. in G. G. ter strokovno mnenje H. H., za katere ocenjuje, da o tem vprašanju ne puščajo nobenega dvoma. Povzame, da je voznik vozila Citroen, torej B. B., zaznal vozilo Renault najkasneje 2,4 sekunde pred trenutkom trka in na razdalji slabih 30 metrov. Takšen časovni interval in razdalja pri ugotovljeni hitrosti vožnje vozila Citroen pred trkom, ki je bila okrog 44 kilometrov na uro, po njegovem prepričanju povsem zadoščata, da bi se bodisi z zaviranjem bodisi z vožnjo na levi vozni pas, trčenju povsem izognil. Pri tem pa opozori, da v obravnavani zadevi ni bilo zaznati niti sledu kakršnegakoli zaviranja, prav tako obdolženi ni niti malo zavil vozila v levo, da bi se poskusil trčenju izogniti. Kot utemeljen smatra torej zaključek, da bi vsak povprečno sposoben voznik v takšni situaciji vsaj poskušal preprečiti trk z zaviranjem ali zavijanjem v levo in obratno. Za nelogično in izkustveno nesprejemljivo opredeli, da povprečno sposoben voznik v opisani situaciji ne bi zaviral ali se poskušal izogniti vozilu, ki se vključuje na cesto z zavijanjem v levo. Poudarja, da tudi ni nobenih indicev, ki bi kazali na to, da je bila sposobnost obdolženega B. B. za vožnjo v trenutku pred trkom kakorkoli zmanjšana, kar izključuje kakršenkoli drug zaključek kot to, da je v vozilu Renault, ki se je vključevalo v promet, trčil z namenom, da bi od zavarovalnice neupravičeno terjal povrnitev škode, ki je pri tem nastala. Vsi opisani dokazi zatorej po prepričanju okrajnega državnega tožilca ne puščajo dvoma v to, da je vsak od obdolženih storil očitano kaznivo dejanje.

6.Povzetemu pritožbenemu stališču ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in ponujena zagovora obdolženih A. A. ter B. B. je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da v danem primeru ni zadoščeno prepričanju oziroma subjektivni gotovosti kot najvišjemu dokaznemu standardu, ki se v okvirih kazenskega prava zahteva za izrek obsodilne sodbe. Sprejeto odločitev je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe okrajnega državnega tožilca v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in sprejetih pravnih prvostopenjskih zaključkov ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne v zaobid podvajanja dosledno povzema, pri čemer na pritožbena izvajanja, ko okrajni državni tožilec podaja zgolj lastno oceno, ki pa se razlikuje od te, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče, le še dodaja:

7.Bistvo pritožbenih izvajanj je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenih dokazov ter ponudbi lastnih zaključkov okrajnega državnega tožilca, katerim pa ne gre slediti. Okrajni državni tožilec vztraja pri trditvi, da je bila obravnavana prometna nesreča uprizorjena. Prepričati skuša s trditvijo, da je voznik vozila Citroen, obdolženi B. B., vozilo Renault, ki ga je upravljal obdolženi C. C., zaznal najkasneje 2,4 sekunde pred trenutkom trka, na razdalji slabih 30 metrov. Jedro pritožbene teze je stališče, da bi se lahko voznik vozila Citroen bodi z zaviranjem ali zavijanjem v levo trčenju lahko izognil. Ker tega ni storil oziroma na cestišču o tem ni bilo sledu, je po mnenju pritožnika do trka v obravnavanem primeru prišlo namenoma.

8.Da stališče pritožbe ni utemeljeno, kaže logično pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je nevarno situacijo povzročil obdolženi voznik C. C. (in ne obdolženi voznik B. B.), ki se je neprevidno vključeval na prednostno cesto. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo vsakršno prometno nesrečo moč preprečiti, v kolikor bi udeleženci v prometu ravnali s primerno oziroma višjo stopnjo skrbnosti. Vendar kot je pravilno v odgovoru na pritožbo izpostavil že zagovornik obdolženega A. A., je povsem življenjsko sprejemljivo, da od povprečnega skrbnega voznika v konkretni nevarni situaciji, ki jo povzroči drugi voznik z vožnjo v nasprotju s prometnimi predpisi, ne gre pričakovati, da bi nastanek prometne nesreče uspel preprečiti in zato obdolženemu B. B. na nastalo nevarno situacijo ni moč očitati predhodno (že prej) ali drugačno reakcijo.

9.Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je edini posredni dokaz v obravnavani zadevi tehnična analiza prometne nesreče. O poteku obravnavane prometne nesreče je mnenje podalo več izvedencev, dva v okviru predmetnega kazenskega postopka. Njihova mnenja niso enotna. Kot zadnji je izvedensko mnenje podal G. G., ki je ponudil računalniško simulacijo, v kateri je uporabil podatke iz policijske dokumentacije in fotografij. Izvedenec G. G. je resda ugotovil, kar skozi pritožbena izvajanja selektivno izpostavlja okrajni državni tožilec, da bi voznik vozila Citroen lahko nevarno situacijo, tj. speljevanje vozila Renault Twingo s parkirnega prostora, nedvomno zaznal najmanj 2,4 sekunde pred trenutkom trčenja in bi se trčenju lahko izognil bodisi z močnim zaviranjem ali izogibanjem v levo. Tozadevno pa se pritožbeno sodišče strinja z opozorilom zagovornika obdolženega A. A., da predstavljeni izračun mogoče vzdrži v teoriji, v idealnih razmerah in v računalniški simulaciji. Toda človek ni tehnična stvar, zato ga ne gre kar vnesti v računalnik in izdelati simulacijo njegovega vedenja. Ob tovrstnih izračunih je vendarle treba upoštevati voznikovo psihično kondicijo, zbranost, morebitno utrujenost, čas oziroma del dneva (v konkretnem primeru pozna ura po delovnem dnevu, ko je bila že tema), pa tudi druge, iz življenjskega gledišča povsem razumne okoliščine, korektno izpostavljene v odgovoru na pritožbo, da je na primer ravno takrat obdolženi voznik lahko pogledal na uro, na telefon, se fokusiral na kakšnega mimoidočega in podobno. Pritožbeno sodišče zatorej pritrjuje oceni zagovornika obdolženega A. A., da je možnosti, ki so bile lahko tik pred nastankom obravnavane prometne nesreče, vzrok, da obdolženi voznik vozila Citroen morda ni mogel reagirati v opredeljenem času 2,4 sekunde, veliko. Ob sicer pritožbeno izpostavljeni vsebini sodnega izvedenstva, ki ga je opravil G. G., pa nenazadnje ostane pritožbeno zanemarjena posredno dopuščena tudi možnost, da je voznik vozila Citroen, obdolženi B. B. (vendarle) zaviral, to pomeni, da je lahko zaviral, pa ni bilo sledi.

10.Zagovor obdolženega C. C. in A. A., da sta se kritičnega dne v avtomobilu Renault ob večerni uri, ko se je zgodil trk obeh avtomobilov, nahajala zaradi predhodnega dogovarjanja o poslovnem sodelovanju, ki ni bilo realizirano, po mnenju okrajnega državnega tožilca potrjuje tudi zaključek, da sta se tam nahajala po predhodnem dogovoru vseh treh obdolženih o nameravanem trku obravnavanih dveh vozil z namenom od zavarovalnice neupravičeno terjati odškodnine, kar so nato tudi realizirali. Tudi s takšnim pritožbenim izvajanjem ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje je smiselno in prepričljivo obrazložilo, da iz vsebine izvedenih dokazov to ne izhaja. Zagovornik utemeljeno opozarja, da obdolženi A. A. pred obravnavano prometno nesrečo ni poznal nikogar od soudeleženih in tudi ni z nikomer bil v stiku, kar je potrdila preiskava njegovega mobilnega telefona. Posledično tudi sklepanje okrajnega državnega tožilca o obstoju predhodnega dogovora vseh treh obdolženih o nameravanem trku obravnavanih dveh vozil z namenom od zavarovalnice neupravičeno terjati odškodnine ostane zgolj na ravni hipoteze.

11.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo, da izvedeni dokazni postopek očitkov obtožbe ni potrdil s potrebno gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe. Na obdolžene naslovljena inkriminacija je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva in je zatorej ob razumnem dvomu pravilno odločilo obdolženim v korist, česar pritožbena izvajanja okrajnega državnega tožilca ne morejo omajati.

12.V ostalem pritožba tudi glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, in ker tudi pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi okrajnega državnega tožilca odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.