Jedro

Glede vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti kot predhodnega vprašanja se z razliko od ostalih predhodnih vprašanj ne opravi samostojno navezovanje, ampak se vselej tudi za to vprašanje uporabi pravo, ki ga je treba uporabiti glede glavnega vprašanja. V primeru uveljavljanja dedne pravice tujca se tako presoja predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti po pravu, po katerem se odloča o dedni pravici tujca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila s sklepom z dne 2. 4. 2004, Okrajnega sodišča v Murski Soboti, pred katerim teče zapuščinski postopek po K. A., napotena na pravdo, da se ugotovi zatrjevan obstoj zunajzakonske skupnosti tožnice in zapustnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja dedna pravica tožnice po pokojnem K. A., saj sta tožnica in zapustnik v času od spomladi 1996 pa vse do njegove smrti živela v zunajzakonski skupnosti v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče je uporabilo slovensko pravo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v višini 205,20 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da mora tožnica tožencem povrniti 254,40 EUR. Za svoje odločanje je uporabilo madžarsko pravo.

3. Vrhovna državna tožilka zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi 41. člena, 3. člena in 34. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) ni uporabilo drugega odstavka 12. člena ZZZDR in tudi ne 6. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju ZUVza). Meni, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odgovor na vprašanje, po katerem pravu se v primeru uveljavljanja dedne pravice tujca presoja predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti in po katerem pravu se odloča (ob podanem pogoju formalne vzajemnosti) o dedni pravici tujca (zunajzakonskega partnerja). Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje materialno pravno zmotna, saj je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožnica državljanka Republike Madžarske, s pokojnikom pa naj bi imela skupno prebivališče na naslovu tožnice (na Madžarskem) in mora sodišče v skladu z ZMZPP uporabiti madžarsko pravo. Madžarsko pravo zunajzakonskemu partnerju ne daje položaja zakonitega dediča v primeru smrti njegovega partnerja. Pravno so sicer urejena premoženjskopravna razmerja med njima v času življenja, dedovanje na podlagi zakona pa je izrecno izključeno. Stališče pritožbenega sodišča, da je bilo ugotavljanje tega vprašanja v skladu s smiselno uporabo 3. člena, 34. člena in 41. člena ZMZPP glede na dejanske ugotovitve skupnega bivanja tožnice in pokojnega treba uporabiti pravo njunega zadnjega skupnega bivališča, to je madžarsko pravo, je pravilno. Vendar je treba madžarsko pravo uporabiti le za ugotavljanje predhodnega vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti, sicer pa za odločanje o glavni stvari slovensko pravo. Sodišče druge stopnje tudi ni uporabilo 6. člena ZD v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZUVza(1). Drugostopenjsko sodišče je kljub tej določbi za odločanje o dedni pravici tožnice kot madžarske državljanke uporabilo madžarsko pravo.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pravdnim strankam. Tožnica pritrjuje razlogom zahteve in predlaga spremembo sodbe pritožbenega sodišča. Toženci so nanjo odgovorili in predlagajo njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Glavno vprašanje v pravdi je vprašanje (ne)obstoja dedne pravice tožnice kot zunajzakonske partnerke zapustnika. Kot predhodno vprašanje se je v zadevi pojavilo vprašanje (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti. V primeru, da ni izrecne zakonske določbe glede tega, ali se za vprašanje navezovanja uporabijo kolizijske norme glavnega vprašanja (dedne pravice) ali predhodnega vprašanja, se teorija(2) nagiba k stališču, da je potrebno glede predhodnega vprašanja uporabiti samostojno navezovanje, to je kolizijsko pravilo, ki se nanaša na navezno okoliščino predhodnega vprašanja.(3) Razlog za samostojno navezovanje je predvsem v tem, da ne bi v morebitni kasnejši, ločeni pravdi o tem vprašanju odločali kot o glavnem vprašanju in bi zato morali za rešitev istega vprašanja uporabiti drugo pravo. Vendar je narava ugotavljanja obstoja zunajzakonske skupnosti drugačna od ostalih predhodnih vprašanj in sicer v tem, da drugi odstavek 12. člena ZZZDR izrecno določa, da se o obstoju zunajzakonske skupnosti odloča le kot o predhodnem vprašanju(4) v postopku za odločitev o pravici ali dolžnosti, ki je odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti. Takšna odločitev ima zato učinek le v konkretni pravdi, torej nikoli nima učinka pravnomočnosti. Ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti ni mogoče zahtevati samostojno kot glavnega vprašanja, niti s splošno ugotovitveno tožbo niti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom.(5) Iz tega razloga do situacije, da bi bilo v ločeni pravdi o tem vprašanju kot o glavnem vprašanju drugače odločeno oziroma bi za rešitev tega vprašanja morali uporabiti drugo pravo, ne more priti. Zato je mogoče delno pritrditi razlogom v zahtevi in sicer v delu, da je za reševanje glavnega vprašanja treba uporabiti slovensko pravo, ne pa tudi v delu glede samostojnega navezovanja za vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti. Glede vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti kot predhodnega vprašanja se z razliko od ostalih predhodnih vprašanj ne opravi samostojno navezovanje, ampak se vselej tudi za to vprašanje uporabi pravo, ki ga je treba uporabiti glede glavnega vprašanja. V primeru uveljavljanja dedne pravice tujca se tako presoja predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti po pravu, po katerem se odloča o dedni pravici tujca. V skladu s 6. členom ZD, ki ureja dedne pravice tujih državljanov in določa, da imajo tuji državljani v Republiki Sloveniji s pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti(6), enake dedne pravice kot državljani Republike Slovenije in v skladu s 32. členom ZD, ki določa, da je za dedovanje treba uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti, je treba v obravnavani zadevi uporabiti slovensko pravo.

7. Pritožbeno sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je v predmetni zadevi treba uporabiti madžarsko pravo, ni presojalo vseh pritožbenih navedb tožencev in ni odgovorilo na očitke glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega staja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V skladu z določbo 25. člena Ustave RS je pravica do pritožbe ustavna pravica in ena izmed temeljnih človekovih pravic. Zato je Vrhovno sodišče odločbo drugostopenjskega sodišča razveljavilo (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena in drugim odstavkom 391. člena ZPP) in jo vrnilo v odločanje temu sodišču, da v skladu z napotki glede uporabe prava, odloči o celotni pritožbi.

Op. št. (1): „V zapuščinskem postopku se vzajemnost kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z dedovanjem, pri zakonitem dedovanju in pri oporočnem dedovanju, ko je dedič tujec, ki bi bil dedič tudi po zakonitem dedovanju, domneva do dokaza o nasprotnem.„ Op. št. (2): Glej Geč-Korošec M., Mednarodno zasebno pravo, prva knjiga-splošni del in Mednarodno zasebno pravo, druga knjiga-posebni del, A. Polajnar-Pavčnik, Kolizijskopravni problemi izvenzakonske skupnosti, Pravnik 11-12/87. Op. št. (3): Prim. sodbo VSRS II Ips 601/91 z dne 1. 4. 1992. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da je pravilno presojati obstoj (ne)popolne posvojitve po brazilskem pravu (toženec je bil brazilski državljan), nato pa v skladu s 6. členom ZD presojati (ne)obstoj dedne pravice toženca po sorodnikih posvojitelja. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. in 19. 6. 1992 (Poročilo VSS 1/92 str. 25).

Op. št. (4): „Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno.“ (drugi odstavek 12. člena ZZZDR) Novela ZZZDR z leta 1989 je tako razrešila dilemo, ali naj se o tem vprašanju odloča kot o glavnem vprašanju, ali naj se ugotavlja v vsakem postopku, v katerem na njeni podlagi stranka uveljavlja neko pravico.

Op. št. (5): Več o tem J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 12-/2011, str. 45-46. Prim. A. Galič v L.Ude in drugi, Komentar ZPP, 2. knjiga, 2006, str. 144-148. Op. št. (6): To je ob podanem pogoju formalne vzajemnosti.