Jedro

Pri določitvi denarne kazni po 33. členu ZIZ gre za poskus vplivanja na voljo dolžnika, da opravi dejanja, ki so nujna za zagotovitev varstva upnika, ali pa da opusti dejanja, ki bi upniku lahko povzročila škodo. Takšen namen denarne kazni jo opredeljuje kot izvršilno sredstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika ugovora zoper sklep o začasni odredbi ustavilo postopek (tč. I izreka sklepa). Hkrati je zavrnilo tožničin predlog za preklic ali znižanje denarne kazni (tč. II izreka izpodbijanega sklepa).

2. Tožnica je zoper II. točko izreka sklepa vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da odpravi denarno kazen, jo zniža, ali omogoči obročno plačilo, podredno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se zaveda svoje kršitve in je ne namerava ponoviti. Nahaja se v težki finančni situaciji, zato zneska 500,00 EUR ne more plačati, ne da bi s tem ogrozila preživljanje svojih otrok. Zaradi slabega premoženjskega stanja je tudi zaprosila za enkratno socialno pomoč in jo tudi prejela.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnica ponovno začela z omejevanjem in tudi preprečevanjem stikov, določenih z začasno odredbo, zato njena navedba, da svoje kršitve ne namerava ponoviti, ni resnična.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri določitvi denarne kazni po 33. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) gre za poskus vplivanja na voljo dolžnika, da opravi dejanja, ki so nujna za zagotovitev varstva upnika, ali pa da opusti dejanja, ki bi upniku lahko povzročila škodo. Takšen namen denarne kazni jo opredeljuje kot izvršilno sredstvo. Hkrati predstavlja sklep o denarni kazni izvršilni naslov za izvršbo, če dolžnik (v obravnavanem primeru tožnica) ne opravi zahtevanih dejanj, oziroma ne opusti dejanj, ki bi lahko povzročila škodo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom P 532/2019-IV z dne 19. 9. 2019 izreklo tožnici denarno kazen v znesku 500,00 EUR zaradi kršitve obveznosti začasne odredbe P 532/2019-IV z dne 22. 5. 2019. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1998/2019 z dne 20. 11. 2019 je navedena odločitev postala pravnomočna in jo mora tožnica izvršiti sama, sicer jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti.

6. Dolžnik (tožnica) ne more zahtevati preklica oziroma znižanja denarne kazni, ki jo je sodišče odmerilo glede na vse okoliščine zadeve (deveti odstavek 33. člena ZIZ), saj ZIZ takšnega pravnega sredstva ne pozna. Na dolžnikov predlog je možen zgolj odlog izvršbe, če izkaže za verjetno izpolnjenost pogojev iz 71. člena ZIZ. Če torej dolžnik nima pravice zahtevati preklica oziroma znižanja denarne kazni, o njej ni mogoče vsebinsko odločati. V takšnem primeru bi bilo treba dolžnikov predlog zavreči. Sodišče prve stopnje je sicer (napačno) štelo, da je zakonska podlaga za preklic oziroma znižanje denarne kazni v določbi šestega odstavka 33. člena ZIZ1, vendar je odločilo, da tožnica do preklica oziroma znižanja ni upravičena ter predlog zavrnilo. Glede na navedeno tožnica s pritožbo ne more doseči vsebinske spremembe takšne odločitve.

7. Tožničina pritožba se tako izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP).

1 Ta govori o spremembi denarne kazni, ki pa se nanaša zgolj na njeno spremembo v kazen zapora (peti odstavek 33. člena ZIZ).