Jedro

Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok, pa je treba upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja.

Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni ugotavljalo bistvenih okoliščin, da bi lahko štelo, da je bila seznanitev tožnika s pisno kršitvijo in vabilom na zagovor, ki jo je tožena stranka opravila po elektronski poti spornega dne na tožnikov službeni elektronski naslov, pravilna. Tako sodišče prve stopnje v postopku ni razčistilo, kakšne obveznosti je v zvezi z uporabo elektronskega naslova tožniku nalagala tožena stranka, še zlasti glede na ugotovitev, da tožnik v času, ko mu je tožena stranka poslala elektronsko sporočilo, ni bil več na delovnem mestu oziroma je istega dne po predhodnem obvestilu pristojni osebi zaradi slabega počutja odšel domov. Nato pa je bil tožnik v bolniškem staležu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se v točki I/1 izreka razveljavi in se zadeva tudi v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2016, da ga je tožena stranka dolžna vrniti na delo in ga od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v socialno zavarovanje ter mu povrniti stroške postopka v roku 8 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek, da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi tožnik predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži plačilo odškodnine tako, da obračuna znesek 108.000,00 EUR kot denarno odškodnino, od tega zneska odvede davke in prispevke in nato tožniku izplača neto znesek v roku 8 dni od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugotovi nezakonitost izredne odpovedi, v primeru sodne razveze pa mu prisodi tudi primerno odškodnino, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo pred spremenjen senat. Navaja, da sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je arbitrarna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je kršena tožnikova pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Poudarja, da je že v tožbi navajal, da je bil v posledici hišne preiskave skupaj z drugimi obdolženimi premeščen na drugo delovno mesto in da je bil A.A. očitno seznanjen s kršitvami, saj ga je šikaniral tako, da ga je kljub pooblastilom pri kolegijskem odločanju zaobšel in delal samo s tožnikovimi podrejenimi. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z motivom priznanja krivde v kazenskem postopku in kakšna je bila narava njegove hospitalizacije, ki je bistvena pri presoji, ali je bil tožniku omogočen zagovor pred toženo stranko in ali se ga je bil zmožen udeležiti, čeprav s pisno obdolžitvijo ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb in dokaznih predlogov tožene stranke, ki jih je ta podala v svoji prvi pripravljalni vlogi, ker je bila ta vložena prepozno. To velja zlasti za dokaz z vpogledom v obtožnico in izpoved B.B., zakaj je vpogledala v kazenski spis. Sodišče je s takim ravnanjem kršilo 286. člen ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče arbitrarno odločilo, da je bil tožnik zmožen sprejeti elektronsko pošto, ko je bil v bolniškem staležu. Prvo elektronsko pošto z vabilom in pisno obdolžitvijo mu je tožena stranka poslala na službeni naslov ob 14.49 uri, ko ni bil več na delu. Tožena stranka ni zatrjevala, da je tožnik to sporočilo videl, niti ni zatrjevala, da bi moral tudi v času bolniškega staleža brati elektronsko pošto ali da mu je to omogočeno tudi doma. Tožnik je povedal, da na svojem telefonu ni mogel gledati elektronske pošte, enako tudi ne doma. Na zaslišanju je pojasnil, da se ga je predsednik uprave A.A. izogibal, ni ga vabil na sestanke uprave, niti ga ni o čemer koli obveščal. Doma ni imel nastavljenega vpogleda v službeno pošto, niti se to od njega ni zahtevalo. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnik ni navajal, da od doma ni mogel dostopati do elektronske pošte, saj je to pravočasno trdil v svojih vlogah. Na toženi stranki je dokazno breme, da je bil postopek izredne odpovedi izpeljan zakonito. Tožnik elektronskih sporočil s pisno obdolžitvijo ni sprejel, niti jih ni videl, tožena stranka pa ni dokazala, da sta bili elektronski sporočili odprti oziroma prebrani. Zmotna je odločitev sodišča, da mu je bila pisna obdolžitev veljavno vročena in da mu ni bila kršena pravica do zagovora. Ne strinja se s presojo sodišča, da je ravnal neskrbno, ko kljub možnosti, da lahko vpogleda v elektronsko sporočilo od doma preko službenega telefona, tega ni storil. Tožnik je bil takrat že nesposoben za delo, pozneje pa je bil zaradi zdravstvenih težav hospitaliziran. Povedal je tudi, da je od predsednika sindikata C.C. po telefonu izvedel zgolj termin zagovora, ne pa tudi razlogov za odpoved. Tožniku ni bilo znano, kakšna naj bi bila odpoved in kdaj naj jo pričakuje. Nadalje navaja, da je sodišče odločitev, da je bil spoštovan subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, oprlo izključno na navedbe tožene stranke, medtem ko navedb tožnika in listin, ki jih je predložil, dokazno ni ocenilo. Poudarja, da odredba za hišno preiskavo v kazenskem postopku vsebuje podroben opis in navedbo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Sodišče protispisno navaja, da je bila odredba vročena D.D. Vročena je bila E.E. Z branjem te odredbe bi bil delodajalec seznanjen z vsemi okoliščinami, ki bi zadoščale za podajo odpovedi tožniku. Po razrešitvi predsednika uprave D.D. pa bi to lahko storil nov zakoniti zastopnik F.F., ki je izpovedal, da je imel v času, ko je bil začasni zastopnik tožene stranke, polna pooblastila. To pomeni, da je imel tudi pooblastilo za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik je v spis pravočasno predložil uradni zaznamek NPU o razgovoru s G.G. z dne 31. 6. 2011, kjer je povedala, da je po preiskavah prišlo do določenih kadrovskih sprememb, tako da tožnik, H.H. in I.I. več ne zasedajo istih delovnih mest in se ne ukvarjajo z javnimi naročili. Povedala je, da bodo v zvezi z ukrepanjem zoper vpletene počakali na odločitev nadzornega sveta. Za podajo odpovedi zadošča že seznanitev z bistvenimi elementi delavčeve kršitve. Sodišče se ni opredelilo do okoliščin, da je tožena stranka skoraj pet let po očitanih kršitvah zaposlovala vse vpletene. Sodišče ni prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi A.A., da se je vpogled pooblaščenke J.J. (sedaj B.B.) v kazenski spis leta 2013 nanašal na povsem drug postopek. Dejstvo, da je B.B. skopirala tožnikov zagovor, kaže, da je predsednika uprave še posebej zanimalo, kaj ima o vsem povedati tožnik. Predsednik uprave je tisti, ki nosi odgovornost in odloča v družbi, kar je nenazadnje potrdila tudi G.G. Stališče sodišča, da naj bi bila izvedba samega kaznivega dejanja tako zapletena, da iz odredbe ni bilo mogoče razbrati vseh kazenskih znakov kršitev, je napačna, saj bi bila taka odredba nezakonita. Zmotno je tudi stališče sodišča, da ni potekel objektiven rok za podajo odpovedi. Rok, v katerem je možen kazenski pregon, predstavlja zastaralni rok, v katerem je mogoče uveljavljati kazensko odgovornost storilca. V primeru sodbe na podlagi priznanja pa kazenski pregon ni več možen, saj bi bilo sicer prekršeno načelo prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari. Razlog, zaradi katerega delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, mora biti v ustrezni časovni zvezi s samo odpovedjo, medtem ko gre v danem primeru za časovno oddaljenost petih let. Tožnik je bil še pet let neposredno podrejen predsedniku uprave in ves ta čas je bil na letnih ocenjevanjih ocenjen nadpovprečno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Tako je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, to je v roku, kot je določen v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). Opredelilo pa se je tudi tudi do bistvenih ugovorov tožnika. Tožnik z zatrjevanjem te kršitve na več mestih v pritožbi uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje, česar ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka. Pravilnost stališč sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o prekluziji, ko je upoštevalo navedbe in dokaze, ki jih je tožena stranka podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2016. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo 16. 9. 2016 toženi stranki dodelilo 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožnika z dne 13. 9. 2016. Glede na to, da je tožena stranka prvo pripravljalno vlogo z dne 4. 10. 2016 na sodišče vložila v dodeljenem 15-dnevnem roku, to je 3. 10. 2016 (kot izhaja iz list. št. 51), jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot pravočasno. S takim ravnanjem sodišče prve stopnje ni kršilo 286. člena ZPP, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2011 na delovnem mestu "direktor projekta" za nedoločen čas. Tožena stranka je bila 15. 3. 2016 seznanjena, da je tožnik z okrožnim državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde, s katerim je priznal krivdo za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008, in nadalj.) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Dne 13. 4. 2016 je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi mu je v bistvenem očitala, da je v zameno za določena ravnanja pri opravljanju svojega dela (v zvezi s postopkom javnega naročila za K.) prejel obljubo nedovoljene nagrade s strani tretje osebe. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zlasti določbe Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS; Ur. l. RS, št. 128/2006 in nadalj.). Kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena KZ-1 (ki ga stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (v sostorilstvu).

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi izhaja: - v letu 2011 je bil zoper več zaposlenih pri toženi stranki (tudi zoper tožnika) sprožen kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril v zvezi s postopkom javnega naročila za K.; eden od soobtoženih je bil tudi tedanji predsednik uprave toženke D.D.; pri toženi stranki je bila izvedena hišna preiskava in zasežena dokumentacija; - predsednik uprave A.A. je bil ob prevzemu funkcije v marcu 2012 seznanjen s hišno preiskavo tožene stranke ter da zadevo preiskuje NPU, - A.A. je bil 22. 2. 2013 zaslišan v kazenskem postopku zoper tožnika in ostale obtožene; tam je izpovedal, da so v maju 2012 nadzornemu svetu predlagali odstop od pogodbe, sklenjene na podlagi javnega naročila, zaradi utemeljenega suma, da je bila vsebina pogodbe posledica storjenega kaznivega dejanja; - odvetnica toženke B.B. (ki je toženo stranko zastopala v gospodarskem sporu med toženko in družbo L. d. o. o.) je 20. 3. 2013 vpogledala v kazenski spis za potrebe gospodarskega spora; - odvetnica B.B. se je 15. 3. 2016 udeležila obravnave v kazenskem postopku in bila seznanjena, da je tožnik z okrožnim državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde; istega dne je bila zoper tožnika izdana kazenska obsodilna sodba, s katero je sodišče razsodilo, da je kriv storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po prvem odstavku 241. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (v sostorilstvu).

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS; št. 42/2006, in nasl.) predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni rok, pa je treba upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved tožniku 18. 3. 2016, ko sta pooblaščenka tožene stranke B.B. in G.G., ki je pri toženi stranki pooblaščena za pravno področje, vpogledali v kazenski spis in skopirali obtožnico. To pa je bilo po tem, ko se je odvetnica B.B. 15. 3. 2016 udeležila obravnave v kazenskem postopku in bila seznanjena, da je tožnik z okrožnim državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde. Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izpovedih zakonitega zastopnika A.A., prič F.F. in G.G. ter pisni izjavi B.B. Njihove izpovedi so o okoliščinah seznanitve s tožnikovo kršitvijo in o tem, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja, skladne. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. 13. Sodišče prve stopnje se je v 21. in 22. točki obrazložitve sodbe opredelilo tudi do bistvenih tožnikovih ugovorov v zvezi s pravočasnostjo odpovedi in pojasnilo, zakaj je zaključilo, da tožena stranka do seznanitve z obtožnico ni mogla vedeti za razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki predstavlja kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril. Pritožbeno sodišče tudi s temi razlogi sodišča prve stopnje soglaša. 14. Tako so prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje, da se tožena stranka z odpovednim razlogom ni seznanila že z izdanim sklepom o preiskavi v letu 2011, saj sklep o preiskavi sam po sebi ne predstavlja dokaza, da je oseba res kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tudi v primeru sproženega postopka za presojo (ne)zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se delodajalec pri dokazovanju obstoja kršitve ne more sklicevati zgolj na obstoj sklepa o preiskavi, četudi so v njej navedena imena vpletenih oseb in dejanja, ki se jim očitajo. Nenazadnje sklep o preiskavi pomeni, da je podan (zgolj) utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, sodišče pa lahko po izvedbi dokazov kazenski postopek tudi ustavi. Ob upoštevanju specifičnosti zadeve, torej da je bila kazenska preiskava uvedena zaradi kaznivega dejanja, v katerega je bilo vpletenih veliko število ljudi, med njimi tudi tožnik, da je šlo za obsežno in zapleteno zadevo, ko suma storitve kaznivega dejanja ni zaznala oziroma ugotovila tožena stranka sama in ni sama sprožila kazenskega postopka zoper tožnika in ostale osumljene ter zadeve ni preiskovala sama oziroma ni bila stranka v kazenskem postopku, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka zgolj na podlagi seznanitve s sklepom o preiskavi, še ni mogla ugotoviti razloga za tožnikovo odpoved.

15. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bil A.A., ki je postal zakoniti zastopnik tožene stranke v marcu 2012, v maju 2012, ko je tožena stranka odstopila od spornega javnega naročila, seznanjen zgolj z dejstvom, da je bila v letu 2011 v zvezi s tem pri toženi stranki izvedena hišna preiskava in da je v teku predkazenski postopek, ne pa tudi s kakršnimikoli drugimi dodatnimi informacijami ali dokazi v zvezi s spornim naročilom. Pritožbene navedbe o šikaniranju, ki naj bi ga izvajal A.A. nad tožnikom, kar naj bi kazalo na to, da je zagotovo vedel za tožnikove kršitve, so neutemeljene, saj tega dokazni postopek ni potrdil. Prav tako splošna izpoved A.A. v kazenskem postopku, da je tožena stranka v letu 2012 odstopila od javnega naročila zaradi utemeljenega suma, da bi lahko bila vsebina pogodbe posledica storitve kaznivega dejanja (ki je bila dana v pogojniku), ne zadošča za zaključek, da je bil zakoniti zastopnik že v maju 2012 seznanjen s tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja nedovoljene obljube nagrade po 241. členu KZ-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila odredba o hišni preiskavi vročena E.E., in ne D.D. Slednji je bil namreč v tistem času odgovorna oseba za uvedbo postopka izredne odpovedi zoper tožnika, česar pa glede na dejstvo, da je bil tudi sam eden od osumljenih, od njega niti ni bilo mogoče pričakovati. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi mu odpoved lahko podal že F.F., ki je bil predsednik uprave tožene stranke v času od 19. 10. 2011 do 11. 3. 2012. Iz izpovedi F.F. namreč izhaja, da ni imel dovolj podatkov v zvezi z domnevnimi kršitvami, da bi lahko tožniku podal izredno odpoved, pri tem pa tudi iz ostalih izvedenih dokazov ne izhaja drugače. 16. Prepričljiv je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ustrezne podlage za izredno odpoved tožniku ni predstavljal niti vpogled pooblaščenke tožene stranke v kazenski spis tožnika v letu 2013. Ta temelji na skladni izpovedi zakonitega zastopnika in prič, da je tožena stranka podatke iz kazenskega spisa pridobivala zaradi gospodarskega spora, ki ga je vodila z družbo L. d. o. o. in zaradi sprejemanja odločitev v zvezi z odstopom od javnega naročila. Nenazadnje pa iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne izhaja, da bi bila pooblaščenka tožene stranke, ki je vpogledala v kazenski spis, pooblaščena za vodenje delovnopravnih postopkov (da bi jo lahko sodišče prve stopnje zato štelo za pooblaščeno osebo v smislu prvega odstavka 20. člena ZDR-1).

17. Ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč je tudi sicer Vrhovno sodišče RS s sklepom, opr. št. VIII Ips 145/2018 z dne 19. 12. 2018 odločitev pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 748/2017 z dne 1. 3. 2018, s katero je ugodilo tožnikovem tožbenem zahtevku, ocenilo kot preuranjeno. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 13. 4. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Tolmačenje tožnika, da je že potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi, ker ni več možnosti za kazenski pregon, saj je bil kazenski postopek zoper tožnika že končan, je zmotno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZDR-1 objektivni rok za podajo izredne odpovedi veže na časovno možnost kazenskega pregona, ki v obravnavani zadevi še ni potekala in ne na dejanski kazenski pregon.

18. V postopku je tako ostalo sporno še vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost pred odpovedjo po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne pravne presoje, da je tožena stranka tožniku pravilno in pravočasno poslala vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo po elektronski poti, pri čemer je neskrbnost za seznanitev z vabilom na zagovor pripisalo tožniku, je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

19. Glede na to, da je sodišče prve stopnje kot pravilno in pravočasno štelo le vročitev vabila na zagovor s pisno seznanitvijo o očitanih kršitvah tožniku po elektronski poti na tožnikov elektronski naslov (medtem ko je ugotovilo, da vročitev vabila na zagovor po internem kurirju 6. 4. 2017 tožniku ni bila opravljena, ker ga vročevalec ni našel na delovnem mestu; vročanje preko pooblaščenega detektiva pa ni bilo pravilno, ker ta ni ravnal v skladu z določbo 142. člena ZPP, ki določa osebno vročitev, da bi se vročitev pošiljke lahko štela za pravilno vročeno) so v zvezi s tem bistvene dejanske ugotovitve: - tožena stranka je tožniku 6. 4. 2016 ob 14:49 uri po elektronski poti poslala vabilo na zagovor; tega dne je tožnik po predhodnem obvestilu pristojni osebi (M.M.) zaradi slabega počutja odšel domov ob 13:59 uri in se še istega dne zglasil pri osebni zdravnici; - tožnik je bil od 7. 4. 2016 dalje v bolniškem staležu; - 8. 4. 2016 je tožena stranka po elektronski poti tožnika obvestila o datumu zagovora za 12. 4. 2016 in dodatni datum zagovora za 13. 4. 2016; - 10. 4. 2016 je tožnik podal zahtevo za obvestitev sindikata o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - 12. 4. 2017 je tožena stranka izvedla zagovor, ki se ga tožnik ni udeležil; zagovora se je udeležil predsednik sindikata C.C., ki mu je tožena stranka vročila tožnikovo pisno obdolžitev; - tožnikova izvenzakonska partnerica je toženo stranko po faksu dne 12. 4. 2016 obvestila, da je tožnik na zdravljenju v UKC N. in po pošti, ki jo je tožena stranka prejela 13. 4. 2016; istega dne je tožnik na toženo stranko naslovil predlog za preložitev datuma zagovora (tako 12. 4. kot 13. 4.), ker je bil na preiskavah v UKC N.; tožnik je bil hospitaliziran od 12. 4. 2016 do 15. 4. 2016. 20. Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma vsaj preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je bila seznanitev tožnika s kršitvijo pravilno in pravočasno opravljena po elektronski poti. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa možnost, da lahko delodajalec delavca pisno seznani tudi po elektronski poti na njegov elektronski naslov, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni ugotavljalo bistvenih okoliščin, da bi lahko štelo, da je bila seznanitev tožnika s pisno kršitvijo in vabilom na zagovor, ki jo je tožena stranka opravila po elektronski poti 6. 4. 2016 ob 14:49 uri na tožnikov službeni elektronski naslov, pravilna. Tako sodišče prve stopnje v postopku ni razčistilo, kakšne obveznosti je v zvezi z uporabo elektronskega naslova tožniku nalagala tožena stranka, še zlasti glede na ugotovitev, da tožnik v času, ko mu je tožena stranka poslala elektronsko sporočilo, ni bil več na delovnem mestu oziroma je istega dne po predhodnem obvestilu pristojni osebi zaradi slabega počutja odšel domov že ob 13:59 uri. Od 7. 4. 2016 dalje pa je bil tožnik v bolniškem staležu. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik v postopku ni navajal, da poslanega elektronskega sporočila doma ni mogel pregledati in da ni predlagal dokazov v tej smeri. Tožnik je namreč že v tožbi navajal, da ni bil seznanjen z razlogi za odpoved, pri čemer je med drugim izpostavil tudi, da službenega predala elektronske pošte v bolniškem staležu ni mogel uporabljati. Zaslišan kot stranka v postopku pa je podrobneje pojasnil, da od doma ni imel možnosti vpogleda v elektronsko pošto in da je imel to možnost le na svojem računalniku. V zvezi s tem je tožnik izpovedal tudi, da na telefonu ni imel službenih mailov že več kot pet let, ker predsednik uprave z njim ni želel imeti stikov. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotne ugotovitve o nezadostni trditveni podlagi tožnika v zvezi z možnostjo vpogleda v službeni elektronski naslov od doma, neutemeljeno ni upoštevalo tožnikove izpovedi v zvezi s tem in ni raziskalo okoliščin v zvezi s tožnikovo obveznostjo uporabe oziroma dostopom do službenega elektronskega naslova od doma. Dokazno breme, da je bila seznanitev s kršitvijo in vabilom na zagovor opravljena pravilno, je na toženi stranki. Ker sodišče prve stopnje teh okoliščin ni ugotavljalo, je dejansko stanje v zvezi s pisno seznanitvijo z očitano kršitvijo in posledično omogočitvijo zagovora nepopolno ugotovljeno.

21. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo v točki I/1 izreka ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri vrnitvi zadeve v ponovno odločanje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, zlasti ker je pritožbeno sodišče z razveljavitvenim sklepom opr. št. Pdp 748/2017 z dne 1. 3. 2018 že vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da odloči o nadaljnjih tožnikovih zahtevkih. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V zvezi s pritožbenim predlogom, da se zadeva vrne v obravnavo pred spremenjeni senat, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta brezpredmeten, saj iz spisa izhaja, da bo o že razveljavljenem delu odločal spremenjeni senat, ki bo odločal tudi o razveljavljenem delu iz tega pritožbenega postopka.

22. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali je bila s strani tožene stranke pravilno opravljena seznanitev tožnika s pisno kršitvijo po elektronski poti. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o tožbenem zahtevku.