Jedro

Med izjemami od načela, da mora sodišče dokaze na glavni obravnavi neposredno izvesti, je tudi tista o branju zapisnikov o prejšnjem zaslišanju priče s soglasjem strank, določena v 2. odstavku 340. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.11.2000 obsojenega R.S. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen eno leto zapora. Po 48. členu KZ je nato obsojencu ob upoštevanju kazni dveh let zapora, izrečene za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 27.2.1998, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 24.6.1998, izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. V enotno kazen je obsojencu vštelo čas, prebit v priporu od 17.9.1997 od 9.30 ure dalje in vso prestano kazen do 17.9.1999. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovancem plačati njihove premoženjskopravne zahtevke, v skladu s 6. odstavkom 250. člena KZ pa je odvzelo ponarejene čeke. Obsojenca je po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbe obsojenega R.S., njegove žene I.S., njegovih otrok E. in D. ter obsojenčevega zagovornika kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov pritožbenega sodišča je obsojenca oprostilo.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih ni pobliže opredelil, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v "ponovno postopanje in zakonito sojenje", pri čemer naj se "revizijski" stroški štejejo med nadaljnje stroške postopka.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega R.S. navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve kazenskega postopka, ker na glavnih obravnavah kljub obsojenčevi zahtevi ni neposredno zaslišalo vseh prič, prav tako pa da je brez obsojenčeve "odobritve" prebralo izvedensko mnenje.

Kršitev določbe 2. odstavka 340. člena ZKP, ki jo s temi navedbami po vsebini uveljavlja vložnik zahteve, ni podana. Pravilo je, da mora sodišče dokaze na glavni obravnavi neposredno izvesti, vendar ZKP dopušča tudi situacije, ko je izjemoma dovoljeno odstopanje od tega načela. Med temi je tudi izjema, določena v 2. odstavku 340. člena ZKP, ki predpisuje, da sme senat s soglasjem strank odločiti, da naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če priča oziroma izvedenec nista navzoča, ne glede na to, ali sta bila povabljena na glavno obravnavo ali ne. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave (list. št. 287) je razvidno, da je sodišče izpovedbe prič in mnenji izvedencev grafoskopske stroke B.R. in B.P. prebralo v soglasju s strankami. Zakonski pogoji za branje navedenih listinskih dokazov so bili podani in so zato nasprotna vložnikova zatrjevanja neutemeljena.

Navedbo v zahtevi, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je šlo pri vnovčitvi čeka v znesku 13.000 SIT 11.7.1997 v trgovini O. na V., za odloženo plačilo in da zato sodbe prvostopenjskega sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti, je treba razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih.

Tudi ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na 9. strani sodbe podrobno obrazložilo, zakaj ni verjelo obdolžencu, da dne 11.7.1997 ni mogel izpolniti navedenega čeka, ker da je bil takrat v Bosni. Kakor je razvidno iz prvostopenjske sodbe, je sodišče na podlagi mnenj obeh izvedencev grafoskopske stroke ugotovilo, da je obsojenec izpolnil tudi ček serijske številke ..., tako da je podpisal imetnika Z.D. in izpisal znesek s številko in besedo. Obrazložilo je, da obsojenčevemu zagovoru, da tega ni storil, ni sledilo, ker je na podlagi izpovedbe prič (očitno I.L. - l. št. 286) ugotovilo, da so v trgovini blago prodajali tudi z odloženim plačilom. Poudarilo je tudi, da na žigu v obsojenčevem potnem listu ni bila navedena ura prestopa državne meje (očitno med Hrvaško in Federacijo BIH v kraju Ž.). To navedbo v obrazložitvi pa je treba razumeti tako, da oddaljenost med krajem storitve kaznivega dejanja in krajem, kjer je istega dne obsojenec vstopil v Federacijo BIH, ni taka, da bi obsojenca izključevala kot osebo, ki je izpolnila in v okoliščinah, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, prodajalcu predložila v vnovčenje ček navedene serijske številke. Sodišče je torej tudi glede tega dejanja v izpodbijani pravnomočni odločbi navedlo, na podlagi česa je zaključilo, da je tudi to izvršitveno dejanje storil obsojenec in obrazložilo, zakaj žig z odtisom datuma v potni listini, ki je identičen datumu izdaje navedenega čeka, ne izključuje obsojenca kot storilca tega izvršitvenega dejanja.

Z navedbami, da zaslišane priče obsojenca niso prepoznale kot osebo, ki je pri njih vnovčevala sporne čeke, da čekov ni ponarejal, da pri hišni preiskavi, opravljeni pri obsojencu, niso bile najdene stvari oškodovancev oziroma tiste, ki so bile kupljene z ukradenimi in ponarejenimi čeki, obsojenčev zagovornik v zahtevi izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za trditve, da grafologija ni eksaktna veda ter da sodba ne more temeljiti samo na mnenju grafologa, pa naj bo le-to še tako strokovno in objektivno. Z očitkom, da bi sodišče lahko izvedlo tudi druge dokaze ter da bi od trgovine I. zahtevalo video posnetke, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je obsojenec v tej trgovini ponaredil in nato tudi take čeke uporabil, pa tega ni storilo, vložnik prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega R.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenega R.S. na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP, glede na slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.