Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnik v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 dokazal, da davčnemu dolžniku ni dolžan in zato posledično ne more biti dolžnikov dolžnik v postopku davčne izvršbe. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi do izdaje izpodbijanega sklepa dolg davčnemu dolžniku poravnal. Davčni organ je tako sklep o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Vsa nadaljnja izvajanja tožnika o neobstoju dolga so deloma neizkazana, deloma pa predstavljajo nedopustno tožbeno novoto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljani dolžniku A. d.o.o. opravil davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 26. 8. 2013 znašajo skupaj 42.584,79 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa še določa, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima dolžnik na podlagi fakture z dne 25. 5. 2013, v znesku 27.600,00 EUR, z datumom zapadlosti 15. 9. 2013 in fakture z dne 10. 4. 2013 v znesku 9.000,00 EUR in datumom zapadlosti 10. 8. 2013. V izreku sklepa je še odločeno, da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku B.B. pa se naloži, da zarubljeni znesek v skupni višini 36.100,00 EUR plača na prehodni račun Ministrstva za finance RS. Obveznosti dolžnika so razvidne iz izvršilnih naslovov, ki jih v nadaljevanju v izreku sklepa davčni organ v celoti navede, tako glede izvršilnega naslova, datuma izvršljivosti, zneska glavnice in obresti.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da davčni dolžnik ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Zato je davčni organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel s postopkom davčne izvršbe. V nadaljevanju se sklicuje na 145. člen ZDavP-2 in njegov 96. člen. Pojasnjuje, da se po določbi 173. člena ZDavP-2 s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, pri čemer se dolžnikovemu dolžniku naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Pri tem se rubež sredstev opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-383/2014-2 z dne 18. 12. 2014 ugovor tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je iz ugovora dolžnikovega dolžnika razvidno, da je dolg do dolžnika poplačal v gotovini dne 15. 7. 2014 novemu družbeniku davčnega dolžnika. Iz priloženih listin pa organ druge stopnje ugotavlja, da dolžnikovemu dolžniku ni uspelo izkazati, da je terjatev do dolžnika prenehala z njegovo izpolnitvijo. Iz priloženih potrdil davčnega dolžnika namreč izhaja, da je C.C., ki ji je bilo dne 15. 7. 2013 podeljeno pooblastilo za imenovanje direktorja družbe A. d.o.o., potrdila prevzem vse dokumentacije in sprejete odgovornosti do kupljene družbe. Navedla je tudi, da je prejela gotovino v znesku 27.600,00 EUR za prodan bager kamatsu z opremo ter se pri tem zavezala, da bo s tem pokrila dolg dolžnika. Iz notarsko overjenega potrdila pa prevzem gotovine ni izkazan. Prav tako dolžničin dolžnik ni predložil listine, iz katere bi izhajalo, da je prišlo do prodaje in prevzema kupnine v znesku 27.600,00 EUR. Ni tudi izkazal, da bi bil ta dogodek evidentiran v poslovnih listinah, kar bi v konkretnem primeru moralo biti storjeno. Iz same pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža pa je tudi razvidno, da je znašala kupnina 100,00 EUR, medtem ko je iz priloženega potrdila razvidno, da je nova družbenica dolžnice navedla, da je družbo kupila za znesek 2.000,00 EUR. Dolžničinemu dolžniku tako ni uspelo dokazati, da dolžnici ne dolguje terjanega zneska na podlagi dveh, v izreku sklepa navedenih računov v skupnem znesku 36.600,00 EUR. Dolžničin dolžnik tako s podanim ugovorom ni dokazal obstoja enega izmed štirih ugovornih razlogov, ki so predvideni v 174. členu ZDavP-2. 4. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je v letu 2013 skupaj s C.C. sklenil pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža in jo notarsko overil pod opr. št. SV ... z dne 15. 7. 2013. Ob sklepanju pravnega posla je bil pogoj za prodajo poslovnega deleža tudi odkup vozila bager kamatsu PC50 MR-2 z opremo. Med strankama prodaje poslovnega deleža je bil izrecen dogovor, da s prenosom poslovnega deleža tožeča stranka odkupi tudi bager. Kolikor bi tožeča stranka hotela fiktivno poslovati, ne bi v svojih knjigah pustila odprtega dolga v višini 2.926,26 EUR za dobavitelja A. d.o.o. Trdi, da je bila sporna terjatev po računu 4 - 2013 z dne 20. 5. 2013 plačana v celoti, kar je C.C. potrdila s pisno izjavo. Tožeča stranka pa ne ve, kaj je zakoniti zastopnik A. d.o.o. po prejemu gotovine s to gotovino naredil. Meni, da je bilo dejansko stanje popolnoma napačno ugotovljeno.

5. Kar se tiče računa št. 2 – 2013 z dne 10. 4. 2013 v višini 9.000,00 EUR, pa pojasnjuje, da je bil slednji zaprt delno dne 4. 9. 2013 po dogovoru o asignaciji v višini 1.565,89 EUR, delno 17. 9. 2013 po kompenzaciji št. 1 – 2013 z dne 17. 9. 2013 med C. d.o.o., A. d.o.o. in B.B. s.p. v višini 179,52 EUR, delno pa dne 30. 11. 2013 po kompenzaciji št. 4.213 z dne 30. 11. 2013 v višini 4.328,33 EUR. Navaja, da je sporni račun tako ostal odprt v višini 2.926,26 EUR. Prilaga tudi obrazec IOP, iz katerega je razvidno, kako so se njene obveznosti zapirale. Pojasnjuje, da ne more dvakrat plačevati tistega, kar je že bilo plačano. Izostanek pologa gotovine na TRR družbe A. d.o.o. pa ne sme bremeniti tožeče stranke. Tožena stranka tako ni izvedla vrste dokazov in ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Odločitev je sprejela mimo materialnih predpisov in v nasprotju z njimi.

6. Predlaga, da sodišče zasliši pričo C.C. in tožnika ter vpogleda v listinsko dokumentacijo, nato pa njeni tožbi ugodi, odločbo organa prve stopnje odpravi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naj sodišče naloži plačilo stroškov tega postopka. V nadaljnji pripravljalni vlogi na svojem stališču vztraja.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Dodaja, da je po pregledu tožbe ugotovila, da tožeča stranka v tem upravnem sporu neobstoj dolga dokazuje z listinami, ki v ugovornem postopku zoper sklep o davčni izvršbi niso bile predložene. Gre za listine, ki se nanašajo na kompenzacijo oz. dogovor o asignaciji. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V dani zadevi je sporno, ali je tožnik v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 dokazal, da dolžniku A. d.o.o. ni dolžan in zato posledično ne more biti dolžnikov dolžnik v postopku davčne izvršbe. Kot izhaja iz podatkov v spisu in kar med strankama tudi ne more biti sporno, je bil sklep o davčni izvršbi z dne 26. 8. 2013 izdan na podlagi podatkov o izpisu odprtih terjatev do dolžnikov, ki jih je na poziv davčnega organa temu posredoval direktor družbe A. d.o.o., B.B. dne 24. 6. 2013. Iz izpisa konta 1200 na dan 20. 6. 2013 je bilo tako med drugim tudi razvidno, da ima dolžnica terjatev do B.B. s.p. po dveh računih v skupnem znesku 36.600,00 EUR. Sklep o davčni izvršbi je bil tako izdan na podlagi podatkov dolžnika.

11. Dolžnikov dolžnik B.B. obveznostim iz omenjenega sklepa ugovarja iz razloga, ker naj bi dne 15. 7. 2013 novi direktorici C.C. poravnal sporni račun 27.600,00 EUR za nakup bagra. Prav tako je šele v tožbi priložil listine, iz katerih naj bi izhajalo, da je tudi drugi sporni račun v višini 9.000,00 EUR poravnal, razen v delu zneska 2.926,26 EUR, s kompenzacijami ali asignacijo. Sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja, da je davčni organ sklep o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu z podatki davčnega dolžnika po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Vsa nadaljnja izvajanja tožnika o neobstoju dolga so tudi po mnenju sodišča deloma neizkazana (glede zneska 27.600 EUR), deloma, glede nadaljnjega zneska 9.000 EUR, pa predstavljajo nedopustno tožbeno novoto v smislu 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik ni izkazal, da bi do izdaje izpodbijanega sklepa dolg davčni dolžnici poravnal. Odločitev davčnega organa je zato pravilna in zakonita.

12. Predlog za zaslišanje C.C. in tožnika pa po mnenju sodišča ni utemeljen. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi omenjena izpovedala drugače, kot izhaja iz listin, ki jih je predložil tožnik in ki jih je davčni organ že pravilno presodil. 13. V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih za utemeljitev svoje odločitve navaja prvostopni organi in na razloge, s katerimi drugostopni organ zavrne pritožbene ugovore.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano odločbo pa presodilo kot pravilno in zakonito.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 35. člena ZUS-1.