Jedro

Vrhovno sodišče je že presodilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi splošne slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče EU pa je odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3095/2024/15 (1222-15) z dne 14. 3. 2025, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka), odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane njegovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka), mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije in držav članic Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (v nadaljevanju: Konvencija; 3. točka izreka), ter odločila, da če v tem roku tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Tožniku je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka).

2.Upravno sodišče je, sklicujoč se na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pritrdilo ugotovitvi toženke, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred resno škodo, saj gre pri njegovih zdravstvenih razlogih za očitno neutemeljen razlog. Glede zatrjevanega slabšega ekonomskega položaja tožnika v izvorni državi je s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pojasnilo tudi, da gre pri tem za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

3.Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da Upravno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo vseh komponent skupaj in sicer njegovega slabega ekonomskega stanja v povezavi z njegovim zdravstvenim stanjem, katerega posledica bi bilo nečloveško ravnanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi toženkino odločbo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in zakonito.

7.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 namreč pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (prva alineja).

8.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe pritožnik ne navaja in ne uveljavlja razlogov za priznanje statusa begunca, temveč zahteva priznanje subsidiarne zaščite. ZMZ-1 določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev, (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (28. člen ZMZ-1).

9.Pritožnik ne more uspeti s pavšalnimi navedbami, da naj Upravno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo njegovega slabega ekonomskega stanja v povezavi z zdravstvenim stanjem, ki jih utemeljuje zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb ter navedb, ki jih je podal med osebnim razgovorom pred pristojnim organom v upravnem postopku, da zaradi dejanske invalidnosti težko dela fizična dela, zato nima denarja za zdravnika in bi bilo v primeru vrnitve v matično državo kršeno njegovo osebno dostojanstvo, brez zdravniške oskrbe pa bi nastopila smrt.

10.Po presoji Vrhovnega sodišča se je Upravno sodišče v 14., 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno opredelilo do obeh izpostavljenih okoliščin in s pravilnimi razlogi zavrnilo pritožnikove navedbe, da bi morala toženka pridobiti informacije iz izvorne države in preverjati, ali bo pritožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja izpostavljen resni škodi oziroma da njegovo življenje ne bo ogroženo. Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, ki ji pritožnik ne nasprotuje, da pritožnik ni pojasnil, kako bi lahko njegovo zdravstveno stanje (težave z ledvičnimi kamni in amputirani prsti na nogi), ob tem, da je v izvorni državi bil deležen zdravstvene oskrbe, povezali z resno škodo iz 28. člena ZMZ-1.

11.V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), namreč obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča,

12.Upravno sodišče se je v 16. točki obrazložitve tako pravilno sklicevalo na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju in po kateri obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, saj daje institut mednarodne zaščite zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Trditev o obstoju slednje pa pritožnik v pritožbi ne navaja, niti to ne izhaja iz njegovih tožbenih navedb, ne iz izpovedb v upravnem postopku.

13.Vrhovno sodišče je prav tako že presodilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi splošne slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče EU pa je odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite tej osebi.

14.Poleg tega iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da pritožnik v tožbi ne prereka toženkinih ugotovitev, da je sam izpovedal, da trenutno zaradi zdravja nima težav oziroma se ne zdravi, da mu nevšečnosti povzročajo le ledvični kamni in da mu je bila v Maroku nudena osnovna zdravstvena oskrba in postavljena diagnoza glede težav z ledvicami ter da je ozebline prstov na nogi utrpel na poti v Evropo in ne v izvorni državi. Pritožnik temu ne ugovarja, v pritožbi pa tudi ne navaja izjemnih okoliščin glede svojega zdravstvenega stanja, ki bi lahko vodile v nečloveško oziroma poniževalno ravnanje v smislu 28. člena ZMZ-1.

15.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo zavrnilo.

-------------------------------

1Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014, I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2014, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 221/2024 z dne 9. 10. 2024 in I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024.

2Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 261/2024 z dne 17. 12. 2024, točka 11.

3Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, točka 12.

4Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in druge.

5Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, točka 12.

6Sodba Sodišča EU C-542/13 z dne 18. 12. 2014, točka 36.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 28, 31, 31/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.