Jedro

Že sam nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče pomeni škodo, ki jo je praviloma mogoče odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski upravni organ je tožniku z izpodbijano odločbo v prvi točki izreka odredil vrnitev v prejšnje stanje na neimenovanem vodotoku, ki teče po meji med zemljiščema parc. št. 411/1 in 393/1, obe k. o. ..., pri čemer mora odstraniti nasutje nad zacevitvijo in zacevitev, ki se prične nad hišo A. do prepusta pod dovozno potjo do objekta z naslovom B. ali pridobiti vodno soglasje za izvedeni poseg. Rok za izvršitev je 30. 8. 2019 (2. točka izreka izpodbijane odločbe). S tretjo in četrto točko izreka je bilo odločeno, da mora tožnik o izvršitvi ukrepa takoj obvesti inšpektorico, ki je izdala odločbo in da v postopku stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski upravni organ v tem inšpekcijskem postopku pridobil mnenje Direkcije Republike Slovenije za vode (v nadaljevanju Direkcija RS za vode), iz katerega izhaja, da za predmetni poseg ni bilo izdano vodno soglasje ali vodnogospodarsko soglasje in da ne predstavlja izjeme iz 37. člena Zakona o vodah (ZV-1), saj so zacevitve dovoljene le na krajših odsekih, kot so prepusti oz. mostovi. Iz tega mnenja izhaja še, da je nad zacevljenim delom vodotoka, do cevnega pretoka izvedeno nasutje, na katerem je sedaj močvirje, saj po nasutju teče odvečna voda, ki ne teče po cevi, kar je verjetno posledica poškodovanih cevi. Prvostopenjski upravni organ se sklicuje tudi na določbe 45. člena Zakona o vodah, ki je veljal v času izvedbe predmetnega posega, ter navaja, da bi tožnik za izvedeni poseg moral pridobiti vodnogospodarsko soglasje.

3. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da upravna organa nista upoštevala, da je bil poseg izveden 1985 s soglasjem C. C., takratnega lastnika sosednjega zemljišča, s katerim je bil tudi dogovorjen način izvedbe, čiščenje in vzdrževanje cevi. Problemi so nastali, ko mu novi lastnik sosednjega zemljišča ni dovolil ureditve pretoka s čiščenjem in zamenjavo počenih cevi, ter mu je postavljal nerealne zahteve, ki niso bile dogovorjene z njegovim pravnim prednikom in grozil s fizično odstranitvijo. Navaja, da je pripravljen urediti pretok z zamenjavo poškodovanih cevi in pridobiti vodno soglasje, vendar mu sosed to onemogoča. Poseg opravičuje tudi s tem, da je bila zacevitev potoka nujna za obdelavo kmetije, saj je bilo dvorišče premajhno in se traktor ni mogel obrniti, zato bi se z odstranitvijo cevi dvorišče uničilo. Navaja še, da je že vložil vlogo za izdajo vodnega soglasja, vendar je bila ta zavrnjena. Sklicuje se na ustavno pravico do zasebne lastnine, saj je šlo za nujen poseg, ki je omogočal ohranitev kmetije, njegovega premoženja in obdelovanje. Navaja še, da je v potok položil cevi in ga zasul brez dovoljenja in soglasja tudi lastnik sosednjega zemljišča, zato bo zoper njega vložil prijavo. Sodišču predlaga, naj obe upravni odločbi odpravi, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 10. 6. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Zadeva se v bistvenem nanaša na vprašanje pravilne uporabe prava, saj je tožbene navedbe mogoče presoditi na podlagi relevantnih pravnih določb ZV-1, Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki so predmet obširne in ustaljene sodne prakse.

**K I. točki izreka**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Obravnavni ukrep je izrečen na podlagi 8. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1, ki med drugim določa, da ima inšpektor, če ugotovi, da so bile kršene določbe tega zakona, poleg pooblastil, ki jih določa zakon, tudi pooblastilo odrediti odpravo škode in vrnitev v prejšnje stanje.

9. Skladno s 37. členom ZV-1 na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer ni dovoljeno posegati v prostor, razen v primerih kot so navedeni v točkah od 1. do 7. (prvi odstavek odstavek 37. člena ZV-1), in sicer za: gradnjo objektov javne infrastrukture, komunalne infrastrukture in komunalnih priključkov na javno infrastrukturo ter z gradnjo objektov javne infrastrukture neposredno povezane ureditve, ki se načrtujejo na podlagi predpisov s področja umeščanja prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, če izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka tega člena, gradnjo objektov grajenega javnega dobra po tem ali drugih zakonih, ukrepe, ki se nanašajo na izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda, ukrepe, ki se nanašajo na ohranjanje narave, gradnjo objektov, potrebnih za rabo voda, ki jih je za izvajanje posebne rabe vode nujno zgraditi na vodnem oziroma priobalnem zemljišču (npr. objekt za zajem ali izpust vode), zagotovitev varnosti plovbe in zagotovitev varstva pred utopitvami v naravnih kopališčih, gradnjo objektov, namenjenih varstvu voda pred onesnaženjem, in gradnjo objektov, namenjenih obrambi države, zaščiti in reševanju ljudi, živali in premoženja ter izvajanju nalog policije. Skladno s 150. členom ZV-1 pa se poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Kot poseg, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, je v drugem odstavku 150. člena ZV-1 med drugim določen poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču. 10. Glede na navedeno se po prvem odstavku 150. člena ZV-1 poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Za tak poseg se med drugim, kot že rečeno, šteje tudi poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču (1. točka drugega odstavka 150. člena ZV-1). Iz tega sledi, da je navedene posege že na podlagi izrecnih zakonskih določb treba šteti za posege, ki bi lahko vplivali na vodni režim ali stanje voda. Zato v obravnavanem primeru že sam nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče pomeni škodo, ki jo je praviloma mogoče odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje.1

11. Na to odločitev ne vpliva, da je tožnik poseg izvedel v letu 1985 s soglasjem takratnega lastnika sosednjega zemljišča, novi lastnik pa mu onemogoča zamenjavo počenih cevi. Tudi po določbah 45. člena takrat veljavnega zakona o vodah (ZV) je bilo treba za vsako spremembo vodnega režima, ki lahko nastane z rabo in izkoriščanjem vode, z izpuščanjem onesnažene vode oziroma snovi, ki onesnažuje vodo, z gradnjo in rekonstrukcijo vodnogospodarskih in drugih objektov in naprav ter z drugimi posegi v naravni ali umetni vodotok in vodna zemljišča, s katerimi se spreminja količina, kakovost, prostorska ali časovna razporeditev voda oziroma se spreminjajo razmere na vodnih in priobalnih zemljiščih, pridobiti vodnogospodarska soglasja in vodnogospodarska dovoljenja, če ni bilo s tem zakonom določeno drugače. Tožnik pa se ne sklicuje na obstoj okoliščin iz 46. člena ZV,2 zaradi katerih mu po takrat veljavnem ZV ne bi bilo treba pridobiti vodnogospodarskega soglasja, saj niti ne navaja, da zaradi predmetnega posega nastajajo manjše spremembe vodnega režima.

12. Predvsem pa sodišče poudarja, da ni sporno, da stanje, kot je bilo leta 1985, ni enako stanju, ki je predmet izpodbijane odločbe, saj iz ugotovitev toženke izhaja, da so cevi poškodovane, pa tudi tožnik sam navaja, da so cevi počene in da jih je treba zamenjati. Tudi za zamenjavo cevi mora tožnik pridobiti vodno soglasje ali pa te odstraniti, kot je to naloženo z izpodbijano odločbo. Iz neprerekanih ugotovitev namreč izhaja še, da voda zaradi poškodovanih cevi in izvedenega nasutja, na katerem je sedaj močvirje, le deloma teče skozi cev.

13. Na odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da je zacevitev vodotoka nujna za obdelovanje njegove kmetije, saj bi moral tožnik te razloge uveljavljati v postopku pridobivanja vodnega soglasja, zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na ustavno pravico do zasebne lastnine. Sodišče zato zgolj pripominja, da v skladu s 67. členom Ustave RS zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena tudi njena ekološka funkcija. Varstvo voda je v javnem interesu, tožnik pa ima kot lastnik zemljišča v skladu s 43. členom ZV-1, če je uporaba priobalnega ali drugega zemljišča zaradi omejitev iz 38. ali 39. člena tega zakona trajno onemogočena, pravico do odškodnine ali nadomestila v naravi po predpisih, ki urejajo razlastitev.

14. Prav tako na odločitev ne vplivajo nesoglasja s sosedom, saj je to predmet njunih medsebojnih razmerij, ki se rešujejo pred sodiščem splošne pristojnosti.

15. Ker po povedanem v zadevi ni sporno, da je predmetni vodotok zacevil tožnik in tudi izvedel nasutje, za kar ni pridobil ustreznega soglasja, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev toženke, da se mu odredi ukrep inšpekcijskega nadzorstva, in sicer vrnitev v prejšnje stanje ali pridobitev vodnega soglasja, pravilna in na zakonu utemeljena.

16. V zvezi s tožnikovim predlogom za izvedbo glavne obravnave sodišče pojasnjuje, da v tožbi ni predlagal izvedbe dokazov, temveč se je le skliceval na listine, ki jih je vložil že v upravni spis in iz katerih po tožbenih navedbah izhaja, da je pripravljen pretok urediti tako, da se ne bo delala škoda, vendar pa, kot že rečeno, navedena okoliščina ne vpliva na konkretni postopek, niti obstoj in vsebina teh dokazil med strankama nista sporna. V upravnem sporu je tako med strankami sporna le še pravna presoja dejstev, ki med strankami niso sporna (da je tožnik zacevil vodotok in da nima niti vodnogospodarskega ali vodnega soglasja). Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

**K II. točki izreka**

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej še sodbo naslovnega sodišča I U 815/2015 z dne 17. 12. 2015. 2 Vodnogospodarsko soglasje oziroma vodnogospodarsko dovoljenje ni potrebno za rabo in izkoriščanje vode v naravnih vodotokih in naravnih zbiralnikih za pitje, kopanje, pranje, napajanje živine, za zalivanje vrtov, za rekreacijo in za druge osebne potrebe, če s tem ni ogrožen vodni režim ali ni omejena oziroma onemogočena raba ali izkoriščanje vode drugim, ki so dobili vodnogospodarsko soglasje in vodnogospodarsko dovoljenje, ter za zajemanje atmosferskih voda, ki se iztekajo na zemljišče uporabnika (prvi odstavek tega člena). Vodnogospodarsko soglasje ni potrebno za gradnjo posameznih objektov in naprav po sprejetih izvedbenih prostorskih aktih in za manjše spremembe vodnega režima, če se z njimi ne povzroča škoda drugim (drugi odstavek tega člena).