Jedro

Sprememba opravilne številke in datuma sklepa o izvršbi, ki je v tožbenem predlogu naveden kot sklep, ki naj se ohrani v veljavi, ne pomeni spremembe tožbe, ampak zgolj njeno popravo.

Izvedba naroka v sporih majhne vrednosti je obligatorna le v primeru, ko jo stranka zahteva. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka v predmetnem postopku takšne zahteve (oziroma predloga) ni podala. V pritožbi pa s sklicevanjem na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi opustitve izvedbe naroka, ki jo je zahtevala (le) nasprotna stranka, ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 73597/2015 z dne 17. 6. 2015 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 281,91 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega, da sprememba opravilne številke in datuma sklepa o izvršbi, ki je v tožbenem predlogu naveden kot sklep, ki naj se ohrani v veljavi, ne pomeni spremembe tožbe, ampak zgolj njeno popravo. Po ustaljeni sodni praksi se v sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in nadaljevanja postopka v pravdi, predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj štejeta za tožbo. V obravnavnem primeru je iz kombinacije obeh vlog tožeče stranke povsem jasno kaj zahteva – plačilo računa, navedenega v predlogu za izvršbo, skupaj z obrestmi in stroški postopka. To sta (očitno) vedeli tudi obe pravdni stranki.(1) Napačna navedba opravilne številke sklepa o izvršbi v dopolnitvi tožbe tako na vsebino spora ni vplivala. Pomenila je le, da tožbeni predlog ni bil popolnoma jasen oziroma, da je bil napačno formuliran. Poprava predloga oziroma pravilna formulacija zahtevka v takšnih primerih pa ne pomeni spremembe tožbe.(2) Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni odločilo o spremembi tožbe, tako ne more biti utemeljen. Prav tako tožena stranka ne more uspeti z očitkom, da je bila tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi prekludirana z navajanjem novih dejstev in predlaganjem novih dokazov. Takšno stališče je sicer pravilno, hkrati pa je povsem nepovezano z obravnavanim primerom, v katerem tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi ni ne navajala novih dejstev ne predlagala novih dokazov, povezanih s predmetom spora.

6. Nadalje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko v sporih majhne vrednosti odloči brez izvedbe naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Izvedba naroka v sporih majhne vrednosti je torej obligatorna le v primeru, ko jo stranka zahteva. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožena stranka v predmetnem postopku takšne zahteve (oziroma predloga) ni podala. V pritožbi pa s sklicevanjem na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi opustitve izvedbe naroka, ki jo je zahtevala (le) nasprotna stranka, ne more uspeti.(3)

7. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo o predmetnem sporu mogoče odločiti že na podlagi listinskih dokazov. Edino sporno vprašanje je namreč bilo, ali je tožeča stranka v elektronskem sporočilu z dne 22. 1. 2015 toženi stranki podala ponudbo v smislu 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ali je tožena stranka, v elektronskem sporočilu z dne 23. 1. 2015 to ponudbo akceptirala. Odgovor na to vprašanje je bilo seveda treba iskati prav v navedenih elektronskih sporočilih. Sodišče prve stopnje je zato dokazne predloge po zaslišanju pravdnih strank in prič pravilno in utemeljeno zavrnilo. Dodati velja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ustne korespondence med pravdnima strankama ni zatrjevala. To je zatrjevala le tožeča stranka, zaslišanje pravdnih strank in prič pa je predlagala v zvezi s trditvijo, da je tožena stranka naročilo poslovnega načrta potrdila tudi ustno. Ker je bilo že na podlagi listinskih dokazov mogoče zaključiti, da je naročilo bilo sprejeto, ugotavljanje (tudi) ustnega sprejema ni bilo potrebno. Na drugi strani je tožena stranka predlagala le zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ne da bi ob tem pojasnila, o čem naj bi slednji sploh izpovedoval. Podala je torej povsem nesubstanciran dokazni predlog, ki ga sodišču prve stopnje že iz tega razloga ni bilo treba izvesti. Z njegovo zavrnitvijo tako ni bila storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker te niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene od procesnih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo pritožbo treba zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Da je to vedela tudi tožena stranka je jasno razvidno tako iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi kot iz njenih pripravljalnih vlog.

Op. št. (2): Podobno VS RS v sklepu II Ips 1213/2008 Op. št. (3): Tako tudi VSL v sodbi II Cpg 837/2013