Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za primer iz 215. člena ZPP, saj je sodišče višino odškodnine ugotavljalo v dokaznem postopku, pri čemer je višino prihodka kmetije v spornem obdobju ugotavljalo s pomočjo izvedenca kmetijske stroke, ki ga je predlagala tožnica. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 216. člena ZPP o višini odškodnine namreč odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Vendar pa mora sodišče, če je višino odškodnine brez večjih težav mogoče ugotoviti s pomočjo dokazovanja, izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in pooblastila iz 216. člena ZPP ne sme uporabiti.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je kot dedinja po pokojni A. A. s tožbo zahtevala odškodnino za premoženjsko škodo (iz naslova izgubljenega dobička), ki jo je le-ta utrpela kot politična zapornica zaradi neupravičenega odvzema prostosti (skupno 8 let, 9 mesecev in 21 dni).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 4.631,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki odmerjene pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bila pok. A. A. neupravičeno odvzeta prostost od 18. 5. 1948 do 7. 3. 1957 (skupno torej za 8 let, 9 mesecev in 12 dni), tožnica pa je bila s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 12. 1. 2006 razglašena kot njena dedinja. Pok. A. A. je bila brezposelna in se je preživljala z delom na kmetiji, ki jo je obdelovala skupaj s svojo materjo B. A. in polsestro C. A. Kmetija je bila v spornem obdobju velika 2 ha. Vrednost letne končne proizvodnje na tako veliki kmetiji predstavlja znesek 3.610,85 EUR (po cenah na drobno iz leta 1952) oziroma znesek 1.564,79 EUR (po cenah iz leta 2012). Ker je bilo sorazmerno malo pridelka s kmetije namenjenega neposredno za trg (prodajo na tržnici), je treba upoštevati cene izdelkov iz leta 2012 in ne cen izdelkov na drobno iz leta 1952, zato je zaključilo, da bi pok. A. A., če ji ne bi bila neutemeljeno odvzeta prostost, skupaj z materjo in polsestro na kmetiji, veliki 2 ha, ustvarila za 13.895,38 EUR oziroma ona sama za 4.631,79 EUR čistega neto dohodka.

3. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da se sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči bistveno prenizko odmerili višino izgubljenega dobička, ugotovljen zaslužek v znesku 43,70 EUR mesečno pa ne dosega primernega nadomestila, dostojnega za življenje. Pok. A. A. je bila nezaposlena in se je preživljala sama z delom na kmetiji, zato je bil njen realni zaslužek bistveno večji od prisojenega, saj je morala poleg prehrane plačevati še davke na premoženje, elektriko, vodo, oblačila ipd. Višina izgubljenega zaslužka je zato enaka najmanj znesku, ki je v spornem obdobju zadostoval za človeka dostojno življenje glede na takratne in današnje družbene razmere. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 172/93 in navaja, da bi bilo treba višino odškodnine zaradi izredno visoke inflacije in denominacije domače valute ugotavljati po prostem preudarku in prisoditi odškodnino v višini minimalne plače ali višini socialne pomoči, saj je škodni dogodek časovno oddaljen več kot 60 let, in ne izhajati iz zaslužka, ki ga je pokojna prejemala. Pritožbeno sodišče se glede tega ni opredelilo oziroma je pomanjkljivo obrazložilo, da pokojna ni bila nikoli zaposlena. Tako nizko odmerjena odškodnina tudi odstopa od ustaljene sodne prakse (sodba VS RS II Ips 580/93). Izgubo na dohodku bi bilo treba ugotavljati z upoštevanjem današnjega povprečnega mesečnega osebnega dohodka. Tudi realna vrednost kmetijskih proizvodov v spornem obdobju je bila večja od današnje, ocena pritožbenega sodišča, da je pok. A. A. sorazmerno malo pridelka na kmetiji prodala na drobno, pa je nesmiselna, saj je glede na ugotovljene količine proizvedenih izdelkov jasno, da so bili izdelki namenjeni za prodajo na drobno. Uveljavlja kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ugotovitev, da je bila kmetija velika zgolj 2 ha, pa je protispisna. Pritožbeno sodišče ni presodilo komisijskega zapisnika ZP 18/46, iz katerega je razvidno, da je bil leta 1946 zaplenjen del kmetije in da so bile iz zaplembe izvzete nepremičnine velikosti 6,4 ha, živina in kmetijsko orodje. Pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe o prekoračitvi trditvene podlage oziroma je odgovorilo zgolj pavšalno. Toženka je velikosti kmetije ugovarjala zgolj s predložitvijo komisijskega zapisnika ZP 18/46, ni pa podala trditvene podlage v smeri, da bi naj kmetija obsegala zgolj 2 ha (kot je sicer tožnica izpovedala, vendar ni vedela natančno, kdaj je bilo dodatno podržavljenje) in ne 6,4 ha, kot izhaja iz zapisnika. Ugovarja tudi izračunu pravdnih stroškov in priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

7. Tožnica izrecno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ki naj bi bili odmerjeni napačno. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep o končanju postopka. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

8. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je višina odškodnine za premoženjsko škodo (izgubljenega zaslužka) pok. A. A. zaradi neupravičenega odvzema prostosti od 18. 5. 1948 do 7. 3. 1957 (skupno torej za 8 let, 9 mesecev in 12 dni), kar med strankama ni bilo sporno. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da je bila tožnica s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 12. 1. 2006 razglašena kot dedinja vsega premoženja (vsega premičnega in nepremičnega, znanega in neznanega, podržavljenega in zaplenjenega) po zapustnici A. A.; da je bila pok. A. A. pred in po prestajanju zaporne kazni brezposelna in se je preživljala z delom na kmetiji, veliki 2 ha, ki jo je obdelovala skupaj s še dvema osebama (materjo in polsestro); da je bilo sorazmerno malo pridelka s kmetije namenjenega neposredno za trg (prodaja na tržnici) in da znaša vrednost letne končne proizvodnje na tako veliki kmetiji 1.564,79 EUR (po cenah iz leta 2012).

10. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Glede na navedene ugotovitve je pravilen zaključek nižjih sodišč, da bi pok. A. A., če ji ne bi bila neutemeljeno odvzeta prostost, v spornem obdobju skupaj z materjo in polsestro na kmetiji, veliki 2 ha, ustvarila za 13.895,38 EUR oziroma ona sama za 4.631,79 EUR čistega neto dohodka. Zato je tožnici prisojena odškodnina iz naslova izgubljenega dobička v tej višini pravilna. Revizijske navedbe, da je bilo večino pridelka na kmetiji namenjenega za prodajo na drobno, niso upoštevne, saj tožnica z njimi odpira vprašanje (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ne drži tožničin ugovor, da bi morali sodišči upoštevati pravilo iz 216. člena ZPP in o višini škode odločiti po prostem preudarku in prisoditi odškodnino v višini minimalne plače ali višini socialne pomoči, v zvezi s tem uveljavljan očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe pa je neutemeljen. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 216. člena ZPP o višini odškodnine namreč odloči po prostem preudarku, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Vendar pa mora sodišče, če je višino odškodnine brez večjih težav mogoče ugotoviti s pomočjo dokazovanja, izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in pooblastila iz 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Sodišče je višino odškodnine ugotavljalo v dokaznem postopku, pri čemer je višino prihodka kmetije v spornem obdobju ugotavljalo s pomočjo izvedenca kmetijske stroke, ki ga je predlagala tožnica. Zato je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na sodbo VS RS II Ips 172/93, saj z obravnavano zadevo ni primerljiva. V citirani zadevi je namreč Vrhovno sodišče potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki sta višino tožnikovega zaslužka (tožnik je bil zaposlen pred in po odvzemu prostosti) ugotavljali po prostem preudarku, saj sta zaključili, da zaradi izredno visoke inflacije in dveh denominacij domače valute ni mogoče izhajati iz tožnikovega zaslužka pred odvzemom prostosti. V obravnavani zadevi za uporabo 216. člena ZPP ni podlage.

12. Z obravnavano zadevo tudi ni primerljiva sodba VS RS II Ips 580/93, na katero se sklicuje tožnica v reviziji, saj gre za drugačno pravno in dejansko stanje (tožnik je bil aretiran kot dijak 7. razreda gimnazije in bi se, če bi se stvari normalno odvijale, šolal in srednjo šolo zaključil s študijskim letom v letu 1950 ter bi kot diplomant srednje šole odslužil vojaški rok, ki bi bil za šest mesecev krajši; tožnik je nato iskal zaposlitev in se je zaradi odvzema državljanskih pravic zaposlil šele po več kot enem letu po prihodu iz zapora; revizija je sicer višino dosojene odškodnine za premoženjsko škodo le pavšalno izpodbijala), na podlagi katerega sta nižji sodišči izgubo na dohodku merili z upoštevanjem povprečnega mesečnega osebnega dohodka v času sojenja, česar revizija v navedeni zadevi niti ni izpodbijala.

13. Neutemeljen je tudi očitek o protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica s tem očitkom skuša izpodbiti dokazno oceno, kar pa v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je tožnica v tožbi sicer res navajala, da naj bi šlo za večjo kmetijo, ki naj bi v ravninskem delu obsegala 12 ha zemljišč, a je trditev o velikosti dokazovala le s predlogom lastnega zaslišanja (komisijskega zapisnika ZP 18/46 ni predložila). Tožnica je na naroku sama izpovedala, kot navaja tudi v reviziji, da je bila kmetija v spornem obdobju zaradi podržavljenja dejansko velika 2 ha. Dokazno breme o velikosti kmetije 12 ha je bilo na tožnici, ki pa je uspela dokazati zgolj obseg kmetije 2 ha. Toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala velikosti kmetije, na naroku 1. 2. 2007 pa je tudi pravočasno uveljavljala, da tožnica navedb o nastali škodi in njeni višini ni izkazala in da niso bili predloženi dokazi o velikosti kmetije v spornem obdobju in o številu oseb, ki so delali na kmetiji, ter opozorila, da je bila večina kmetije zaplenjena C. A. z odločbo ZP 18/46 Okrajnega sodišča v Ljubljani. To je tožnici jasno obrazložilo tudi pritožbeno sodišče. Zato je revizijski očitek o neobrazloženosti pritožbenih navedb glede prekoračitve trditvene podlage neutemeljen.

Tožnica s preostalimi revizijskimi navedbami (da je bilo večino pridelka na kmetiji namenjenega za prodajo na drobno) odpira vprašanje (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o zavrženju oziroma zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožnica z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.