Jedro

Tožeča stranka je pravno relevantne navedbe glede na določbe o neupravičeni obogatitvi podala kot odgovor na ugovore tožene stranke, s katerimi je zanikala obstoj najemnega razmerja. Poleg tega iz navedb tožeče stranke jasno izhaja, da tudi na podlagi trditev o neupravičeni obogatitvi od tožene stranke zahteva plačilo istega zneska za uporabo istih stvari, ki ga je prvotno utemeljevala na pravno poslovni podlagi, zato ne drži, da obravnavani tožbeni zahtevek temelji na drugi dejanski podlagi kot prijava terjatve v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene na dan 10. 4. 2011 v skupnem znesku 26.849,10 EUR (I. točka izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstoji njena terjatev do tožene stranke na dan 10. 4. 2011 v skupnem znesku 394.014,06 EUR (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati stroške tega postopka v višini 5.533,20 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko navedene sodbe je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi povrne vse stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Podredno je predlagala razveljavitev sodbe v I. in III. točki izreka in v navedenem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek glede računov št. 001 in 002, saj je iz njih izvirajočo terjatev v stečaju prijavila in utemeljevala na podlagi določb o najemni pogodbi, medtem ko se je v pripravljalni vlogi z dne 2. 1. 2013 sklicevala na pravila o neupravičeni obogatitvi. Sodišču prve stopnje zato očita, da je odločalo o dveh zahtevkih, vendar navedene pritožbene trditve po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene.

6. Za spremembo tožbe gre, če stranka spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali poleg obstoječega uveljavlja drug zahtevek (drugi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka pravno relevantne navedbe glede na določbe o neupravičeni obogatitvi podala kot odgovor na ugovore tožene stranke, s katerimi je zanikala obstoj najemnega razmerja. Poleg tega iz navedb tožeče stranke jasno izhaja, da tudi na podlagi trditev o neupravičeni obogatitvi od tožene stranke zahteva plačilo istega zneska za uporabo istih stvari, ki ga je prvotno utemeljevala na pravno poslovni podlagi, zato ne drž, da obravnavani tožbeni zahtevek temelji na drugi dejanski podlagi kot prijava terjatve v stečajnem postopku. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zamudila rok iz 300. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP za ugotovitev v stečajnem postopku prerekane terjatve.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v zvezi z zatrjevano uporabo gradbene mehanizacije s strani tožene stranke v marcu 2011 navedla vsa potrebna pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje lahko presojalo njihov utemeljenost in sledi odločitvi in obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po računih št. 001 in št. 002. Tožena stranka je namreč navedbam in dokazom tožeče stranke konkretizirano ugovarjala le v delu, ki se nanaša na kontejnerje, pisalne in jedilne mize, omare, garderobne omare in več električnih radiatorjev, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo za znesek 2.184,85 EUR, ki se nanaša na postavke 22-27, 36, 37, 51 (priloga A6). Ker glede preostalega dela tožena stranka ni podala konkretnih ugovornih navedb glede višine zaračunane uporabnine, sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem strojne stroke, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, pritožbene navedbe o kršitvi načela kontradiktornosti pa zato tudi niso utemeljene.

9. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da je med strankama obstajal dogovor o opravljanju kadrovskih storitev, kar je tožeča stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazala s predložitvijo s strani tožene stranke plačanih računov za opravo enakih storitev za čas od novembra 2010 do februarja 2011. Dejstvo, da je bila večina delavcev tožene stranke v mesecu marcu 2011, na katerega se nanaša sporni račun št. 003, na čakanju, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje, da obračunane storitve niso bile opravljene. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni izkazala, da bi iz navedenega ali drugega razloga dogovor s tožečo stranko za opravljanje kadrovskih storitev preklicala.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo dovolj razlogov tudi za presojo pravilnosti sprejete odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo računa št. 004 iz naslova porabe vode in okoljske dajatve za marec 2011, zato so pritožbene navedbe o neobrazloženosti navedenega dela sodbe neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enak način mesečnega poračuna za porabo vode in okoljskih dajatev kot po spornem računu razviden tudi iz računov, ki jih je tožena stranka plačevala tožeči za obdobje od novembra 2010 do februarja 2011. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na obstoj dogovora oziroma soglasja med pravdnima strankama o načinu poravnavanja stroškov za porabljeno vodo na objektu C.: računi za vodo so bili namreč naslovljeni na tožečo stranko, ta pa je del, ki je odpadel na toženo, vedno prefakturirala na slednjo, ki je do marca 2011 svoje obveznosti iz tega naslova tudi vedno poravnala. Ob odsotnosti trditev in dokazov, da je bil ta dogovor prekinjen, pa tožene stranke zgolj dejstvo, da je bila v marcu 2011 tik pred stečajem, ne oprošča obveznosti za plačilo pavšalnega zneska za uporabo vodovoda in kanalizacije; morebitno preplačilo glede na dejansko porabo pa je oziroma bo predmet kasnejšega poračuna.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka moralo upoštevati določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Relevantnih dejstev in dokazov o pomanjkljivosti v stečajnem postopku prijavljene terjatve tožena stranka ni navedla in predložila pravočasno, zato je glede njih prekludirana, odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, ki jo je sprejelo skladno z načelom uspeha, pa je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

13. Pritožba tožene stranka iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).