Jedro

Sodišče odloča po prostem preudarku le v primeru, če ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V primeru, da je možno ugotoviti višino odškodnine, v konkretnem primeru izgubljenega zaslužka s pomočjo sodnega izvedenca za finančno- ekonomsko stroko, za odločanje po 223. členu ZPP ni podlage. Zato v primeru, če stranka predujma za izvedenca ne založi, odloča sodišče na podlagi izvedenih dokazov v njeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 70.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1989 dalje do plačila ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženim strankam pravdne stroške v znesku 307.866,79 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. Navaja, da bi moralo prvostopno sodišče pri odločanju uporabiti določbo 223. člena ZPP in odločiti o nastali škodi po prostem preudarku. Pooblaščenci tožeče stranke še opozarjajo, da jim ni znano, zakaj tožeča stranka ni založila stroške predujma za izvedeniško mnenje, niti ni prišla na narok, na katerem je bila zadeva zaključena. Vsekakor je moral obstajati razlog.

Odločitev prvostopnega sodišča je preuranjena, upoštevati pa bi moralo tudi določbo 223. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na 1. odstavek 498. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločalo le še o povrnitvi izgubljenega dobička v višini 70.000,00 SIT v skladu s 1. in 3. odstavkom 189. člena ZOR. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bilo dokazno breme o povrnitvi izgubljenega dobička tako glede temelja kot glede višine na strani tožeče, ne pa tožene stranke.

Tožeča stranka je bila tista, ki morala dokazati, da je prišlo zaradi nekvalitetne izvedbe del tožene stranke in potrebne sanacije do časovnega zamika pri dokončanju del nove mizarske delavnice za 4 mesece in da ji je zaradi tega časovnega zamika dejansko nastala škoda izgubljenega dobička v višini 70.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve prvostopnega sodišča (3. stran in prvi odstavek na 4. strani prvostopne sodbe), iz katerih je razvidno, da tožeča stranka niti ni dokazala trditve o štirimesečnem zamiku del kot posledici škodnega dogodka z dne 13.12.1989. Že navedena ugotovitev prvostopnega sodišča, v katero pritožbeno sodišče nima pomislekov, vodi v zaključek, da tožeča stranka do izgubljenega dobička ni upravičena, ker ni dokazala, da je zaradi nekvalitetne izvedbe del in potrebne sanacije prišlo do štirimesečnega zamika pri dokončanju del na objektu.

Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka tudi ni dokazala škode iz naslova izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na podrobno in prepričljivo oceno prvostopnega sodišča, iz katere je razvidno, da vtoževani izgubljeni dobiček tožnika za leto 1989 iz njegovih davčnih napovedi in poslovnih knjig ni razviden. K tako podrobni oceni prvostopnega sodišča ni več kaj dodati. Prav tako je tudi povsem pravilno stališče izpodbijane sodbe, da glede izračuna višine odškodnine ni podlage za uporabo 223. člena ZPP, torej za odločanje po prostem preudarku, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi.

Ne drži namreč dejstvo, da se višina odškodnine izgubljenega dobička ne bi dala ugotoviti oziroma, da bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Povsem pravilno je stališče prvostopne sodbe, da bi v konkretnem primeru izvedenec iz finančno-ekonomske stroke višino odškodnine nedvomno lahko ugotovil po pregledu vseh poslovnih knjig tožeče stranke. Prvostopno sodišče tako ni nepravilno uporabilo materialno pravo, ko pri svoji odločitvi ni odločalo v skladu z 223. členom ZPP.

Dejstvo, da tožeča stranka v roku zahtevanega predujma v višini 80.000,00 SIT ni založila gre v njeno breme. Navedb, ki jih v zvezi s tem navaja pritožba, ni mogoče upoštevati. Prvostopno sodišče se je na naroku dne 11.12.1998 v razgovoru s tožnikom celo osebno prepričalo, da je njegovo premoženjsko stanje takšno, da omenjeno izvedenino lahko plača. Tožnik tudi ni sporočil nobenih opravičenih razlogov zakaj predujma za izvedenca v roku ni založil. Tega tudi ni pojasnil na naroku dne 26.3.1999, saj nanj ni pristopil. Zato je prvostopno sodišče v celoti pravilno v smislu 221.a člena ZPP, torej na podlagi pravil o dokaznem bremenu, tožnikov zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. členom ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.