Jedro

Odgovornost za povrnitev škode temelji na objektivni okoliščini nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. To nezakonitost je lahko povzročil samo organ, ki je o prenehanju delovnega razmerja odločil, zato delavec, razen morda v izjemnem primeru, na zakonitost odločitve organa ne more vplivati in zato praviloma tudi ne more biti sokriv za nezakonito odločitev. Tako tudi ne v spornem primeru, saj je bilo različno tolmačeno le sporno vprašanje, ali je bila tožničina odsotnost z dela zaradi tega, ker je bila v priporu, neupravičena ali ne. Pri tem, ko je revidentka, če ne prej, vsaj v ugovornem postopku že razpolagala z vsemi za odločitev pomembnimi dejstvi (kar izhaja iz listin v spisu), za njeno napačno odločitev seveda ni mogoče iskati sokrivde pri tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da se ugotovi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in da ji je dolžna plačati nadomestilo plač za čas od 10.12.1993 dalje v znesku 4,166.633,80 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je pretežno zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev, njeni pritožbi je delno ugodilo le tako, da je znižalo znesek priznanega nadomestila plače na 4,154.782,80 SIT in ob tem znižalo tudi pripadajoče obresti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožničin zahtevek mogoče šteti le kot odškodninski zahtevek, zanj pa veljajo zakonske določbe ZOR. To pa pomeni, da bi sodišče pri odmeri nadomestila tožnici moralo upoštevati tudi tožničino sokrivdo. Ker se je sodišče postavilo na stališče, da zahtevek za nadomestilo plače ni škoda, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizija ne uveljavlja.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da tožbeni zahtevek glede nadomestila plače ne predstavlja škode in da zato pri izračunu nadomestila ni potrebno upoštevati zatrjevane sokrivde tožnice.

Delavec, glede katerega je odločeno, da se vrne k delodajalcu, ima pravico tudi do poplačila izgube, ki jo je imel zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato se v takih primerih, čeprav gre za delovna razmerja, ki so v primerjavi s civilnopravnimi razmerji specifična razmerja, za povrnitev izgub delavcev, uporabljajo pravila delovnega podrejeno odškodninskega prava. Revizijsko sodišče je v podobnih primerih že sprejelo stališče, da gre pri priznavanju nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za škodo, ki temelji na določbah prvega odstavka 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), prvega odstavka 185. člena in prvega odstavka 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/89), priznava pa se kot odškodnina zaradi tega, ker plače delavcu, ki dejansko ni delal, ni mogoče izplačati (tretji odstavek 185. člena ZOR). Zato bi se pri presoji višine odškodnine (vsaj teoretično) lahko upoštevala tudi ugotovljena sokrivda tožnice.

Razlog, zakaj sokrivde tožnice v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, je drugačen. Odgovornost za povrnitev škode temelji na objektivni okoliščini nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. To nezakonitost je lahko povzročil samo organ, ki je o prenehanju delovnega razmerja odločil, zato delavec, razen morda v izjemnem primeru, na zakonitost odločitve organa ne more vplivati in zato praviloma tudi ne more biti sokriv za nezakonito odločitev. Tako tudi ne v spornem primeru, saj je bilo različno tolmačeno le sporno vprašanje, ali je bila tožničina odsotnost z dela zaradi tega, ker je bila v priporu, neupravičena ali ne. Pri tem, ko je revidentka, če ne prej, vsaj v ugovornem postopku že razpolagala z vsemi za odločitev pomembnimi dejstvi (kar izhaja iz listin v spisu), za njeno napačno odločitev seveda ni mogoče iskati sokrivde pri tožnici. Zato je sodišče odločilo pravilno, ko je tožnici za čas, ko je bila nezakonito izven delovnega razmerja, kot odškodnino priznalo celoten znesek nadomestil za čas, ko po krivdi revidentke ni mogla opravljati svojega dela.

Zato ni utemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila ugoditev pretežnemu delu tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).