Jedro

Kršitev iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma, delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko le kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (I. točka izreka), da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 1. 2015 z dnem 3. 8. 2015 ni prenehalo in je trajalo do 26. 1. 2016 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico ponovno prijavi v obvezno zavarovanje od 3. 8. 2015 do 26. 1. 2016 ter ji obračuna bruto plače za obdobje od 1. 8. 2015 do 26. 1. 2016 in ji po odbitku davkov in prispevkov izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (prijava v obvezno zavarovanje od 27. 1. 2016 dalje) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v višini 329,47 EUR bruto ter od tega zneska plača zakonsko določene davke ter dobljeni neto znesek izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska 387,46 EUR od 2. 7. 2015 do 2. 9. 2015. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (obračun regresa za letni dopust v višini 461,26 EUR bruto, plačilo davkov in izplačilo neto zneskov od tega zneska skupaj s pripadki) je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici obračuna odškodnino za neizkoriščen letni dopust v znesku 696,40 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov plača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila. Višji zahtevek iz tega naslova (plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska odškodnine od 15. 7. 2015 do 15. 10. 2015) je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v višini 530,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: ugodilni del sodbe) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naložitev povrnitve stroškov tožene stranke tožnici. Navaja, da se je z bistvenimi elementi tožničine kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami v zvezi s tem seznanila, ko je poklicala v zdravstveni dom in govorila z medicinsko sestro, kar je bilo po zagovoru 18. 8. 2015, in ne 10. 8. 2015, kot to ugotavlja sodišče. Navaja, da je za razlog za odpoved izvedela šele na dan zagovora tožnice in je izredna odpoved podana znotraj 30-dnevnega roka. Nasprotuje stališču, da je za zakonitost izredne odpovedi noseči delavki potrebno predhodno soglasje inšpektorja za delo in se sklicuje na judikate Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Navaja, da jo je tožnica res obvestila o svoji odsotnosti, ni je pa pravočasno upravičila. Pove, da izvid urgentne ginekološke klinike z dne 13. 7. 2015 izkazuje samo to, da je bila tožnica noseča ter da so ji svetovani nadaljnji pregledi pri osebni ginekologinji in izogibanje dvigovanju bremen, težjih od 5 kg, iz njega pa ne izhaja tožničina nezmožnost za delo. Meni, da delodajalec kljub obvestilu delavca o bolniški odsotnosti upravičenosti odsotnosti brez posredovanja potrdila ne more preveriti, saj je temu namenjeno potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Trdi, da tožnica slednjega ni predložila pravočasno, zaradi česar tožena stranka ni bila obveščena o razlogih za njeno odsotnost in je tako napačno stališče sodišča prve stopnje, da ne obstoji odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke glede neverodostojnosti predloženega zdravniškega potrdila zdravnice A.A. in trditev, zakaj tožnica potrdila ni predložila prej, prav tako pa sodišče ni zaslišalo prič in strank, ki jih je predlagala tožena stranka, s čimer ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je izpodbijana sodba zanjo presenečenje. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da navedeno ravnanje ne more predstavljati odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišču prve stopnje pa očita, da ni obrazložilo, zakaj navedena kršitev ne bi mogla biti podana. Sklicuje se na dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ki bi lahko tudi osebno potrdil, kakšne so bile posledice tožničinega ravnanja za nadaljnji delovni proces in zakaj delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, sodišče prve stopnje pa tega dokaza ni izvedlo. Dalje trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, oziroma da jih je zavrnilo zaradi nedovoljene vnaprejšnje dokazne ocene. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in poseg v ustavno varovano pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zaradi nepravilne odločitve o zahtevku glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v točki I posledično sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o preostalih zahtevkih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj je sodišče prve stopnje za ugotovitev pravno relevantnih dejstev (v zvezi s pravočasnostjo izpodbijane izredne odpovedi) izvedlo vse predlagane dokaze, tudi tiste, ki jih je predlagala tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zadevi sprejelo že na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka odpoved podala po izteku 30-dnevnega zakonskega roka, so bili pravilno zavrnjeni dokazi, predlagani za dokazovanje dejstev, ki na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, tudi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. in dokaz z zaslišanjem zdravnice A.A.. Slednja je bila predlagana za dokazovanje dejstev v zvezi z zdravniškim potrdilom z dne 31. 8. 2015, ki se ne nanaša na pravno pomembna dejstva v zvezi z ugotovitvijo, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z razlogi, zaradi katerih je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato tudi zaslišanje priče v zvezi s tem ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev za zavrnitev dokaznih predlogov tudi ustrezno obrazložilo v 3. točki obrazložitve. S tem, ko je zavrnilo dokaze kot nepotrebne, tudi ni kršilo prepovedi vnaprejšnje dokazne ocene. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici na podlagi 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) podala zaradi tega, ker je 14. 7. 2015 izostala z dela, svojega izostanka pa ni opravičila najkasneje do 3. 8. 2015 in kljub pozivu tožene stranke bolniškega lista ni predložila do konca julija 2015 in tudi še 10 dni avgusta 2015. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zato, ker je bila podana prepozno. Pravilno je ugotovilo, da je bila tožena stranka z razlogi, na podlagi katerih je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, seznanjena najkasneje 10. 8. 2015, ko ji je tožnica posredovala bolniški list za julij. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je tožena stranka seznanila z očitanimi kršitvami šele 18. 8. 2015 na tožničinem zagovoru, pritožbeno sodišče odgovarja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici očitala, da je izostala z dela 14. 7. 2015 in da ji potrdila o upravičeni zadržanosti z dela za julij 2015 ni predložila vse do 10. 8. 2015. Glede navedenih kršitev na zagovoru tožnica ni mogla povedati ničesar več od tistega, kot je bilo toženi stranki že znano (in med strankama ni sporno), namreč da je bila 13. 7. 2015 urgentno pri zdravniku, da je toženo stranko po SMS sporočilu obvestila, da bo od 14. 7. 2015 zaradi zdravstvenega stanja v nosečnosti odsotna ter da je 10. 8. 2015 toženi stranki predložila bolniški list za obdobje od 14. 7. do 31. 7. 2015. Okoliščine v zvezi z vprašanjem, zakaj je bil bolniški list tožnici izdan šele 10. 8. in ne že 4. 8. 2015, na ugotovitev razlogov, kot so navedeni v odpovedi, ne vplivajo, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka ugotovila razlog za podano izredno odpoved šele po pogovoru z medicinsko sestro dr. A.A.. Glede na vse navedeno ni mogoče šteti, da bi tožena stranka ugotovila razlog za podano izredno odpoved šele 18. 8. 2015. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je podana prepozno, druge pritožbene navedbe tožene stranke na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne morejo vplivati. Ne glede na to pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da je toženkino razumevanje odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zmotno. Kršitev iz te točke je podana, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Delavec ima obveznost, da o svoji odsotnosti delodajalca (le) obvesti, ne pa, kot je napačno očitala tožena stranka tožnici, da mora svoj izostanek opravičiti oziroma delodajalcu predložiti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela. Nepravočasna nepredložitev potrdila o upravičeni odsotnosti z dela je lahko kvečjemu kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa nekajdnevna zamuda pri predložitvi tega potrdila ob izostanku konkretnih trditev o vplivu take kršitve na delovni proces (predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke teh ne more nadomestiti)(1) ne predstavlja naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja nemogoče. 8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Z zaslišanjem stranke ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev tožene stranke. Sodišče namreč ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala - informativni dokaz (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 353 in 357).