Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici, ni zakonita, in sicer ker je šlo za zlorabo tega instituta (navidezen razlog za odpoved), ker toženka v odpovedi zatrjevanega razloga ni dokazala in pa tudi, kar dodatno potrjuje zlorabo, ker zaposlitev na delovnem mestu Inventurni popisovalec - arhivar, za katero ji je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, kljub formalno predpisani enaki izobrazbi, kot se je zahtevala za delovno mesto Vodja oddelka - kadri, ni ustrezna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek v višini 274,50 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto št. ... z dne 22. 10. 2021, ki jo je toženka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi ter da tožnici pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 13. 1. 2021 za delovno mesto Vodja oddelka – kadri ni prenehala veljati in še vedno velja, zaradi česar se pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Inventurni popisovalec – arhivar razveže in preneha veljati. Toženki je naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 1. 2021 za delovno mesto Vodja oddelka – kadri, in sicer od 12. 11. 2021 do vrnitve na to delovno mesto, ji za isti čas obračuna plačo in druge prejemke iz dela, kot bi jih prejela, obračuna davke in prispevke ter plača neto zneske, znižane za že prejete neto zneske na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 12. 11. 2021 za delovno mesto Inventurni popisovalec – arhivar, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Naložilo ji je, da tožnici plača pravdne stroške v višini 1.227,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je obseg dela na delovnem mestu Vodja oddelka – kadri zmanjšal do te mere, da je postalo delo tožnice nepotrebno. Toženka se ukvarja z dejavnostjo hotelirstva in gostinstva, ki je bila zaradi koronavirusa še posebej prizadeta, v severovzhodnem delu Slovenije gostje niso koristili turističnih bonov. Zaradi dolgotrajnega zaprtja hotelov in gostinskih objektov je bilo dela v kadrovski službi manj, manj ga je bilo tudi zaradi prenove hotela A. v lasti toženkine hčerinske družbe. Preostalo delo tožnice je toženka prerazporedila med B. B., C. C. in D. D. Toženka ni zaposlila drugega delavca na tožničino delovno mesto, kar je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo. Toženkine navedbe o manjšem obsegu dela v kadrovski službi v času epidemije je potrdil priča B. B., izpovedal je, da je toženka delo tožnice prerazporedila, da na njeno delovno mesto ni zaposlila drugega delavca, da je od aprila 2021 dalje nudil sam podporo C. C. pri delu v kadrovski službi in da je bilo treba urediti arhiv. Skupaj z delovnim mestom Inventurni popisovalec – arhivar je toženka sistemizirala delovno mesto Kozmetičar – maser. K spremembi sistemizacije sta podala svet delavcev in sindikat soglasje, kar je razvidno tudi iz predloženih listin. Izpovedal je še, da E. E. in F. F. pri spremembi sistemizacije nista sodelovali. Tudi priča C. C. je izpovedala o manjšem obsegu dela v kadrovski službi in sprejemu ukrepov za izboljšanje poslovanja. Obstoj poslovnega razloga je potrdila še priča D. D. Iz izpovedi prič tako jasno izhaja obstoj poslovnega razloga in potreb po delu na delovnem mestu Inventurni popisovalec – arhivar. Sodišče prve stopnje se do izpovedi prič ni opredelilo, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovilo povečanje obsega dela v kadrovski službi in zmotno štelo, da ni bilo potrebe po delu na delovnem mestu Inventurni popisovalec – arhivar. Na tem delovnem mestu zaposlenemu G. G. je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2020 zaradi upokojitve. Toženka je takrat delovno mesto ukinila, nato pa ugotovila, da to ni bilo ustrezno. Ocenila je, da je tožnica primerna za opravljanje dela na tem delovnem mestu, saj gre za specifično delo, ki zahteva dobro poznavanje poslovanja in organizacije družbe. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na zapisnik z dne 20. 5. 2021, ki je bil sestavljen pol leta pred odpovedjo tožnici in z odpovedjo ni povezan. Zapisnik ni podpisan niti na njem ni naveden nobeden od predstavnikov, direktorjev ali lastnikov toženke. Vsebina zapisnika ni resnična, saj je tožnica še vedno zaposlena pri toženki, toženka pa na delovno mesto Vodja oddelka – kadri ni zaposlila drugega delavca. V tem delu so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ugotovitve sodišča prve stopnje so protispisne. Poleg kršitve iz 14. točke je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so lastniki toženke Rusi, kar je potrjeno že s samo vsebino zapisnika. H. H. je državljan Republike Nemčije in je bil v letu 2021 zadolžen za tehnične zadeve pri prenovi hotela A. I. I. in J. J. sta bila zadolžena za projektantske in arhitektske zadeve. Nobeden od njih ni bil pristojen za kadrovske zadeve niti ni imel nobenega lastniškega deleža pri toženki. Do predloženih izpiskov, ki dokazujejo, da je toženka družba, registrirana v Evropski uniji, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi v tem delu sta podani uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpovedi prič K. K., E. E. in F. F., ki o zadevi ne vejo izpovedati oziroma so neverodostojne, saj so v sodnih sporih s toženko. K. K. je bila 13. 7. 2021 razrešena kot direktorica toženke, v sodnem sporu s toženko, ki se je vodil pred Delovnim sodiščem v Mariboru Pd 177/2021, je izgubila. Toženka je kot delodajalec samostojna pri organiziranju dela in sistemizaciji delovnih mest. Delovno mesto Inventurni popisovalec – arhivar je utemeljeno uvrstila v VII. tarifni razred, glede česar niti sindikat niti svet delavcev ni imel pripomb. Tudi zaslišane priče so potrdile, da je delo na tem delovnem mestu zahtevno, to je še toliko bolj zaradi potrebe po varovanju poslovnih skrivnosti in zaradi digitalizacije. Zajema različne naloge, ki zahtevajo uporabo različnih orodij in obvladovanje enormne količine podatkov, ki so za toženko ključnega pomena. ZDR-1 v 91. členu opredeljuje ustrezno zaposlitev; tožnici je bila ponujena ustrezna zaposlitev. Toženka je določila pogoje za zasedbo delovnega mesta Inventurni popisovalec – arhivar, pri čemer je nebistveno, kakšni so bili v preteklosti, saj se potrebe v družbi spreminjajo. Višina plače ni merilo za presojo ustreznosti zaposlitve, kar potrjuje sodna praksa (sodba VDSS Pd 516/2020 z dne 17. 11. 2020). Zavzela je stališče, da je citirana določba ZDR-1 jasna. Sodišče prve stopnje jo je zmotno uporabilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da toženka v pritožbi določene dele izpovedi prič B. B., C. C. in D. D. jemlje iz konteksta. Sodišče prve stopnje jim utemeljeno ni sledilo. Toženka ji ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker bi bilo njeno delo nepotrebno, ampak zaradi takšne zahteve ruskih lastnikov. To potrjuje vsebina zapisnika sestanka vodstva toženke s tujim lastnikom z dne 20. 5. 2021, ki je jasna. Da so lastniki toženke Rusi, je splošno znano dejstvo. Na sestanku je bil prisoten H. H., sedanji direktor toženke. Njegova vloga ni bila povezana z bazensko tehniko. Obstoj zahteve, da tožnici delovno razmerje pri toženki preneha, je potrdila K. K., zaslišana kot priča. Njeni izpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Toženka novega vodje kadrovske službe ni zaposlila zaradi vložene tožbe. Čeprav nima drugega delavca na tožničinem delovnem mestu, to ne pomeni, da se je obseg dela zmanjšal. To je poleg K. K. potrdila priča E. E. Velik obseg dela potrjuje dejstvo, da je tožnica pomagala C. C. in da je po prenehanju dela na delovnem mestu Vodja oddelka – kadri nedopustno dolgo čakala na podatke o osnovnih kadrovskih zadevah, ki so bili nestrokovni in nepopolni. E. E. je bila dolgoletna zunanja svetovalka toženke za kadrovske zadeve in ji je sistemizacija delovnih mest dobro poznana. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je s spremembo sistemizacije soglašal sindikat in svet delavcev, saj je bilo soglasje podano s strani L. L., za katerega je znano, da je naklonjen lastnikom toženke. S spremembami je soglašal, ker niso vplivale na ekonomski in socialni položaj delavcev. Če bi toženka imela potrebo po delu na delovnem mestu Inventurni popisovalec – arhivar, bi ga ustanovila že s spremembo sistemizacije 7. 10. 2021, ko je ustanovila šest drugih delovnih mest, in ne en teden kasneje. Ustanovitev tega delovnega mesta ni bila utemeljena, ampak zgolj formalna, da bi se tožnici ponudila nova pogodba o zaposlitvi. Ponujena zaposlitev ni ustrezna, kar nenazadnje potrjuje v novi pogodbi o zaposliltvi določena plača. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki ju uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Toženka v pritožbi na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti; sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki niso nejasni niti sami s seboj v nasprotju. O bistvenih dejstvih ni nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini izvedenih dokazov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe povzelo vsebino s strani tožnice predloženega zapisnika sestanka vodstva toženke s tujim lastnikom z dne 20. 5. 2021, v katerem je jasno navedeno, da je ena izmed nalog B. B. in C. C., da odpustita tožnico in nastavita novega vodjo kadrovske službe. Pravilno je poleg tega upoštevalo še vsebino izpovedi priče K. K., ki je bila od 1. 11. 2020 do 13. 7. 2021 direktorica toženke; priča je izpovedala, da so bili pritiski lastnikov toženke, da se tožnico odpusti. Tako je pravilno ugotovilo namero toženko, da tožnici preneha delovno razmerje in da se na njeno delovno mesto zaposli drugega delavca, pri čemer dejstvo, da je nato tožnica ostala zaposlena pri toženki, ker je sprejela ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, in da toženka drugega delavca na delovno mesto Vodja oddelka – kadri ni zaposlila, ne pomeni, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju.

8. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni izrecno prerekala navedbe tožnice, da so njeni lastniki iz Rusije, kar pa za odločitev ni bistveno. Sodišče prve stopnje tega, kdo so lastniki toženke, niti ni ugotavljalo, v točki 11 obrazložitve je v zvezi s tem povzelo izpoved tožnice, v točki 13 pa njene navedbe. Ker ne gre za bistvena dejstva, ki bi izhajala iz predloženih izpisov za toženko in njeno družbenico M. (ki ima poleg direktorja N. N., ciprskega državljana, še direktorja O. O., ki je ruski državljan), se tudi do vsebine teh listin utemeljeno ni podrobneje opredelilo.

9. V točki 26 obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo izpovedi prič B. B., C. C. in D. D., ki se nanašajo na zmanjšanje števila delavcev oziroma obseg dela v kadrovski službi. Na podlagi ocene še drugih dokazov, izpovedi tožnice in prič K. K. ter E. E., je nato pravilno ugotovilo, da se je obseg dela zaradi zmanjšanega števila delavcev sicer zmanjšal, hkrati pa povečal zaradi vodenja evidenc v zvezi z epidemijo.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici, ni zakonita, in sicer ker je šlo za zlorabo tega instituta (navidezen razlog za odpoved), ker toženka v odpovedi zatrjevanega razloga ni dokazala in pa tudi, kar dodatno potrjuje zlorabo, ker zaposlitev na delovnem mestu Inventurni popisovalec – arhivar, za katero ji je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, kljub formalno predpisani enaki izobrazbi, kot se je zahtevala za delovno mesto Vodja oddelka – kadri, ni ustrezna.

11. Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved (drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Toženka je presojano odpoved utemeljila z manjšim obsegom dela za njeno hčerinsko družbo, kot je pravilno iz predložene listine ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer se je zaradi zmanjšanja števila delavcev in izvedbe prenove hotela A., zaradi katere je bila večina delavcev toženkine hčerinske družbe na začasnem čakanju na delo, obseg dela v kadrovski službi zmanjšal do te mere, da ga je toženka razporedila med druge delavce, B. B., pomočnika generalnega direktorja za pravne zadeve, C. C. na delovnem mestu Višji inšpektor – kadri in D. D., poslovno sekretarko. Navedeno bi sicer ustrezalo poslovnemu razlogu, kot je opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, vendar toženka obrazloženega razloga za odpoved ni dokazala. Še več, tožnica je dokazala, da je bil razlog navidezen.

12. Toženkine navedbe glede vpliva epidemije na poslovanje in obseg dela v kadrovski službi, ki jih ponavlja v pritožbi, so za odločitev nebistvene. Z njimi poslovnega razloga ne more utemeljiti, saj se ta presoja le v okviru razloga, kot ga je navedla oziroma dejansko obrazložila v odpovedi, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

13. Čeprav so priče B. B., C. C. in D. D. v svoji izpovedi potrdili zmanjšanje števila delavcev oziroma manj dela v kadrovski službi (in čeprav toženka na delovno mesto Vodja oddelka – kadri po podaji odpovedi tožnici ni zaposlila drugega delavca), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženka v odpovedi dejansko obrazloženega razloga ni dokazala. Ugotovilo je, da se je obseg dela v kadrovski službi zaradi zmanjšanega števila delavcev sicer zmanjšal, hkrati pa povečal zaradi vodenja evidenc v zvezi z epidemijo in da tega dela ni bilo mogoče reorganizirati na način, da bi se razporedilo med B. B., C. C. in D. D. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabljen; da je šlo za navidezen razlog, kot jasno izhaja iz predloženega zapisnika sestanka vodstva toženke s tujim lastnikom z dne 20. 5. 2021 (ena od nalog, ki sta jo morala izvršiti B. B. in C. C., je bila, da odpustita tožnico in zaposlita novega vodjo kadrovske službe), v zvezi s katerim toženka neutemeljeno ponavlja svoje navedbe iz dosedanjega postopka, do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je utemeljeno upoštevalo izpoved priče K. K. Toženka njeni izpovedi neutemeljeno odreka dokazno vrednost s sklicevanjem na obstoj sodnih sporov s toženko. Enako neutemeljeno odreka dokazno vrednost zapisniku, ker ni podpisan in ker niso bili prisotni tisti, ki so kot direktorji toženke oziroma njenega lastnika navedeni v predloženih izpisih. Glede na to, da je bila K. K. direktorica toženke prav v času, v katerem je obstajala zahteva, da se tožnico odpusti, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi njeni izpovedi utemeljeno sledilo, pravilno je ugotovilo tudi, zakaj do odpovedi tožnici ni prišlo neposredno po sestanku, ampak kasneje. To je bilo, ker takratna direktorica K. K. z zahtevo lastnikov toženke ni soglašala.

14. Poleg ugotovljene zahteve, da se tožnico odpusti, je sodišče prve stopnje zlorabo pravilno utemeljilo na neustreznosti ponujene nove zaposlitve. Dejstvo, da je bila tožnici ponujena neustrezna zaposlitev, samo po sebi sicer ni bistveno, je pa dodaten pokazatelj nezakonitosti ravnanja toženke. Toženka tožnici, ki je kot starejša delavka deležna posebnega varstva na podlagi prvega odstavka 114. člena ZDR-1, ni smela brez soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, razen v primeru ponudbe nove ustrezne zaposlitve (2. alineja drugega odstavka 114. člena ZDR-1).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za sistemizacijo delovnega mesta Inventurni popisovalec – arhivar ni bilo razloga, toženka je dvignila izobrazbene pogoje za zasedbo tega delovnega mesta in ga uvrstila v višji tarifni razred, na podlagi česar je utemeljeno razlogovalo, da je bil namen toženke, da sistemizira delovno mesto, ki bi bilo s formalnega vidika za tožnico ustrezno, da bi ji lahko podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je upoštevalo še, da je bilo to delovno mesto sistemizirano _ad hoc_, pri čemer dejstvo, ki ga poudarja toženka v pritožbi, da k spremembi sistemizacije niti sindikat niti svet delavcev nista imela pripomb, ni bistveno.

16. Navedbam toženke, ki jih ponavlja v pritožbi, da je po upokojitvi G. G., ki je bil do 31. 1. 2020 zaposlen na delovnem mestu Inventurni popisovalec – arhivar, za katerega se je zahtevala srednješolska izobrazba in je bilo uvrščeno v V. tarifni razred, ugotovila, da ukinitev tega delovnega mesta ni bila ustrezna, da je kot delodajalec samostojna pri sistemizaciji delovnih mest in da gre za zahtevno delovno mesto, za katerega bi bila tožnica primerna, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, pri čemer je upoštevalo neprerekane navedbe tožnice, da so bile naloge delovnega mesta Inventurni popisovalec – arhivar v februarju 2021 prenesene na delovno mesto Inšpektor administracije, ki je bilo prav tako uvrščeno v V. tarifni razred, in izpovedi prič E. E., ki je kazala poznavanje sistemizacije pri toženki, in F. F. oziroma njuni pisni izjavi, da te naloge niso visoko zahtevne, ampak rutinske.

17. Toženka v pritožbi ponavlja, da je pri presoji ustreznosti zaposlitve bistveno le, kar izhaja iz petega odstavka 91. člena ZDR-1, predvsem enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi, ne pa višina plače. Višino plače na ponujenem delovnem mestu Inventurni popisovalec – arhivar (1.200,00 EUR) je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot dodaten indic, da dejansko ne gre za delovno mesto v VII. tarifnem razredu, saj so bile plače delovnih mest, uvrščenih v ta tarifni razred, od 2.700,00 EUR navzgor, v V. tarifnem razredu, v katerega je bilo uvrščeno delovno mesto Inventurni popisovalec – arhivar pred ukinitvijo, pa so bile plače med 1.100,00 EUR in 1.600,00 EUR.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, tožnici pa je dolžna plačati njene. Pritožbeno sodišče ji je v okviru priglašenih stroškov upoštevaje za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 274,50 EUR.