Jedro

Tožeča stranka ima sicer prav, ko izpostavlja, da je njena svobodna odločitev, ali in kdaj bo ugovarjala (vložila nasprotno tožbo) in na kakšen način bo terjala plačilo. Vendar navedeno ne pomeni, da sodišče tega, za katero pot in kdaj se je odločila, ne sme oceniti v sklopu dokazne ocene. Enako velja glede (ne)predložitve posnetkov pogovora s tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 188,85 EUR v roku 15 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 4.700,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila in za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je še, da stroške postopka nosi tožeča stranka.

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zanemarilo ključni dokaz v korist tožeče stranke, evidenco plačil, do katere se ni vsebinsko opredelilo. Povsem napačno je razumelo izvedensko mnenje. Tožena stranka ni navedla prepričljivih argumentov, s katerimi bi uspela zmanjšati dokazno vrednost dokaza evidence plačil. Glede na to, da je dokazno breme za trditve tožene stranke na njeni strani, bi morala v predmetnem postopku dokazati, da je bila zaključna (druga) ničla v znesku 4.700,00 EUR dodana kasneje. Ker tega ni zmogla, obvelja zapis zneska 4.700,00 EUR za pravilen. Glede izvedenskega mnenja tožeča stranka navaja, da ga je predlagala iz razloga, ker je tožena stranka v svojih vlogah in zaslišana zatrjevala, da je bila odebeljena ničla (prva ničla) v znesku 4.700,00 napisana naknadno. Sodišče se je v svoji sodbi oprlo zgolj na odgovor izvedenca na prvo generalno vprašanje, kjer je podal odgovor, da v splošnem ni mogoče ugotoviti, ali so bile vse številke pri spornem zapisu 4.700,00 EUR zapisane istočasno. Takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je tožena stranka lagala na zaslišanju, kar predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je v svojih vlogah podala trditve, da je bila k znesku 4.700,00 EUR naknadno pripisana prva ničla, spet drugič je podala trditev, da je bila pripisana druga ničla. Na zaslišanju se nikoli ni opredelila do druge ničle, temveč le do prve, iz česar izhaja, da se v celotnem spisu ne nahaja niti en dokaz, iz katerega bi izhajalo, da je bila druga ničla v znesku 4.700,0 EUR pripisana naknadno.

Izjavo zaslišane priče, moža tožeče stranke, je sodišče prve stopnje ocenilo napačno. Mož tožeče stranke je zelo dobro vedel, za kakšen namen je bilo izročenih 4.700,00 EUR, kar izhaja tudi iz njegovih predhodnih zaslišanj v vzporednih zadevah, na primer pod opr. št. IV 0000/2019. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi bile navedbe tožeče stranke o izročitvi zneska 4.700,00 EUR za prenovo garaže povsem nekonsistentne. Dejstvo, da tožeča stranka ni pisno pozivala tožene stranke, ne more iti v škodo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje v škodo tožeče stranke šteje tudi, da prepis dela snemanega pogovora ne omenja, da bi tožeča stranka opozorila toženo stranko, da sta se dogovorili o obnovi garaže ter o vračilu zneska 4.700,00 EUR. Tožeča stranka poudarja, da do snemanja ni prišlo zaradi uporabe le-tega kot dokaz v sodnem postopku. Izpostavlja, da ima tožeča stranka pravico, da se sama odloči, kdaj bo vložila nasprotno tožbo. Glede tega, ko sodišče prve stopnje navaja, da je neživljenjsko, da je tožeča stranka plačevala najemnino toženi stranki tudi po 5. 9. 2017, ko naj bi bil plačan znesek 4.700,00 EUR, navaja, da ni v tem nič neživljenjskega. Tožeča stranka se lahko sama odloči, kdaj in na kakšen način bo terjala plačilo. Tožeča stranka je imela pravni interes, da najemnino plačuje redno, saj bi ji tožena stranka v nasprotnem primeru lahko odpovedala najemno pogodbo iz krivdnih razlogov. Glede videoposnetkov navaja, da jih ni predložila v sodnem postopku, glavni razlog je bila prav nezakonitost posnetkov. Domnevala je tudi, da razpolaga z dovolj močnimi drugimi dokazi, predvsem evidenco plačil. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi obširno izpodbija dokazno oceno. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v skladu s postulatom metode proste dokazne ocene, vestno, skrbno, dosledno in celovito ocenilo zbrano dokazno gradivo. Višje sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je argumentirana, konsistentna in prepričljiva, v celoti sprejema. V zvezi s tem dodaja, da višjemu sodišču v primerih, ko sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegovo pravno sklepanje, ni treba ponoviti vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe višjega sodišča izhaja, da se je seznanilo s pritožbenimi razlogi oziroma jih ni prezrlo. V nadaljevanju obrazložitve višje sodišče tako le na kratko odgovarja na posamezne pritožbene očitke.

6. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do evidence plačil in da je napačno razumelo izvedensko mnenje. Kot že poudarjeno, je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo v skladu z 8. členom ZPP, pri tem pa temeljito in argumentirano ocenilo vsakega od izvedenih dokazov (tudi evidenco plačil in mnenje izvedenca) kot tudi vse dokaze skupaj oziroma, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, pa poleg na podlagi navedenega odločilo tudi ob upoštevanju uspeha celotnega postopka.

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka dokazovala, da sta s toženo stranko sklenili dogovor o prenovi garaže in da ji je dne 5. 9. 2017 izročila znesek 4.700 EUR. Celovito izvedeni dokazni postopek, v katerem je sodišče poleg vpogleda v listinsko dokumentacijo zaslišalo pravdni stranki in priče, je pokazal, da tožeča stranka ni dokazala izročitve zneska 4.700 EUR. Pritožbeno stališče, da evidenca plačil tožeče stranke, kjer se nahaja podpis tožene stranke (pri čemer je bilo v postopku sporno, ali je bil prvotno zapisan znesek 470 EUR ali 4700 EUR), predstavlja ključni dokaz v smislu, da ga ni mogoče izpodbiti z ostalimi dokazi, je napačno. Z drugimi besedami, zapis zneska v evidenci še ne pomeni, da je bil znesek dejansko izročen; sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov obrazloženo in preverljivo pojasnilo, zakaj tožeča stranka izročitve zneska, za kar je bilo dokazno breme na njeni strani, ni dokazala.

8. Logična in prepričljiva je tudi ocena izpovedb pravdnih strank in prič. Te, kot celote, tožeča stranka ne more omajati z navedbo, da naj bi tožena stranka lagala, ker naj bi se ob zaslišanju ne opredelila do druge ničle, temveč le do prve. Prav tako tudi višje sodišče v izpovedbi moža tožeče stranke zaznava nekonsistentnost, zaradi česar jo ocenjuje kot neverodostojno. Strinja se z dokazno oceno dejstva, da tožeča stranka ni pisno pozivala tožene stranke na vračilo denarja, dejstva, da prepis dela snemanega pogovora ne omenja dogovora o prenovitvi garaže oziroma vračila zneska in dejstva, da tožeča stranka v drugem postopku med istima strankama ni ugovarjala iz naslova že plačanega zneska, temveč je šele po dveh letih vložila nasprotno tožbo. Višje sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni, da je težko razumljivo, čemu bi tožeča stranka ob trditvah, ki jih je podala, nadaljevala s plačilom najemnine. Tožeča stranka ima sicer prav, ko izpostavlja, da je njena svobodna odločitev, ali in kdaj bo ugovarjala (vložila nasprotno tožbo) in na kakšen način bo terjala plačilo. Vendar navedeno ne pomeni, da sodišče tega, za katero pot in kdaj se je odločila, ne sme oceniti v sklopu dokazne ocene. Enako velja glede (ne)predložitve posnetkov pogovora s tožečo stranko. Pojasnila tožene stranke, ki se nanašajo na razloge, zakaj je nadaljevala s plačilom najemnine in zakaj se ni odločila za predložitev posnetkov, pa so tudi nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) .

9. Višje sodišče je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje in ugotavlja, da to ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, toženi stranki pa so v postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk ter materialni izdatki v višini 5 točk, skupaj 258 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 154,80 EUR, povečano za 22% DDV pa 188,85 EUR. Tožeča stranka je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 188,85 EUR v roku 15 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.