15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C.-C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 217/2001 z dne 19. 12. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 430/2000 z dne 27. 9. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 221/95 z dne 4. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo, v kateri je zatrjeval, da sta mu sodišči prve in druge stopnje prisodili občutno prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo z nesrečo, ki se mu je zgodila na delu: zahteval je 3.800.000 SIT, prisojenih mu je bilo 1.900.000 SIT. Zavrnilo je tudi revizijsko zatrjevanje, da pripadajo pritožniku zamudne obresti od dneva vložitve tožbe in ne šele od dneva glavne obravnave.

2.Obe trditvi ponavlja pritožnik v ustavni pritožbi; ker ju je izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča zavrnila, je po njegovem mnenju kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

3.Najprej pa pritožnik omenjeno revizijsko sodbo izpodbija "zaradi zmotne uporabe materialnega prava" in predlaga, naj jo Ustavno sodišče spremeni tako, da njegovemu zahtevku tako glede glavnice kot glede obresti v celoti ugodi.

4.V utemeljitev trditve, da mu je za nepremoženjsko škodo prisojeno premalo "glede na druge tovrstne primere", pritožnik navaja, da sodišča pri odmeri odškodnine niso upoštevala, da tožena stranka pritožniku vse od škodnega dogodka 9. 11. 1991 do vložitve ustavne pritožbe ni za nepremoženjsko škodo izplačala ničesar.

5.Ko gre za vprašanje, kdaj začno pri takem zahtevku teči zamudne obresti, pa pritožnik sam ugotavlja, da je izpodbijana sodba o tem zavzela stališče, ki ustreza sodni praksi, hkrati pa predloži sodišču tri primere, ko so po njegovem mnenju nižja sodišča od take prakse odstopila. Predvsem pa meni, da je taka sodna praksa nevzdržna in da jo je treba spremeniti; navaja zakonske določbe, ki da je ne dopuščajo.

6.Pritožnik izpodbijanim sodbam očita še, da uporabljajo sodno prakso kot pravni vir, kar pa da glede na 125. člen Ustave ne more biti.

B.

7.Zaradi same po sebi zmotne uporabe materialnega prava sodnega akta ni mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo. To bi namreč spreminjalo ustavno pritožbo v še eno, četrto, instanco pravdnega postopka. V skladu z Zakonom o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko to sodišče presoja le o tem, ali je bila s posamičnim aktom pritožniku kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, kadar pritožnik tako zatrjuje.

8.Odločitev sodišča o tem, kolikšna odškodnina gre tožniku za nepremoženjsko škodo, je po svoji pravni naravi uporaba materialnega prava. Ta bi lahko bila predmet presoje Ustavnega sodišča, če bi sodišča z izpodbijano odločbo samovoljno odstopila od enotne in ustaljene sodne prakse. To, ko gre za višino dosojene odškodnine, pritožnik sicer smiselno zatrjuje, a ne utemelji, očitna pa taka kršitev tudi ni.

9.Za kršitev pravice do enakega varstva pravic bi lahko šlo, če bi sodišče pri presoji o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v pritožnikovem primeru ne upoštevalo katere od okoliščin, ki jih sicer v enakih primerih upošteva, čeprav bi pritožnik to zahteval. Kot tako okoliščino pritožnik navaja dolgost časa od nastanka škode do plačila odškodnine. To okoliščino je uveljavljal vsaj že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sodbe, s katero je znesek obravnavane odškodnine znižalo, pojasnilo, da je eno od meril, ki jih mora sodišče pri presoji o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, "okvir, ki ga je izoblikovala sodna praksa in se izraža ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje. Ker se pravni standard pravične denarne odškodnine presoja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, sodišče ... upošteva tudi potek časa od nastanka škode do razsoje", še pojasni pritožbeno sodišče. Ni dvoma, da je tako ravnalo tudi samo, ko je spremenilo višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožnik je trditev o nespoštovanju iste okoliščine ponovil v reviziji in dobil obrazloženo zavrnitev revizijskega sodišča glede tega (4. stran revizijske sodbe). Ta pritožnikov argument za utemeljevanje zatrjevane kršitve človekove pravice do enakega varstva pravic očitno ne drži.

10.To velja tudi za pritožnikovo trditev, da so sodišča v njegovem primeru sodila po ustaljeni sodni praksi namesto po Ustavi in zakonu (ko so namreč presodila, da se tek zamudnih obresti začne z izdajo sodbe sodišča prve stopnje in ne z nastankom škode ali z vložitvijo tožbe). Ker v tem pogledu pritožnik sam ugotavlja enotnost sodne prakse, je sklicevanje na morebitna posamična odstopanja od nje v posamičnih primerih že na prvi pogled odveč. Nobena od izpodbijanih sodb se ne sklicuje zgolj na sodno prakso. Sodba sodišča prve stopnje obrazloži, zakaj v takem primeru ni mogoče uporabiti določbe 186. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodba pritožbenega sodišča obrazloži, zakaj ni zakonite podlage za tožnikovo stališče (10. stran pritožbene sodbe). Obširneje obrazloži nastanek in utemeljenost sodne prakse v teh primerih revizijska sodba (zadnji odstavek 3. strani revizijske sodbe).

11.Preostane še predlog pritožnika, naj Ustavno sodišče poseže v obstoječo sodno prakso glede začetka teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer pritožnik poziva to sodišče, naj "razmišlja in preudari z lastno glavo". Ne glede na morebitno ustaljenost uporabe materialnega prava je Ustavno sodišče pristojno razveljaviti sodno odločbo, napadeno z ustavno pritožbo, vendar ne zgolj zaradi zmotnosti uporabe materialnega prava, temveč le tedaj, če je sodišče uporabilo pravo očitno napačno ali brez razumne pravne utemeljitve, tako da je mogoče njegovo odločitev označiti za samovoljno. Take samovoljnosti pa sodišču pri njegovi odločitvi o obravnavani uporabi zakonskih norm ni mogoče očitati.

12.Preizkus ustavne pritožbe je pokazal, da zatrjevane kršitve pritožnikove pravice do enakega varstva pravic očitno ni. Zato Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger