Jedro

Iz trditev tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, za katere javne prireditve in za koliko prireditev zahteva plačilo honorarja za male avtorske pravice, po kateri tarifni številki Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih dejavnosti in kako je izračunala vtoževani znesek. Ni torej mogoče preizkusiti, ali nadomestilo, ki ga tožeča stranka terja za zatrjevano nezakonito uporabo glasbenih del, predstavlja nadomestilo, ki je po višini običajno za javno uporabo glasbenih del.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi VL 59581/2008-2 z dne 22. 8. 2008 razveljavi tudi v preostalem delu in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 114,94 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 5981/2008, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči strani plačati 1.280,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 763,82 EUR od 8. 8. 2008 in od glavnice 516,99 EUR od 7. 8. 2008 ter 40,00 EUR izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo v plačilo še 1.077,84 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pojasnjuje, da sodišče ni upoštevalo navedb, da je šlo za interne koncerte, ki so služili za preverjanje pridobljenega znanja učencev glasbenih delavnic, da koncerti niso bili javno oglaševani, da so se jih udeleževali le učenci, starši in učitelji ter da niso pobirali vstopnine. Pritožnik poudarja, da ni jasno, na kaj se sodba nanaša. Tožeča stranka je predložila “poljubni obračun odprtih postavk“, kar pa nič ne pomeni in ne more biti podlaga za tožbo. Iz obračuna sploh ni razvidno, za katere prireditve gre in na kakšne zapadle obveznosti se nanaša. Tožena stranka je že v ugovoru ugovarjala tako temelju kot višini zahtevka in poudarila, da ni jasno, kako je tožeča stranka prišla do vtoževanega zneska. Sodišče ni vpogledalo računov, na katere se v obrazložitvi sklicuje, ti niso utemeljeni in jim je tožena stranka večkrat ugovarjala. Sodišče tudi ni preverilo obračuna obresti, ki je previsok in nepravilen.

Pritožnik v pritožbi podaja še ugovor zastaranja in se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških.

Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sicer pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka organizacija avtorjev, ki je pooblaščena za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic (146. do 148. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah; Ur. l. RS, št. 21/95 do 94/2004-ZASP-UPB1). Zgolj to dejstvo in predložitev obvestila o zapadlih obveznostih (priloga A4 v spisu), ki vsebuje datume (dat. Val.: 15. 1. 2002, 25. 12. 2004, 19. 8. 2005 in 4. 5. 2006) in zneske, ki naj bi jih bila tožena stranka dolžna plačati (348,32 EUR; 87,47 EUR; 153,08 EUR; 87,48 EUR in 87,47 EUR), pa ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Iz tožbenih navedb je mogoče ugotoviti, da tožeča stranka šteje, da je tožena stranka nezakonito uporabljala avtorska dela, ker jih je javno izvajala brez dovoljenja. V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da je v takih primerih zakonska podlaga v obligacijskih predpisih o neupravičeni pridobitvi (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s sprem. in dop. oziroma sedaj 198. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.). Ker ima tisti, ki avtorska dela javno izvajala brez dovoljenja od takšne nezakonite uporabe tuje pravice določene koristi, imajo avtorji (oz. zanje tožeča stranka) pravico terjati nadomestilo, ki je po višini običajno za javno uporabo glasbenih del. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 11. 9. 2009, izrecno poudarila, da “ni jasno, po kakšni metodologiji je tožeča stranka izračunala vsoto malih avtorskih pravic“. Na takšne navedbe tožeča stranka ni odgovorila. V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo na naroku 19. 6. 2009, pa je zgolj navedla, da korist tožeče stranke (pravilno verjetno tožene stranke) znaša toliko, kolikor bi za uporabo avtorskih pravic v tem obdobju morala plačati na podlagi veljavnega pravilnika. Iz trditev tožeče stranke v predlogu za izvršbo ter v pripravljalni vlogi (niti iz predloženih dokazov) ni mogoče ugotoviti, za katere javne prireditve in koliko prireditev tožeča stranka zahteva plačilo honorarja za male avtorske pravice, po kateri tarifni številki Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 65/93) in kako je izračunala vtoževani znesek. Ni torej mogoče preizkusiti, ali nadomestilo, ki ga tožeča stranka terja za zatrjevano nezakonito uporabo glasbenih del, predstavlja nadomestilo, ki je po višini običajno za javno uporabo glasbenih del. Sklicevanje sodišča prve stopnje na številke računov, ki naj bi jih tožeča stranka izdala (pa jih v postopku niti ni predložila in jih sodišče, kot utemeljeno opozarja pritožnik, ni vpogledalo), za preizkus višine vtoževanega zneska ne zadošča. Ob tem, ko je tožena stranka višini tožbenega zahtevka jasno ugovarjala, sodišče v tej smeri tudi ni bilo dolžno opraviti materialnega procesnega vodstva.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Toženka v pritožbi zahteva povrnitev pravdnih stroškov, vendar povrnitve stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala do zaključka glavne obravnave, pa bi jih morala (3. odstavek 163. člena ZPP), zato jih višje sodišče ni priznalo. Priznalo pa ji je stroške pritožbenega postopka, to je 114,94 EUR sodne takse.