Jedro

Smrt prevzemnika iz obravnavane izročilne pogodbe ne pomeni tako spremenjenih razmer, da bi to v smislu prvega odstavka 121. člena ZD utemeljevalo razvezo izročilne pogodbe, saj je upiranje tožnice prehodu obveznosti na prevzemnikovega dediča neutemeljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe, ki jo je 8.3.1989 tožnica sklenila s svojim vnukom Z. S. glede ene nerazdelne polovice nepremičnin proti prevzetim pogodbenim obveznostim, zavrnilo pa je tudi posledični tožbeni zahtevek, da mora mld. toženec izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tožnico. Ugotovilo je, da je prevzemnik izpolnjeval pogodbene obveznosti, vendar je 20.1.1993 umrl, tožnica pa neutemeljeno odklanja nadaljnje izpolnjevanje obveznosti s strani njegovega mld. sina ob pomoči njegove matere. Sodišče je še poudarilo, da bistvo problema ni v nerazumevanju med tožnico in njenim mld. pravnukom, temveč med stransko intervenientko, ki je hčerka tožnice in mati pokojnega prevzemnika, ter materjo mld. toženca, vendar ta za nerazumevanje med svojo babico in materjo ni nič kriv.

Tožnica in stranska intervenientka v pritožbi nista več vztrajali pri zatrjevanem razveznem razlogu neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vztrajali pa sta pri spremenjenih razmerah zaradi preživljalčeve smrti, vendar je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo je vložila M. S. kot stranska intervenientka in ena od dedinj 8.7.2002 umrle tožnice. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po trditvah revizije je protispisen zaključek obeh sodišč, da je mati mld. toženca z nedatirano izjavo v zapuščinskem spisu izrekla pripravljenost prevzeti obveznosti iz izročilne pogodbe. Izjava je bila poslana zapuščinskemu sodniku, proti tožnici pa je bila taka volja izražena šele med pravdnim postopkom v letu 1999 ali 2000. Zato je dokazna ocena obeh sodišč o pomenu izjave v zapuščinskem postopku zelo sporna, saj se je mati mld. toženca napram tožnici izražala povsem drugače in tudi žaljivo. Njena vloga za posredovanje pri centru za socialno delo je bila neprimerna, ker so socialne delavke nenapovedano prišle na tožničin dom in se je zato tožnica zbala, da bo skrb zanjo prepuščena tretjim osebam. Dokazna ocena o izjavljeni pripravljenosti skrbeti za tožnico je torej v nasprotju s podatki v spisu in pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pismo zapuščinskemu sodniku ne more biti podlaga za sklepanje o dejanskem namenu izpolnjevati pogodbo. Zato je tudi napačna dokazna ocena, da je tožnica odklanjala izpolnjevanje pogodbe s strani toženčeve matere. Materialnopravno zmotno je uporabljen prvi odstavek 121. člena Zakona o dedovanju (ZD), saj je izkazana taka sprememba razmer, da izpolnjevanje pogodbe objektivno ni več mogoče. Niti tožnica niti stranska intervenientka nista imeli namena prikrajšati pravic mld. toženca in sta zato ponujali poravnavo, s katero bi mu prepustili določene parcele v last, vendar je njegova mati vztrajala pri polovici kmetije, ki je bila izročena tožničinemu sedaj pokojnemu vnuku. Tožnica in stranska intervenientka tudi ne nasprotujeta priznanju pravic v smislu tretjega odstavka 122. člena ZD.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev obeh sodišč temelji na dejanski podlagi, ki je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati, saj z revizijo ni dovoljeno uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to skuša doseči revizija, kar jasno izhaja iz pravkar povzetih revizijskih navedb. Izpodbija namreč dokazno oceno obeh sodišč, da sta mld. toženec in njegova mati ves čas pripravljena prevzeti obveznosti iz izročilne pogodbe in da je tožnica skupaj s stransko intervenientko tista, ki prav tako ves čas to odklanja. Hkrati izpodbija tudi materialnopravno presojo obeh sodišč, da je bila volja dediča prevzemnika ustrezno izjavljena in da je tožnica prevzem pogodbenih obveznosti neutemeljeno odklonila. Revizijske trditve, da gre pri prvi dokazni oceni za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevane protispisnosti, so neutemeljene. Tudi če revizija sama nedatirano izjavo v zapuščinskem spisu ocenjuje kot neustrezno, ker naj bi bila izjavljena le v razmerju do zapuščinskega sodnika, pri tem prezre, da to ni bila edina izjava, na katero sta se sodišči oprli. Pripravljenost prevzeti pogodbene obveznosti iz izročilne pogodbe je tožena stranka jasno izjavila že v odgovoru na tožbo z dne 3.5.1993, torej dober mesec po prejemu tožbe. V njem se je sklicevala tudi na že podano enako izjavo v zapuščinskem postopku. Zato so nesprejemljive revizijske trditve, da naj bi to storila šele v letu 1999 ali 2000. Iz podatkov spisa in razlogov prvostopenjske sodbe še izhaja, da je mati mld. toženca večkrat ponovila že izraženo pripravljenost in da je zaradi upiranja tožnice in stranske intervenientke ponudila tudi pomoč svojih staršev ali skrbnika za poseben primer ali plačevanje pomoči za tožnico (za katero je sicer skrbela stranska intervenientka kot njena hči in solastnica druge polovice kmetije) na domu, kar vse sta obe odklonili. Za posredovanje in pomoč se je obrnila še na center za socialno delo, vendar tudi socialne delavke niso uspele pomagati. Res je prišlo tudi do pogajanj o možni drugačni rešitvi, vendar so ponujene parcele, ki jih omenja revizija, del zaščitene kmetije in zato pri nesklenitvi drugačnega dogovora ne gre za razloge na strani tožene stranke.

Na drugi strani pa materialnopravna presoja obeh sodišč o tožničinem neutemeljenem odklanjanju prevzema pogodbenih obveznosti temelji na neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah, kaj je dejanski razlog za njeno odklanjanje: v sporu oziroma odnosu stranske intervenientke do partnerke svojega pokojnega sina, ki je ni nikoli sprejela in ji je prepovedala vstop na posestvo. O tem se je sodišče prepričalo na podlagi izjav in dogajanja na narokih, na podlagi obnašanja strank v zapuščinskem postopku, ko je zapuščinski sodnik lahko opravil ogled le ob asistenci policije, cenilcu pa je bil ogled onemogočen, pa tudi na podlagi odklanjanja kateregakoli poskusa matere mld. toženca za ureditev pogodbenega razmerja.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč, da sta bila mld. toženec in njegova mati ves čas pripravljena prevzeti pogodbene obveznosti, vendar sta to tožnica in stranska intervenientka neutemeljeno odklanjali. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da smrt prevzemnika iz izročilne pogodbe v določenem smislu lahko pomeni spremenjene razmere, vendar ta okoliščina sama po sebi ne privede do razveze izročilne pogodbe. Ker so se na podlagi uveljavljene sodne prakse tudi za take izročilne pogodbe glede določenih vprašanj uporabljale določbe ZD, med ta vprašanja sodi tudi vprašanje razveze pogodbe zaradi spremenjenih razmer, in ker so te materialnopravne določbe glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika podlaga za odločitev v obravnavani pravdni zadevi, sta obe sodišči pravilno poudarili, da je zakon sam v taki situaciji predvidel drugačno rešitev. V prvem odstavku 122. člena ZD je določeno, da v primeru smrti preživljalca njegove obveznosti preidejo na njegovega zakonca in na tiste potomce ali posvojence, ki so poklicani k dedovanju, če ti v to privolijo. Sodišči sta ugotovili, da je mld. toženec kot sin umrlega preživljalca privolil v prevzem pogodbenih obveznosti, ki tudi niso strogo osebne narave, zaradi česar je tožničino upiranje prehodu obveznosti nanj neutemeljeno. Ali z drugimi besedami: smrt prevzemnika iz obravnavane izročilne pogodbe ne pomeni tako spremenjenih razmer, da bi to v smislu prvega odstavka 121. člena ZD utemeljevalo razvezo izročilne pogodbe.

Revizijsko stališče, da je izpolnjevanje pogodbe objektivno nemogoče "glede na razmere med pravdnimi strankami", je zmotno zaradi pravilnih razlogov obeh sodišč, da je bistvo spora drugje in ne v razmerju med tožnico in njenim pravnukom. Revizija se prvič in tudi zmotno sklicuje na tretji odstavek 121. člena ZD, ker bi to zakonsko določbo sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da mld. toženec ne more prevzeti pogodbenih obveznosti (njegova ugotovitev pa je ravno nasprotna) in če bi bili uveljavljani ustrezni zahtevki.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).