Jedro

Sodna praksa je v času, ko še ni potekel rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo po 64. členu Zakona o denacionalizaciji, sprejela takšno razlago 88. člena ZDEN, da so nični pravni posli, s katerimi je prišlo do razpolaganja z nepremičninami, glede katerih je obstajala možnost vrnitve po določbah ZDEN. Takšna širša razlaga 88. člena ZDEN pa je kljub poteku roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev še vedno aktualna zato, ker ZDEN v 25. členu določa vrnitev kot eno od možnosti denacionalizacije v primerih, ko se postopek nanaša na nepremičnino, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala. V takih primerih obstaja možnost vrnitve vse do dokončanja denacionalizacijskega postopka. Tega pa zavezanec ne sme onemogočiti z odsvojitvijo nepremičnine, ki je predmet vračanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nična prodajna pogodba z dne 2.7.1993, s katero je prva tožena stranka prodala drugemu tožencu garsoniero v izmeri 18 m2 in enosobno stanovanje v izmeri 29 m2 v zgradbi D., stoječi na parceli št. 218/9 vl. št... k.o... Ugotovilo je, da obstoji možnost vrnitve te nepremičnine tožniku v postopku denacionalizacije. Pogodba je bila sklenjena po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji in je zato po 88. členu tega zakona nična.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo. Glede ničnosti pogodbe po 88. členu Zakona o denacionalizaciji je navedlo enake razloge. Potrdilo je tudi prvostopne razloge o določitvi vrednosti spornega predmeta. Sprejelo je stališče, da ne gre za spor v zvezi s stečajem.

Proti tej sodbi vlaga druga tožena stranka revizijo. Sodbi druge stopnje očita, da ni v celoti vsebinsko obravnavalo pritožbe. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana zaradi napačne razlage 88. člena zakona o denacionalizaciji. Po tej določbi so nične pogodbe, ki se nanašajo na premoženje, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Zato je napačna razlaga, na kateri temelji izpodbijana sodba, ki se sklicuje na načelno možnost vrnitve. Zazidana stavbna zemljišča se ne vračajo, razen če je tam objekt, last upravičenca. Za stavbo na parceli št. 218/9 k.o... ni dolžnosti vrnitve. Stanovanjsko stavbo na parceli št. 218/9 je zgradil denacionalizacijski zavezanec po podržavljenju. Tega pritožbenega razloga sodba druge stopnje ne obravnava. Napačno je razlogovanje, da sta sporni stanovanji v sklopu nepremičnin, za katere obstaja možnost vrnitve. Napačno je bilo odločeno o vrednosti spornega predmeta. Tožena stranka želi odgovor na vprašanje, ali stoodstotna razlika v vrednosti ni očitno prenizka ocena spornega predmeta. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila vročena tožeči in prvi toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bila v denacionalizacijski zadevi upravičenca E. P. št... pri upravni enoti Ravne na Koroškem na predlog tožnika vrnjena nepremičnina parc. št. 218/9 stanovanjska stavba v izmeri 161 m2 in dvorišče v izmeri 704 m2 vl. št... k.o... Delna odločba z dne 7.7.1994, s katero je bilo tako odločeno, je bila izdana na podlagi poravnave z dne 20.6.1994, ki so jo sklenili pravni nasledniki upravičenca z zavezancem, to je prvo toženo stranko v tem pravdnem postopku. Iz tega sledi, da za navedeno nepremičnino ni obstajala samo načelna možnost vrnitve, ampak je bila dejansko vrnjena upravičencu. Sodna praksa je v času, ko še ni potekel rok za vložitev zahtev za denacionalizacijo po 64. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem ZDen), sprejela takšno razlago 88. člena ZDen, na kakršno se sklicujeta izpodbijani sodbi, namreč da so nični pravni posli, s katerimi je prišlo do razpolaganja z nepremičninami, glede katerih je obstajala možnost vrnitve po določbah ZDen. V obravnavani zadevi pa je dejansko prišlo do vrnitve nepremičnine upravičencu na podlagi denacionalizacije in se je torej možnost vrnitve izkazala kot realna. Navedena širša razlaga 88. člena ZDen pa je kljub poteku roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev še vedno aktualna zato, ker ZDen v 25. členu določa vrnitev kot eno od možnosti denacionalizacije v primerih, ko se postopek nanaša na nepremičnino, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala. V takih primerih obstaja možnost vrnitve vse do dokončanja denacionalizacijskega postopka. Tega pa zavezanec ne sme onemogočiti z odsvojitvijo nepremičnine, ki je predmet vračanja.

Za presojo, ali se 88. člen ZDen nanaša na pogodbo, ki sta jo toženi stranki sklenili dne 2.7.1993, je bistveno dejstvo, da je prva tožena stranka z navedeno pogodbo prodala drugemu tožencu dve stanovanjski enoti v objektu na parceli št. 218/9 k.o..., ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena upravičencu. Ta pogodba bi vrnitev preprečila, če bi bila veljavna. Namen in smisel 88. člena ZDEN pa je prav v tem, da razpolaganje v času po uveljavitvi zakona ne bi oviralo poteka denacionalizacije. Zakon o denacionalizaciji je začel veljati 7.12.1991. Vseboval je prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve (88.člen). Ker sta toženi stranki pogodbo sklenili kljub prepovedi, sta s tem tvegali sankcijo ničnosti po 2. odstavku navedenega člena.

Poravnava med pravnimi nasledniki upravičenca in zavezancem z dne 20.6.1994 je v skladu z Zakonom o denacionalizaciji in je zato lahko veljavna podlaga za odločanje v denacionalizacijskem postopku. ZDEN v 25. členu določa razne možnosti vrnitve nepremičnine, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala. Ena od možnosti je vrnitev pod pogojem, da se za razliko v vrednosti plača odškodnina. Pravni nasledniki upravičenca in zavezanec so se z omenjeno poravnavo sporazumeli, da se ena od parcel, to je parc. št. 218/9 s stanovanjsko stavbo in dvoriščem, vrne, parceli št. 218/12 in 218/13 pa ostaneta zavezancu. S tem je bila poravnana vrednost zavezančevih investicij v vrnjeno nepremičnino. Vrnitev v naravi je zato v skladu s 3. alineo 2. odstavka 25. člena ZDEN.

Iz navedenega sledi, da sta toženi stranki sklenili prodajno pogodbo z dne 2.7.1993 v nasprotju s prepovedjo po 1. odstavku 88. člena ZDEN in da je zato po 2. odstavku tega člena ta pogodba nična.

Sodba druge stopnje ugotavlja, da sta sporni stanovanji v sklopu nepremičnine, za katero obstaja možnost, da bo vrnjena. S tem odgovarja na nasprotne pritožbene navedbe in zato ni točen revizijski očitek, da izpodbijana sodba ni odgovorila na pritožbene navedbe. S podatki parcelacije se podrobno ukvarja sodba prve stopnje. Ti pa za ta pravdni postopek niso odločilnega pomena glede na dejstvo, da je bila upravičencu vrnjena parcela št. 218/9, ki je izrečno navedena tudi v sporni prodajni pogodbi v tem smislu, da sta prodani stanovanji del stavbe, stoječe na tej parceli, in glede na vsebino poravnave med pravnimi nasledniki upravičenca in zavezancem z dne 20.6.1994. Zato okoliščina, da jih sodba druge stopnje ne obravnava, ne pomenijo kršitve določb pravdnega postopka (1. odstavek 375. člena ZPP).

O vrednosti spornega predmeta je bilo odločeno pravilno. Ko gre za nedenarni zahtevek, ima tožnik pravico in dolžnost v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (2. odstavek 186. člena in 2. odstavek 40. člena ZPP). Tožeča stranka je v obravnavanem primeru to storila tako, da je navedla kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je kot kupnina naveden v izpodbijani pogodbi. Taka navedba ni očitno previsoka ali prenizka, zato postopanje sodišča po 3. odstavku 40. člena ni bilo potrebno. Revident pa neutemeljeno terja odgovor od revizijskega sodišča, ali za 1.000.000,00 SIT prenizka vrednost ni očitno prenizka. V obravnavanem primeru ne gre za to. Predmet spora je veljavnost pogodbe, ne izročitev stanovanja. Zato ni nujno odločilna vrednost stanovanja, ampak je navedba vrednosti, navedene v izpodbijani pogodbi, ustrezen način vrednotenja spornega predmeta.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Po uradni dolžnosti pazi le na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Navedene kršitve postopka ni, glede uporabe materialnega prava pa so navedeni razlogi v dosedanji obrazložitvi. Tožena stranka z revizijo ne uveljavlja več bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo je uveljavljala v pritožbi. Zato revizijsko sodišče o tem ni odločalo.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. členu ZPP.