Jedro

Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR) izhaja, da je za organizacijo delovnega procesa odgovoren delodajalec in zato mnenje posameznih delavcev, ki iz zaposlitve niso odgovorni za organizacijo delovnega procesa in zagotavljanje dela, ne more biti odločilno pri ugotavljanju obsega potreb po delu.

Če gre za večje število nepotrebnih delavcev v smislu določb 96. člena ZDR, zakon posebej ureja določitev preseženih delavcev, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi (3. alinea prvega odstavka 99. člena in 100. člen ZDR).

V primeru prenehanja potreba po delu manjšega števila delavcev, je izbira le-teh izmed zaposlenih na prizadetih delovnih mestih prepuščena delodajalcu, saj ZDR za take primere ne določa posebnih kriterijev. Delodajalec sicer lahko sam v naprej določi kriterije za izbiro, lahko pa je vezan tudi na določitev kriterijev v zanj veljavni kolektivni pogodbi, če so v njej dogovorjeni. Sicer pa je pri izbiri omejen le z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19.10.2004 in ugotovitev nezakonitosti prenehanja tožničinega delovnega razmerja z 20.12.2004 ter zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja vključno s plačilom plače in regresa za letni dopust, kot če bi delala, in za vrnitev tožnice na delo. Poleg tega je odločilo še o nekaterih drugih denarnih zahtevkih. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo v zvezi z odločitvijo o zahtevkih, ki so vezani na sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo. Soglašalo je, da so bili pri toženi stranki podani tako vsebinski kot formalni pogoji za zakonitost odpovedi. Glede ostalih zahtevkov pa je pritožbi delno ugodilo, delno pa jo je štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Hkrati je sklenilo, da se v zvezi z odločitvijo o zahtevkih, ki niso vezani na sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi, revizija ne dopusti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede zahtevkov v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče svoje dejanske ugotovitve v zvezi z obstojem utemeljenega poslovnega razloga neutemeljeno gradilo le na enostranski izvedbi s strani tožene stranke predlaganih dokazov in ni sledilo utemeljenim dokaznim predlogom tožnice, s katerimi bi le ta dokazala, da so bile težave pri toženi stranki posledica slabe organizacije dela, ne pa pomanjkanja naročil in zmanjšanja potreb po delu. Ker je pri tako enostransko izvedenem dokaznem postopku kljub pritožbenim opozorilom vztrajalo tudi sodišče druge stopnje, je bilo tako pred sodiščem prve stopnje kot pred sodiščem druge stopnje kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) oziroma je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tudi pred sodiščem druge stopnje. Hkrati se pritožbeno sodišče ni izjavilo o pritožbenih navedbah glede nezakonitosti odpovedi zaradi prekratkega roka med obvestilom o nameravani odpovedi in odpovedjo samo. Poleg tega tožnica navaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga, saj ni dokazala, da je med 19 delavci na delovnih mestih delavec 1-4 poleg 4 drugih delavk prenehala potreba prav po tožničinem delu. Navaja, da je sodišče neutemeljeno pristalo na arbitrarno izbiro tožnice in sodelavk izmed večjega števila delavcev na enakem oziroma primerljivih delovnih mestih, namesto da bi upoštevalo, da bi moral biti dokazan resen in utemeljen razlog za odpoved za vsakega posameznega delavca ob uporabi objektivnih kriterijev za izbiro presežnih delavcev. Ker na delovnem mestu, kjer je delala tožnica, in na primerljivih delovnih mestih ni prenehala potreba po delu vseh delavcev, bi morala tožena stranka opraviti izbiro preseženih delavcev ob upoštevanju kriterijev iz 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02) in 30. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 9/98), ki je veljala za toženo stranko. Poleg tega je sodišče zmotno presodilo, da tožena stranka ni bila dolžna ponuditi tožnici zaposlitve na drugem delovnem mestu, saj je le nekaj dni pred odpovedjo na novo zaposlila delavca za določen čas na delovnem mestu pomočnika na ekstruziji, prav tako pa je že dalj časa iskala nastavljalca termofiliranja s IV. stopnjo zahtevnosti in bi se za ta dela lahko usposobila tudi tožnica.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob izvedenih dokazih v zvezi s skrčitvijo potreb po delu proizvodnih delavcev pri toženi stranki sodišče ni kršilo določb 5. člena ZPP, na podlagi katerih mora sodišče v smislu načela kontradiktornosti dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Taka možnost je bila tožnici tekom postopka zagotovljena in je v bistvu niti ne zanika. Glede upoštevanja tožničinih dokaznih predlogov pa je sodišče ravnalo v okviru določb drugega odstavka 287. člena ZPP, na podlagi katerih lahko senat obrazloženo zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso potrebni za odločbo. Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR) izhaja, da je za organizacijo delovnega procesa odgovoren delodajalec in zato mnenje posameznih delavcev, ki iz zaposlitve niso odgovorni za organizacijo delovnega procesa in zagotavljanje dela, ne more biti odločilno pri ugotavljanju obsega potreb po delu. Zato sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je soglašalo s sodiščem prve stopnje, da v zvezi s preverjanjem obstoja utemeljenega poslovnega razloga zaslišanje s strani tožnice predlaganih prič ni bilo potrebno. Prav tako sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je le povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi le enodnevne časovne razlike med obvestilom o nameravanju odpovedi in samo odpovedjo sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita in ni dodatno odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s tem. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila članica sindikata, tako da se vprašanje sodelovanje le-tega v postopku tožničine odpovedi ni izpostavljalo, in glede na to, da ZDR v tretjem odstavku 83. člena ne določa roka za predhodno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se sodišču druge stopnje ni bilo potrebno še dodatno opredeljevati, saj iz tega razloga sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno ni bila nezakonita.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob prepričljivih dejanskih ugotovitvah, da je tožena stranka imela težave z zagotavljanjem dela proizvodnim delavcem in da jim dela za poln delovni čas ni uspevala zagotoviti niti ob prerazporejanju delovnega časa, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 1. alinee prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR. Na tak način je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenih del iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi, kar se je po ugotovitvi sodišča kazalo kot prenehanje potreb po delu manjšega števila delavcev (5) na posameznih delovnih mestih, ne pa kot potreba po popolni ukinitvi posameznih delovnih mest. Pri tem je sodišče določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR o obstoju utemeljenega poslovnega razloga zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca za primer zaposlitve večjega števila delavcev na posameznih delovnih mestih utemeljeno uporabilo v tem smislu, da je podan utemeljen poslovni razlog tudi v primeru, če pride zgolj do skrčitve del na posameznih delovnih mestih in preneha potreba po delu le določenega števila delavcev. V takem primeru poslovni razlog ne zajema izbire posameznih delavcev, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, temveč je za obstoj utemeljenega poslovnega razloga bistveno le, da več ne obstoji potreba po delu vseh delavcev, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in kakšno število delavcev je nepotrebnih. Če gre pri tem za večje število nepotrebnih delavcev v smislu določb 96. člena ZDR, zakon posebej ureja določitev preseženih delavcev, ki se jim odpove pogodba o zaposlitvi (3. alinea prvega odstavka 99. člena in 100. člen ZDR), če pa gre za manjše število delavcev, po katerih delu je prenehala potreba, pa je izbira le-teh izmed zaposlenih na prizadetih delovnih mestih prepuščena delodajalcu, saj ZDR za take primere ne določa posebnih kriterijev. Pri tem si delodajalec sicer lahko sam v naprej določi kriterije za izbiro, lahko pa je vezan tudi na določitev kriterijev v zanj veljavni kolektivni pogodbi, če so v njej dogovorjeni. Sicer pa je pri izbiri omejen le z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna.

Sodišče ni ugotovilo, da bi imela tožena stranka sprejeta interna pravila za primer izbire manjšega števila delavcev na posameznih delovnih mestih, katerih delo je postalo nepotrebno. Toženo stranko je po ugotovitvah sodišča sicer zavezovala Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije, ki je v prvotnem besedilu sicer vsebovala tudi kriterije za izbiro trajno preseženih delavcev. Na podlagi sprememb in dopolnitev z dne 16.7.2004 (Uradni list RS, št. 78/2004) pa navedena kolektivna pogodba reševanja manjšega števila preseženih delavcev ni več urejala in je uporabo obstoječih kriterijev za izbiro delavcev v spremenjenem 30. členu omejila zgolj na reševanje večjega števila preseženih delavcev in še to le za primer, če pri delodajalcu niso sprejeti posebni kriteriji v skladu z določbami ZDR. Tožnica pred sodiščem ni zatrjevala, da bi ji bila podana sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov, oziroma ni navajala dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila pri podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršena prepoved diskriminacije. Če je tožena stranka utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici tudi na podlagi neformalno ugotovljene delovne uspešnosti, to ni bilo nezakonito.

Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici s strani tožene stranke zakonito podana na podlagi resnega in utemeljenega poslovnega razloga.

Glede ponudbe pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto je sodišče prepričljivo ugotovilo, da s takšnim prostim delovnim mestom tožena stranka ni razpolagala. Glede delovnega mesta nastavljalca termofiliranja je sodišče ugotovilo neustrezno smer tožničine usposobljenosti (šivilja in zahteva po izobrazbi tehnične smeri) vključno z ovirami za prekvalifikacijo in je revizijsko sodišče na take dejanske ugotovitve vezano. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu pomočnika v ekstuziji pa že zaradi časovne omejitve ni predstavljala zaposlitve na ustreznem delovnem mestu. Druge neustrezne zaposlitve pa na podlagi določb 90. člena ZDR tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.