Jedro

Pritožbeno sodišče še poudarja, da je pritožba prežeta z naključnim in nekonsistentnim nizanjem pritožbenih razlogov, nekritičnim prepisovanjem in ponavljanjem vsebine zakonskih in ustavnih določb (zlasti 17. člena, sedmega odstavka 364. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 15. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah), kakor tudi obširnim poudarjanjem in abstraktnim sklicevanjem na teoretična stališča sodne prakse. Do tako posplošenih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče zato tudi v tem delu ni moglo konkretno in vsebinsko opredeliti, v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in pod točko I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 7212/2020 z dne 12. 5. 2021 pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po istem zakonskem določilu določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca delno oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, tako da je obdolženec dolžan plačati stroške pričnin v višini 59,80 EUR, delno sodno takso v višini 80,00 EUR ter stroške zagovornika po uradni dolžnosti, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Pod točko II izreka sodbe je na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ter odločilo o stroških tega dela postopka.

2. Zoper obsodilni del sodbe pod točko I izreka se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in kršitve obdolženčevih ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja ter postopek zoper njega ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz njene obrazložitve niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke o tem, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z naklepom, torej iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidna krivda obdolženca. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je do obdolženčeve krivde v obliki direktnega naklepa jasno in prepričljivo opredelilo v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri svoji presoji je med drugim upoštevalo podrobno ugotovljen potek in način storitve dejanja, ko je obdolženec nad oškodovanko v daljšem časovnem obdobju izvajal očitano psihično in fizično nasilje ter si jo na ta način podrejal, ob tem pa pa je tehtno zaključilo, da je obdolženec nedvomno vedel, da takšno nasilno ravnanje in način reševanja nesoglasij nista dopustna, saj je bil na to opozorjen s strani sosedov, oškodovanka je morala zaradi tega iskati zdravniško pomoč, nenazadnje pa se je tudi sam oškodovanki opravičeval. V nasprotju s prepričanjem pritožbe je tako sodišče prve stopnje navedlo povsem konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je prepričljivo in argumentirano ugotovilo obdolženčev direktni naklep.

5. Prav tako neutemeljeno pritožba zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da dokazna ocena in dejansko stanje v izpodbijani sodbi nista obrazložena, temveč gre le za povzetek poteka dokaznega postopka in vsebine izvedenih dokazov. To ne drži. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi standardu obrazloženosti sodne odločbe v celoti zadostilo ter v svoji obrazložitvi (zlasti točke 8 in 18-20) določno in popolnoma navedlo, katera odločilna dejstva je štelo za dokazana in iz katerih razlogov. Argumenti, ki jih je za svojo dokazno oceno podalo, pa so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

6. Pritožba v okviru bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjuje protispisnost, ker naj bi sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izpovedbe prič. Vendar je uveljavljanje navedene kršitve nekonkretizirano, saj pritožba ne pojasni, na katera odločilna dejstva meri in v čem naj bi se kazalo precejšnje nasprotje, niti ne obrazloži na izpovedbe katerih prič naj bi se protispisnost nanašala in na katerih mestih izpodbijane sodbe.

7. Glede preostalih pritožbenih navedb, ki gredo v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je pritožba prežeta z naključnim in nekonsistentnim nizanjem pritožbenih razlogov, nekritičnim prepisovanjem in ponavljanjem vsebine zakonskih in ustavnih določb (zlasti 17. člena, sedmega odstavka 364. člena in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 15. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah), kakor tudi obširnim poudarjanjem in abstraktnim sklicevanjem na teoretična stališča sodne prakse. Do tako posplošenih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče zato tudi v tem delu ni moglo konkretno in vsebinsko opredeliti, v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

8. Pritožba sodišču prve stopnje še očita, da bi moralo upoštevati oškodovankino izjavo, da nima interesa za pregon obdolženca, in že zato izreči zavrnilno sodbo iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP. Nima prav. Prezre namreč, da kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. člena KZ-1 spada med uradno pregonljiva kazniva dejanja. To pomeni, da gre za kaznivo dejanje, za katero je upravičen tožilec le državni tožilec, ki kazenski pregon storilca opravlja po uradni dolžnosti in v javnem interesu, ne glede na voljo oškodovanca. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem nasilja v družini pa oškodovanka tudi sicer takšne izjave ni podala, temveč se je njena izjava, da več ne vztraja pri kazenskem pregonu, nanašala le na kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (točka II izreka izpodbijane sodbe). Glede na to, da se je oškodovanka na opisan način zgolj izjasnila o svojem predlogu (kot procesni predpostavki) za pregon za drugo kaznivo dejanje, pa se kot povsem neutemeljeno izkaže prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje takšno izjavo oškodovanke moralo izvesti kot dokaz oziroma pojasniti, zakaj tega ni storilo.

9. Povsem brez podlage je tudi zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje samovoljno dodalo dejanski stan obtožbe in vodilo postopek v nasprotju z obtožnim načelom. Pritožba takšne svoje trditve konkretizirano ne pojasni, ugotoviti pa je, da sodišče prve stopnje v obtožbo sploh ni posegalo in je v celoti sledilo obtožbi, kot jo je zastopal državni tožilec. Tovrstni pritožbeni očitek, kakor tudi iz njega izvite posplošene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do obrambe, so zato neutemeljene.

10. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbami, da zakonski znak spravljanja v podrejen položaj v opisu dejanja ni konkretiziran, zaradi česar niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini. Bistvo pritožbene obrazložitve, ki sicer pretežno temelji na povzetkih sodne prakse, je mogoče strniti v zatrjevanju, da opisano ravnanje obdolženca in čustvena stanja oškodovanke (strah in vznemirjenost), kot logične posledice obdolženčevih ravnanj, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj.

11. Takšno stališče pritožbe je zmotno. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ v zakonskih opisih kaznivega dejanja nasilja v družini ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj pa storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja.1 V nasprotju s prepričanjem pritožbe je zakonski znak podrejenega položaja v obravnavanem opisu dejanja izrecno zatrjevan, kakor tudi razviden iz obdolženčevih dalj časa trajajočih izvršitvenih ravnanj (od 4. 6. 2019 do 8. 2. 2020) in njihovih posledic. V opisu dejanja so namreč poleg obdolženčevega kontinuiranega nasilnega ravnanja do njegove gluhoneme zunajzakonske partnerke (ko je nanjo vpil oziroma cvilil, jo silil, da pospravlja, jo večkrat udaril s pestjo, suval, potiskal in tepel, kar je v štirih različnih primerih rezultiralo v udarninah in poškodbah različnih delov njenega telesa) navedene tudi posledice njegovih ponavljajočih se ravnanj, ki so vodila v podrejenost oškodovanke, in sicer, da je zaradi obdolženčevega ravnanja imela občutek nemoči in vznemirjenja večje intenzivnosti, saj je iskala zdravniško pomoč in dejanje prijavila policiji. Navedeno nedvomno pomeni izrazito nasprotje spoštljivim in enakopravnim odnosom partnerjev v zunajzakonski zvezi, zato pritožba neuspešno skuša prepričati, da iz opisa dejanja ni razvidno, da so bili normalni medosebni odnosi med obdolžencem in oškodovanko porušeni. Čustvena stanja oškodovanke in njeno iskanje pomoči pa tudi jasno kažejo na to, da je bila v odnosu do obdolženca zaradi njegovega intenzivnega nasilja postavljena v brezizhoden položaj, ko ji je bila odvzeta možnost svobodnega ravnanja in odločanja, s tem pa je postala objekt obdolženčevega nasilja, ki se mu ni mogla oziroma znala zoperstaviti. Glede na navedeno je v opisu dejanja zakonski znak spravljanja v podrejen položaj zadostno konkretiziran.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

13. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in navedbah, da gre v obravnavani zadevi za konfliktni odnos med obdolžencem in oškodovanko, kadar sta v vinjenem stanju, pri čemer pa s strani obdolženca ni šlo za tako prekomerno in neupravičeno raven nasilja, ki bi narekovala poseg države. Pritožba izpostavlja izpovedbe prič B. B., C. C. in D. D., na podlagi katerih skuša prikazati, da bi oškodovankine poškodbe lahko nastale na drug način (kot posledica nerodnega padca v alkoholiziranem stanju) in ne kot posledica nasilnih ravnanj obdolženca. Prav tako je oškodovanka v vinjenem stanju obdolženca tudi izzivala, medtem ko je obdolženec zgolj reagiral in se branil. 14. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje nasilja v družini, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah prič E. E., F. F., D. D., G. G., C. C., B. B. in H. H., fotografijah in zdravstveni dokumentaciji za oškodovanko ter v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. I. I. Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbi prič C. C. in D. D., saj njune besede netočno povzema in jih tolmači izven konteksta njunih izpovedb. Tako je priča C. C. iz lastne zaznave jasno povedala, da je oškodovanka kritičnega dne imela v predelu obraza rdečino, na katero ji je dala ledeni obkladek, medtem ko ni vedela povedati, kako je oškodovanka to rdečino dobila. Takšna izpovedba priče Potočnik pa je ustrezno dopolnjena z izpovedbo priče D. D., ki je podrobno opisala dogodke tega dne in pojasnila, da jim je oškodovanka povedala, kako sta se z obdolžencem skregala, nakar jo je udaril v predel očesa, pri čemer se je ta poškodba v predelu očesa že videla. Prav tako je priča D. D. še izpovedala, da je oškodovanka prav zaradi fizičnega nasilja obdolženca pomoč tudi sicer (večkrat) iskala v Zdravstvenem domu A., kjer je sama zaposlena kot medicinska sestra, kar potrjuje tako izpovedba kot priče zaslišanega zdravnika B. B. in medicinske tehnice H. H., kakor tudi medicinska dokumentacija. Priča B. B. je namreč povsem jasno povedal, da je, kolikor pozna oškodovanko kot pacientko, glede na videz opisanih poškodb verjel, da so te nastale v posledici pretepa. Logično pa je, da tega ni mogel trditi stoodstotno. Pritožba zato ne more prepričati, da je oškodovanka v alkoholiziranem stanju sama nerodno padla in se poškodovala, nato pa odšla do zdravnika zgolj zaradi pridobitve potrdila o bolniškem staležu. Še zlasti ne, ker pritožba zanemari, da so obdolžencu očitano nasilno ravnanje potrdile priče E. E., F. F. in G. G. Vse navedene izpovedbe prič, vključno s preostalim dokaznim gradivom, pa tvorijo zaokroženo celoto in utemeljujejo pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Okoliščina, da sta priči C. in D. obdolženca opisali kot dobrega in delovnega človeka, pa presoje sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

15. Dvoma v ugotovljeno dejansko stanje ne morejo vzbuditi niti v pritožbi izpostavljene okoliščine, da obdolženec in oškodovanka ves čas trajanja ukrepa prepovedi približevanja in kazenskega postopka še vedno živita v zunajzakonski skupnosti in da oškodovanka zoper obdolženca ni želela pričati. Ravno nasprotno. Te okoliščine kvečjemu kažejo na stisko oškodovanke, v katero je bila v inkriminiranem obdobju potisnjena, ko se je, zaradi sistematičnega ravnanja obdolženca in navkljub želji po nadaljevanju partnerskega odnosa z njim, bila vedno znova primorana zatekati k sosedom in znancem, kakor tudi k iskanju zdravniške in policijske pomoči. Slednje jasno priča o intenzivnosti obdolženčevih posegov v integriteto oškodovanke, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da ravnanje obdolženca ni doseglo ravni, ki se zahteva za obstoj kaznivega dejanja nasilja v družini. Pritožba, ki celo sama priznava, da ravnanje obdolženca ni bilo etično, pravilno in zakonito, zato tudi ne more opravičiti obdolženčevega ravnanja s sklicevanjem na obdolženčevo in oškodovankino zlorabo alkohola ter poskusi prevalitve krivde na oškodovanko. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da ne glede na prispevek oškodovanke k temu, da je do nesoglasij in prepirov med njo in obdolžencem prihajalo zaradi prekomernega uživanja alkohola, to ne opravičuje obdolženčevega izvajanja psihičnega in fizičnega nasilja nad oškodovanko. Kot neutemeljene pa se nenazadnje izkažejo še pritožbene navedbe, da iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja, da bi oškodovanka bila spravljena v ponižujoč oziroma inferioren položaj, saj je sodišče prve stopnje na podlagi že navedenih dokazov svoje zaključke o dokazanosti tega zakonskega znaka tehtno pojasnilo v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Odločbo o izrečeni kazenski sankciji pritožba izpodbija z navedbami, da je ta nezakonita in nepoštena, saj je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pri obdolžencu neutemeljeno posebej poudarilo naklep. Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu izrečena (le) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih obteževalnih in (zlasti obširno navedenih) olajševalnih okoliščin, obdolžencu določilo ustrezno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo. Razloge za izrek pogojne obsodbe je sodišče prve stopnje temeljito in prepričljivo utemeljilo v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, le-te pa si pritožba zmotno tolmači, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pri obdolžencu upoštevalo njegov naklep. V okviru olajševalnih in obteževalnih okoliščin namreč sodišče prve stopnje obdolženčeve krivde ni upoštevalo, temveč je zgolj pojasnilo, da se je za izrek pogojne obsodbe odločilo ob upoštevanju (predhodno) navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, kakor tudi ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje obdolženčeve krivde. Na ta način je sodišče prve stopnje pri svoji presoji ostalo znotraj pravil za odmero kazni, kot so določena z določbo 49. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in posledično ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

17. Pritožba graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka in se zavzema za celotno oprostitev plačila le-teh. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je obdolženca utemeljeno oprostilo plačila zgolj dela stroškov kazenskega postopka, saj je ugotovilo, da je obdolženec zaposlen in prejema redni dohodek, prav tako je zaposlena oškodovanka, s katero obdolženec (še vedno) živi v zunajzakonski skupnosti, medtem ko nobenega izmed njiju ne zavezuje dolžnost vzdrževanja drugih oseb. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi konkretnih podatkov, ki jih je navedel obdolženec, kakor tudi drugih podatkov spisa (na primer izpovedbe priče G. G. in odredbe o prepovedi približevanja). Zato ni mogoče s soglašati s posplošeno pritožbeno navedbo, da je ocena sodišča prve stopnje o obdolženčevem premoženjskem stanju neresnična in nedokazana. V kolikor bi bilo zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, pa bo lahko sodišče prve stopnje na predlog obdolženca s posebnim sklepom odločilo o morebitni oprostitvi, odložitvi plačila ali plačila v obrokih teh stroškov postopka. Tak predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče (četrti odstavek 95. člena ZKP).

18. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

19. Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženca, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 31032/2018 z dne 18. 2. 2021.