Jedro

Za odločitev je bistveno, ali je bila tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti kmet v smislu 24. člena takrat veljavnega ZKZ. Gre za vprašanje, ki je samostojna pravna celota in ne sodi v pristojnost davčnega organa, zato se v postopku odmere davka na dediščine in darila obravnava po pravilih ZUP za reševanje predhodnega vprašanja.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 4222-2443/2011 (10024-03)-3 z dne 23. 5. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Murska Sobota tožeči stranki od prejete dediščine po pokojni prateti A.A. odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila od davčne osnove 642.047,98 EUR po stopnji za drugi dedni red v znesku 70.286,72 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-11-21/2011 z dne 29. 11. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Vrednost podedovanih nepremičnin je davčni organ ugotavljal skladno s 23. členom Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), po katerem predstavlja davčno osnovo vrednost nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti in je ugotovljena v odmernem postopku. V obravnavanem primeru je davčna obveznost nastala 5. 11. 2009, ko je sklep o dedovanju postal pravnomočen. Osnova za davek je po navedenem prometna vrednost nepremičnin in ne vrednost, ugotovljena v postopku denacionalizacije, v katerem je upravni organ vrednost zemljišč ugotavljal na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije in so razvidne iz odločb o denacionalizaciji, izdanih v letih 2007, 2008 in 2009. Ker se v denacionalizacijskem postopku ni ugotavljala vrednost, ki bi se v času nastanka davčne obveznosti dala doseči v prostem prometu, je davčni organ vrednost utemeljeno ugotavljal v davčnem postopku in sicer s primerjavo cen enakih in podobnih zemljišč, ki so se v času nastanka davčne obveznosti dosegale v prostem prometu na območju Lendave in si pomagal z razpredelnico cen kmetijskih zemljišč na območju Upravne enote Lendava v letih 2002 do 2011, ki jo je izdelal sodni cenilec za kmetijstvo B.B. Tožeča stranka je bila pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena s postopkom vrednotenja in ugotovljeno ceno za kvadratni meter posamezne kulture (Uradni zaznamek z dne 25. 2. 2011) ter pozvana, da davčnemu organu predloži cenitev nepremičnin, če se z ugotovitvami davčnega organa ne strinja. V svojem odgovoru je izrazila nestrinjanje z ugotovljenimi vrednostmi in vztrajala pri stališču, da je bila vrednost podedovanih nepremičnin že pravnomočno ugotovljena v denacionalizacijskem postopku. Vrednosti, ugotovljene v postopku denacionalizacije so iz že navedenih razlogov neupoštevne. Ugotovitve davčnega organa, ki temeljijo na uradnih podatkih o tržnih vrednostih zemljišč na določenem območju, pa bi tožeča stranka lahko izpodbila le s cenitvijo, ki pa je v davčnem postopku ni predložila.

Tožeča stranka v postopku tudi ni dokazala, da se je v času nastanka davčne obveznosti po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, štela za kmeta, kar je pogoj za dosego davčne oprostitve na podlagi 10. člena ZDDD. Kljub pozivu davčnega organa, da dostavi odločbo pristojnega organa o priznanem statusu kmeta, takega dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na status kmeta v času pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ni predložila. Odločbo o tem dejstvu izda Upravna enota, zato davčni organ izpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja kmetijska zemljišča, sam ni upravičen presojati. Ker o statusu kmeta odloča upravni organ z odločbo, tega dejstva tudi ni mogoče dokazovati z navedbami, da v Avstriji s starši vodi kmetijsko gozdarsko posestvo. Ker se dejansko stanje za odmero davka ugotavlja na podlagi dejstev, ki so obstajala v času nastanka davčne obveznosti, tudi naknadno ugotovljenega dejstva o statusu kmeta pri odmeri davka na dediščine in darila ne bi bilo mogoče upoštevati.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Kakšne so cene „podobnih in primerljivih zemljišč na območju Lendave“, na katere se sklicuje tožena stranka, tožnici ni poznano, prav tako ji ni poznano „mnenje sodnega cenilca B.B.“, saj ji to nikoli ni bilo vročeno. Tožeča stranka se je v postopku izrecno sklicevala na vrednosti nepremičnin, ugotovljene v postopku denacionalizacije, ki jih tožena stranka kot dokaz neutemeljeno ni upoštevala. Kot dokaz se namreč lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljaje stanja stvari, pri čemer pa listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (164. in 169. člen ZUP). Odločbe o denacionalizaciji so po navedenem javne listine in bi zato davčni organ moral upoštevati tam ugotovljene vrednosti nepremičnin tudi v odmernem postopku. Ker tega ni storil in je odločitev oprl na neznane in nepreverljive podatke in pavšalno razpredelnico cen sodnega izvedenca, je napačno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo, pri tem pa kršil načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2. Kljub temu, da je tožeča stranka davčni organ seznanila, da je v smislu 2. alinee prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) družinski član očeta C.C., ki je po poklicu inženir gozdarstva in je v Republiki Avstriji nosilec 90 ha velikega kmetijskega gospodarstva ter tako oseba iz 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, tožena stranka postopka ni prekinila zaradi rešitve predhodnega vprašanja, temveč odločila, da tožeča stranka odločbe pristojnega organa ni predložila in se zato po določbah ZKZ ne šteje za kmeta. Predhodno vprašanje je torej reševala sama, pri čemer pa izpolnjevanja pogojev za ugotovitev statusa kmeta sploh ni ugotavljala.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V pogledu vrednosti podedovanih zemljišč med strankama ni spora o tem, da je bila tožeča stranka z načinom ugotavljanja vrednosti zemljišč in ugotovljeno vrednostjo seznanjena pred izdajo izpodbijane odločbe in da je tej vrednosti nasprotovala le s sklicevanjem na vrednosti nepremičnin, ugotovljene v odločbah o denacionalizaciji. Spora tudi ni, da se tržna vrednost dediščine skladno z ZDDD ugotavlja v davčnem postopku, kot tudi ne o tem, da se v postopku denacionalizacije ne ugotavlja vrednost denacionaliziranega premoženja, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti. Upoštevnost vrednosti, ugotovljene v odločbah o denacionalizaciji, je bila v davčnem postopku ustrezno presojena. Iz razlogov, ki jih navaja pritožbeni organ, pa tudi ni slediti tožbenemu stališču, da je z odločbami o denacionalizaciji dokazana tržna vrednost nepremičnin v času nastanka davčne obveznosti.

Po določbah prvega odstavka 10. člena ZDDD davka na dediščino ne plača dedič, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje kmetijsko zemljišče. Ko gre za kmetijsko zemljišče, je za odločitev torej bistveno, ali je bila tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti kmet v smislu 24. člena takrat veljavnega ZKZ. Gre za vprašanje, ki je samostojna pravna celota in ne sodi v pristojnost davčnega organa, zato se v postopku odmere davka na dediščine in darila obravnava po pravilih ZUP za reševanje predhodnega vprašanja (147. do 152. člen). Ker pri tem ne gre za predhodno vprašanje iz prvega odstavka 148. člena ZUP, je imel organ prve stopnje možnost rešiti to predhodno vprašanje sam (150. člen) ali pa postopek prekiniti (151. člen ZUP), dokler ga ne reši pristojni organ. Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena).

Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru davčni organ ni postopal skladno z navedenimi določbami ZUP o predhodnem vprašanju. Davčnega postopka namreč ni prekinil, dokler ga ne reši za odločitev pristojna upravna enota. Čeprav iz razlogov izpodbijane odločbe sledi stališče, da se v davčnem postopku izpolnjevanje pogojev za uveljavljanje oprostitev ugotavlja na podlagi dokazil v skladu z ZKZ, ki jih predloži zavezanec, davčni organ predhodnega vprašanja tudi ni reševal sam, temveč je, kljub ugotovitvi, da o predhodnem vprašanju še ni odločeno, priznanje olajšave pogojeval s predložitvijo odločbe upravne enote o statusu kmeta.

Sodišče se po navedenem tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da davčni organ ni upravičen presojati izpolnjevanje pogojev po določbah ZKZ, ker je to v pristojnosti upravne enote. Bistvo predhodnega vprašanja je namreč prav v tem, da sodi v pristojnost drugega organa. Njegova rešitev ima zato pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, saj se obravnava le kot sestavni del dejanske podlage odločitve, v obravnavanem primeru kot del dejanske podlage odločitve o obdavčenju. Tudi stališče, da naknadno ugotovljen status kmeta na odločitev ne bi mogel vplivati, ni pravilno. Sodišče se sicer strinja, da morajo biti pogoji za priznanje statusa kmeta izpolnjeni že v času nastanka davčne obveznosti in ne šele pozneje. Ker gre za ugotovitveno odločbo, pa ni ovire za to, da se status kmeta v času nastanka davčne obveznosti, torej ob upoštevanju dejanskega stanja v času nastanka davčne obveznosti, ugotavlja pozneje.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da dokazni postopek ob upoštevanju stališč te sodbe ustrezno dopolni in ponovno odloči v zadevi.

O stroških postopka je odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi.