Jedro

Tožena stranka je reorganizirala svojo dejavnost pomorskega transporta tako, da je vse odpoklice prenesla v drugo poslovalnico, kar je bilo glavno delo tožnice in da je spremenila organizacijo dela tako, da je ukinila tožničino delovno mesto, preostale tožničine naloge pa razdelila med ostale zaposlene. Navedeno predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela na tožničinem delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici vročila 12. 4. 2011, nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 16. 5. 2011, ko ji delovno razmerje preneha na podlagi določbe prvega odstavka 118. člena ZDR (točka I/2 izreka) in da se toženi stranki naloži, da tožnici plača odškodnino v višini 9.600,00 EUR (točka I/3 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek neutemeljeno zavrnilo z utemeljitvijo, da tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela prostega delovnega mesta kontrolorja podružnice, češ, da ga je sistemizirala šele 1. 5. 2011, torej po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka sodišču ni predložila sklepa, s katerim je bilo delovno mesto kontrolorja podružnice sistemizirano, pač pa le sklep z dne 24. 12. 2012, s katerim je bila odrejena objava na oglasni deski, da je od 5. 11. 2011 (pravilno 1. 5. 2011) sistemizirano delovno mesto kontrolorja podružnice. Neživljenjsko je, da bi se objava sistemizacije delovnega mesta izvršila šele 1 leto in 7 mesecev po sistemizaciji, zato je očitno, da so navedbe tožene stranke prirejene napotkom pritožbenega sodišča. Izpodbijana sodba temelji na izpovedbi priče A.A., da se je na tem delovnem mestu zaposlil šele s 1. 5. 2012, kar naj bi potrjevala tudi pogodba o zaposlitvi z dne 1. 5. 2012, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo izpovedbo iste priče, da je že kakšen teden ali dva prej izvedel, da bo kontrolor. Enako je izpovedala tudi tožnica, vendar sodišče prve stopnje tega dela njunih izpovedb ni ocenilo, s čemer je prekršilo načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Njuni izpovedbi namreč pomenita, da je tožena stranka že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici vedela, da bo obstajalo prosto delovno mesto kontrolorja podružnice, ki bi pomenilo ustrezno delovno mesto za tožnico. Pri zasedbi delovnega mesta kontrolorja podružnice, bi tožnica imela prednost, saj je imela zahtevano VI. stopnjo izobrazbe, ki jo A.A. nima. A.A. je bil na delovnem mestu kontrolorja podružnice zaposlen že v času odpovednega roka tožnice, zato je bila dolžnost tožene stranke, da to delo ponudi tožnici. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zato, ker je pri njej prišlo do reorganizacije poslovanja pomorskega transporta ter zaostrenih pogojev zaposlovanja. Sodišče prve stopnje je pri tem ocenilo, da je poslovalnica v B. poslovala z izgubo, zaradi česar je utemeljeno prišlo do reorganizacije poslovanja. Tožena stranka v odpovedi ni zatrjevala, da bi bila odpoved podana zaradi slabega poslovanja oziroma poslovanja z izgubo, pač pa je kot odpovedni razlog navedla zgolj reorganizacijo in zaostrene pogoje poslovanja. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovitev o poslovanju z izgubo oprlo na nedovoljene dokaze, glede katerih je bila tožena stranka prekludirana. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče C.C., ki je bila do novembra 2010 zaposlena na delovnem mestu finančnice in ki bi lahko potrdila, da je tožena stranka zgolj računovodsko prikazovala neprofitno poslovanje poslovalnice v B.. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da A.A. po odhodu tožnice ni prevzel vseh njenih vodstvenih del. Pri tem se je sodišče oprlo zgolj na izpovedbi direktorja tožene stranke in A.A., prezrlo pa je izpovedbe D.D. in E.E.. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 7. člena ZPP, saj ni imelo podlage za ugotovitev, da A.A. ni imel moči odločanja, oziroma da je odločanje prevzel direktor. Tožnica nikoli ni trdila, da bi imela moč odločanja, to ne izhaja niti iz opisa del in nalog delovnega mesta vodje oddelka za pomorski promet in tudi tožena stranka med postopkom ni zatrjevala, da bi tožnica imela moč odločanja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ob izvedeni reorganizaciji prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Pod pogoji pogodbe o zaposlitvi je tožnica opravljala dela na delovnem mestu vodje pomorskega transporta, ki ni obsegalo administrativnih del, za katere se zatrjuje, da so bila razporejena med ostale zaposlene v B.. Vodstveno delo, ki ga je tožnica opravljala je bilo še vedno potrebno, saj je to delo v celoti prevzel A.A., čeprav ni izpolnjeval pogoja izobrazbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. V 8. členu ZPP je dan metodološki napotek sodišču glede sprejemanja dokazne ocene. Sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Iz okoliščin, na katere opozarja pritožba, to je izpovedbe priče A.A., da je že kakšen teden ali dva prej izvedel, da bo kontrolor in smiselno enake izpovedbe tožnice, ni možno sklepati, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Tudi če bi sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je priča A.A. že 24. 4. 2011 (en teden prej) ali pa 17. 4. 2011 (14 dni prej) vedel, da bo razporejen na delovno mesto kontrolorja, to ne bi vplivalo na drugačno odločitev v tem sporu, kakor bo razloženo v nadaljevanju. Zaradi navedenega okoliščina, da se sodišče prve stopnje ni eksplicitno opredelilo do tega dela izpovedbe priče A.A., tudi ne pomeni eventualno smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer lahko posledica neupoštevanja metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na domnevno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker naj bi sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožene stranke ugotavljalo, da A.A. ni imel moči odločanja (na delovnem mestu vodje podružnice). Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bila tožnica dejansko vodstveni kader, vsi ostali zaposleni v B. pa so opravljali operativno in administrativno delo v postopkih carinjenja, tranzitnih postopkih, luškega deponiranja in luške manipulacije, delavec A.A. pa delo finančnega kontrolinga in operative, tožena stranka pa je delo reorganizirala tako, da vse poslovanje, razen carinjenja, prenaša na sedež tožene stranke v F.. Prav tako je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da delavec A.A. ne opravlja tožničinega dela, temveč opravlja delo finančne nabave, ter da skrbi, da se posluje v skladu z zakonodajo in internimi pravilniki tožene stranke. Ugotovitev narave dela, ki ga opravlja A.A. in dela, ki ga je opravljala tožnica je torej v okviru trditvenih podlag obeh strank, pri tem pa je sodišče prve stopnje izvajalo le tiste dokaze, ki sta jih predlagali stranki tega spora.

Sicer pa se ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da A.A. ni imel moči odločanja, nanašajo na izpovedbo direktorja tožene stranke na list. št. 82 o tem, da je tožnica delala tako referentsko kot vodstveno delo, da je usklajevala dopuste, nadure in je o tem lahko tudi odločala, medtem ko po reorganizaciji odloča on (direktor), A.A. pa le evidentira, nima pa odločanja.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče C.C., dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Dejstvo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi ukinitve njenega delovnega mesta in predvidene reorganizacije dela (v B. bi se opravljalo le še carinjenje, tranzitni postopki, luško deponiranje ter luške manipulacije, vse ostalo pa na sedežu delodajalca), niti ni bistveno, ali je poslovalnica v B. poslovala z dobičkom ali ne. Tožnica v pritožbi sama opozarja, da tožena stranka odpovedi ni podala zaradi poslovanja z izgubo. Tudi, če je bil slabši finančni rezultat povod za reorganizacijo, še vedno ostaja dejstvo, da je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala zaradi organizacijskih razlogov. Tudi če bi se pokazalo, da je tožena stranka k reorganizaciji pristopila na podlagi zmotne ugotovitve, da je poslovanje slabo, bi to še vedno ne vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je zakonita, v kolikor je podan v odpovedi zatrjevani razlog.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede razdelitve tožničinega vodstvenega dela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le izpovedbo direktorja tožene stranke G.G., ne pa tudi izpovedb prič D.D. in E.E.. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje nekoliko nenatančno navedlo, da je direktor tožene stranke pojasnil, da se je odločil, da bo vodstvena dela iz B. prevzel sam. V resnici je direktor izpovedal, da je prevzel delo vodenja ladijskih transportov in da sam odloča, kaj bo kdo počel, ostala dela pa so razdelili na vse ostale zaposlene v B., njeno glavno delo, to je skrb za stranko H., pa je šlo v F.. Taka izpovedba pa ni niti v nasprotju z izpovedbo priče E.E. in tudi ne z izpovedbo priče D.D..

Za presojo, ali je podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevan poslovni razlog je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka reorganizirala svojo dejavnost pomorskega transporta tako, da je vse odpoklice prenesla v F., vključno z odpoklici za družbo H. d.d., kar je bilo glavno delo tožnice in da je spremenila organizacijo dela tako, da je ukinila tožničino delovno mesto, preostale tožničine naloge (tiste, ki niso bile prenesene v F. in tiste, ki jih v zvezi z vodenjem ladijskih transportov ni prevzel direktor tožene stranke) pa razdelila med ostale zaposlene v B.. Priča A.A. je ob svojem ostalem delu prevzel evidence oziroma kontroliranje podružnice (kadrovske evidence, vodenje knjig dopustov in kontrolov vhodnih faktur). Navedeno prav gotovo predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela na tožničinem delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Navedeno spremembo organizacije dela pri toženi stranki, vključno z ukinitvijo delovnega mesta vodje pomorskega transporta (...) prav gotovo pomeni organizacijski razlog v smislu citirane določbe.

Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na vprašanje, ali je tožena stranka kršila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker tožnici ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu kontrolorja podružnice, temveč je na tem delovnem mestu zaposlila A.A.. V skladu s citirano določbo mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Vendar pa je tožnica spregledala, da A.A. na delovnem mestu kontrolorja podružnice po reorganizaciji ne opravlja le preostalih tožničinih nalog (to je tistih nalog, ki niso bile prenesene v F. oziroma jih ni prevzel direktor), temveč tudi vse druge naloge, ki jih je opravljal pred 1. 5. 2011. Pri tem je bistveno, da preostale tožničine naloge, ki jih sedaj opravlja A.A. predstavljajo le neznaten del delokroga kontrolorja podružnice oziroma dejanskega dela, ki ga sedaj opravlja A.A.. Celo v primeru, če bi bilo res, da je delovno mesto kontrolorja podružnice obstajalo oziroma bilo načrtovano že v času, ko je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, to še vedno ne bi pomenilo, da bi tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta vodje pomorskega transporta tožnici morala ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja podružnice in odpoved podati A.A.. Tožena stranka se je odločila, da zmanjša število delovnih mest v poslovalnici v B. tako, da ukine delovno mesto vodje pomorskega transporta in da delavcu A.A. ob celotnem njegovem dotakratnem delu naloži še del nalog ukinjenega delovnega mesta, pretežen del nalog ukinjenega delovnega mesta pa prenese na sedež toženi stranki v F.. Obveznost primerjave med tožnikom in tožnico pri odločanju o tem, kdo bo zasedel delovno mesto kontrolorja podružnice bi bila podana le v primeru, če bi oba opravljala delo, glede katerega bi prenehala potreba po njegovem opravljanju.

Glede na vse navedeno niti ni bistveno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delovno mesto kontrolorja podružnice sistemizirano šele 1. 5. 2011, torej potem, ko je bila tožnici že podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na odločitev tožene stranke, da spremeni organizacijo dela tako, da ukine tožničino delovno mesto, pretežen del njenih nalog prenese na sedež tožene stranke v F., preostale naloge pa razporedi med preostale zaposlene, pri čemer delavca A.A. hkrati postavi na delovno mesto kontrolorja podružnice, tožena stranka tožnici ne bi bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja podružnice, niti v primeru, če bi bilo to delovno mesto takrat že sistemizirano. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, da je tožena stranka verjetno res za potrebe tega spora izdelala sklep z dne 24. 12. 2012 (priloga B25), o čemer je možno sklepati že na podlagi datuma tega sklepa. Sicer pa pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka delovno mesto kontrolorja podružnice sistemizirala in zasedla 1. 5. 2011. Zmotno je tožničino prepričanje, da bi na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko vplivala okoliščina, da je tožnici 1. 5. 2011 še tekel odpovedni rok in je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki. Celo v primeru, če bi se pri toženi stranki 1. 5. 2011 res odprla možnost, da se tožnici ponudi drugo delo, to ne bi vplivalo na zakonitost izpodbijane odpovedi o zaposlitvi, saj je bistveno le, ali je takšna možnost obstajala v času odpovedi, ne pa tudi, ali je obstajala kasneje, v času teka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (tožnica nima interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka. Ne le, da odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP, temveč tožena stranka do povrnitve stroškov postopka ni upravičena tudi glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembo). Ta določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa v tej zadevi gre) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.