Jedro

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da z izdajo lastninskega certifikata na podlagi 6. odst. 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ni prišlo do nadomestne izpolnitve v smislu določb 308. člena ZOR. V skladu s 1. odst. 308. člena ZOR obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar ta doguje. Za nadomestno izpolnitev ne zadostuje, da upnik namesto prvotne obveznosti ponudi kaj drugega (v tem primeru lastninski certifikat), temveč mora dolžnik s tem soglašati. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi tožnica soglašala s tem, da namesto prikrajšanja pri plači prejme lastninski certifikat. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnica z nadomestno izpolnitvijo strinjala, ker lastninskega certifikata ni zavrnila. Glede na postopek za izdajo lastniškega certifikata, kakor je razviden iz navodila o dostavljanju podatkov z izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah (Ur. l. RS, št. 69/93), je tožena stranka certifikate delavcem lahko izdajala brez njihovega sodelovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača neizplačane dele plač za obdobje od februarja 1992 do novembra 1992 v zneskih, ki so navedeni v izreku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za neizplačani del plače prejšnjega meseca (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača zamudne obresti od v izreku navedenih zneskov nepravočasno izplačanih delov plač od 13.5.1994 do plačila (2. tč. izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo kot neutemeljeno (3. tč. izreka) ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (4. tč. izreka). Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku pritožuje tožena stranka. Navaja, da tožnica ni zavrnila lastninskega certifikata in da se je tako strinjala z nadomestno izpolnitvijo. Prvostopenjsko sodišče naj bi zato zmotno zavrnilo ugovor tožene stranke, ki se je sklicevala na določila 308. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Navaja, da bi bila tožnica obogatena, če bi dobila izpačilo, ki ji je bilo dosojeno z izpodbijano sodbo in obenem še pravice iz lastninskih certifikatov. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožnici pa naloži, da toženi stranki povrne stroške postopka. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da se nikoli ni strinjala s poplačilom terjatve z lastninskim certifikatom in da je zato zoper toženo stranko vložila tožbo za poplačilo te terjatve, ki se vodi pod opr. št. IV Pd 705/99. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. V skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba sicer ne navaja, kateri del prvostopenjske sodbe izpodbija, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, torej v ugodilnem delu. Tožena stranka z ničemer ne konkretizira pritožbenega očitka, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče ugotavljalo le, ali je podana katera od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od teh kršitev ni podana. Neobrazložen je tudi pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka ne navaja, katerih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo napačno. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da z izdajo lastninskega certifikata na podlagi 6. odst. 31. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Ur. l. RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) ni prišlo do nadomestne izpolnitve v smislu določb 308. člena ZOR. V skladu s 1. odst. 308. člena ZOR obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar ta doguje. Za nadomestno izpolnitev torej ne zadostuje le to, da upnik namesto prvotne obveznosti ponudi kaj drugega (v tem primeru lastninski certifikat), temveč mora dolžnik s tem soglašati. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi tožnica soglašala s tem, da namesto prikrajšanja pri plači prejme lastninski certifikat. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnica z nadomestno izpolnitvijo strinjala, ker lastninskega certifikata ni zavrnila. Glede na postopek za izdajo lastniškega certifikata, kakor je razviden iz navodila o dostavljanju podatkov z izdajo lastniških certifikatov delavcem, zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in drugih organih in organizacijah (Ur. l. RS, št. 69/93) tožena stranka certifikate delavcem lahko izdajala brez njihovega sodelovanja. Certifikati so se nanašali na razliko med neto plačami, obračunanimi po kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti in dejansko izplačanimi plačami, čeprav tožena stranka tožnici sploh ni bila dolžna obračunati plače na podlagi kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, temveč na podlagi Zakona o delavcih v državnih organih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. V skladu s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.