Jedro

Ker je 1. odst. 182. čl. SZ-1 prehodna določba, ki ureja razmerja do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih in se izrecno nanaša na vzpostavitev upravljanja, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je za potrebe izračuna stroškov upravljanja uporabilo ključ delitve (le) po solastniškem deležu glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini (in ne uporabne vrednosti posameznega dela v razmerju do uporabne vrednosti celotnega objekta, kot to določa 106. čl. SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odstavek 1. točke in 2. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0014 I 2005/12453 z dne 25. 11. 2005 v veljavi v 1. točki za 62,12 EUR z določenimi obrestmi od posameznih manjših zneskov, ki to glavnico prestavljajo in so razvidni iz izpodbijane odločbe, od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila, in v 3. točki za izvršilne stroške v znesku 27,13 EUR (1. odst. 1. tč.). V presežku je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo (2. odstavek 1. tč.). Tožencu je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 107,27 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (2. tč.).

(2) Toženec se je pritožil proti obsodilnemu delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, opredeljuje tudi pritožbene stroške. Meni, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo napačen ključ delitve stroškov po solastniškem deležu, ki ga je samo izračunalo, kar ni v njegovi pristojnosti sodišča, pri tem pa je napačno uporabilo tudi določbo 182. čl. SZ-1 in 106. čl. SPZ, saj bi moralo upoštevati ne le bruto površino, temveč tudi uporabno vrednost celotnega objekta. Tožencu ni jasno, kako je sodišče sploh prišlo do takega izračuna, saj se pri tem sklicuje na razdelilnik tožeče stranke, ki pa ga ne upošteva. Slednja je svoj izračun utemeljevala z različnimi kriteriji (solastniški delež, število enot, števec porabe).

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer relevantne določbe Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003; SZ-1). Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske hiše, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače (30. čl. SZ-1). Če ta ni sklenjena, se do njene sklenitve solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini (1. odst. 182. čl. SZ-1).

(6) Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče (razen v nepravdnem postopku) ni pristojno določiti solastniških deležev, saj je sodišče s tem izračunom le ugotovilo, kolikšen del stroškov tožeča stranka utemeljeno terja od toženca, in nič drugega. Slednje pa je ugotovilo pravilno in gre za del dejanskega stanja, ki se v postopku odločanja v sporu majhne vrednosti ne more več izpodbijati v pritožbi (1. odst. 458. čl. Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP).

(7) Toženec se neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba pri izračunu solastniškega deleža upoštevati uporabno vrednost posameznega dela v razmerju do uporabne vrednosti celotnega objekta. Tak kriterij res predvideva določba 106. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2002) glede določitve solastniškega deleža. Vendar je zgoraj citirani 1. odst. 182. čl. SZ-1 prehodna določba, ki ureja razmerja do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih in se izrecno nanaša na vzpostavitev upravljanja. Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je za potrebe izračuna stroškov upravljanja uporabilo ključ delitve (le) po solastniškem deležu glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini.

(8) Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njegovi pritožbi.