Jedro

Odpravnino trajno presežnemu delavcu je dolžan izplačati le delodajalec, ki je delavcu izdal odločbo o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, ne pa družba, v katero je bil delavec le začasno razporejen za čas trajanja odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek zoper drugotoženo stranko C.- Ž. d.o.o. J., C. ž. 8, zavrne kot neutemeljen. Pritožba prvotožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka solidarno dolžni plačati tožnici J. Ž. znesek 62.269,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1995 dalje do plačila, ter zakonite zamudne obresti od zneska 203.879,00 SIT od 18.3.1995 do 7.12.1995 ter ji povrniti stroške postopka v znesku 45.875,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki.

Prvotožena stranka se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ter stroške pritožbenega postopka, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da med strankami ni sporno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki dne 17.3.1995 in da ji na podlagi 36. f člena ZDR pripada odpravnina.

Odprto pa ostaja vprašanje, katera pravna oseba je dejansko zavezana za plačilo odpravnine tožnici. Ž. J. je v letu 1993 ustanovila več podjetij in vse delavce razporedila v novo ustanovljene družbe.

Tožnica je bila razporejena v podjetje C.-Ž. d.o.o., J., pri čemer ni šlo za sklepanje novega delovnega razmerja, pač pa za razporejanje delavcev v novo nastalo podjetje na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev, ki sta ga sklenila organa upravljanja obeh podjetij.

Tožnica je bila na ta način zaposlena pri drugotoženi stranki od 1.1.1993 do 5.4.1994, pri njej pa je tožnici trajalo delovno razmerje le dobre 4 mesece in sicer od 6.4.1994 do 31.8.1994 in pogoja dvoletne zaposlitve pri njej ni izpolnila. Glede na določbo 3. odst. 36. f člena zato ne more biti solidarno zavezana za izplačilo razlike odpravnine, ki jo vtožuje tožnica. Poleg tega je po njenem mnenju sporna tudi sama višina izračuna odpravnine. Tožnici je delovno razmerje pri njej prenehalo 31.8.1994, zato kot osnova za izračun višine odpravnine ne morejo priti v poštev meseci, ki jih je pri izračunu upoštevalo sodišče prve stopnje.

Drugotožena stranka se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevek zoper njo zaradi plačila odpravnine v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je nemogoče, da bi dve pravni osebi bili zavezani solidarno za plačilo odpravnine, zato bi bilo potrebno ugotoviti, pri kateri pravni osebi je bila tožnica opredeljena kot trajno presežna delavka. Ker je tožnica postala tehnološki presežek pri prvotoženi stranki, pri njej pa je bila le za čas čakanja na delo, je mnenja, da sama ne more biti stranka v tem postopku, zato ugovarja pasivno legitimacijo v tem sporu.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe obeh toženih strank in predlaga, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov in navedb strank pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do plačila razlike odpravnine v vtoževanem znesku. Kot izhaja iz podatkov v tožničini delovni knjižici, je bila tožnica v Ž. J. in pri obeh toženih strankah, ki jih je le-ta ustanovila, neprekinjeno zaposlena od 9.7.1968 do 17.3.1995, torej skupaj dobrih 26 let. Med strankami ni sporno, da je tožnici dne 17.3.1995 delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki in da ji gre zaradi kontinuitete delovnega razmerja odpravnina po 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) za vseh 26 let delovne dobe v Ž. J. in pri obeh toženih strankah. Ker je po podatkih drugotožene stranke (dopis drugotoženke z dne 21.4.1995), tožničin povprečni OD v zadnjih treh mesecih dela znašal 46.975,00 SIT, kar je osnova za izračun odpravnine in tem podatkom v postopku ni oporekala nobena stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi bila tožnica za vseh 26 let delovne dobe upravičena do odpravnine v višini 610.675,00 SIT. Ker med strankami tudi ni sporno, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja od drugotožene stranke prejela znesek 344.500,00 SIT, kasneje pa ji je prvotožena stranka zagotovila še znesek 203.879,00 SIT, je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena še do razlike do polne odpravnine v višini 62.269,00 SIT, pravilna. Sodišče prve stopnje je zaradi tega tožnici utemeljeno prisodilo razliko odpravnine v višini, kot jo je zahtevala.

Pač pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je k plačilu razlike odpravnine tožnici zavezalo solidarno obe toženi stranki in v tem ima pritožba drugotožene stranke prav. Odpravnino delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji oz.

pri delodajalcu (trajno presežnemu delavcu) je po 3. odst. 36. f člena ZDR namreč dolžna izplačati le organizacija oz. delodajalec, kjer mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu.

Kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi odločbe S. d.o.o. o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.9.1994, ki je postala dokončna dne 18.9.1994. Iz tožbenih navedb in dopisa drugotožene stranke tožnici z dne 6.12.1995 pa izhaja, da je tožnici na podlagi omenjene odločbe prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki pri prvotoženi stranki in ne pri drugotoženi stranki, saj je bila k slednji napotena le na čakanje na delo za čas odpovednega roka. Ker ima odločba z dne 1.9.1994 naravo konstitutivnega akta, saj je bilo z njo odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, je zaradi tega prvotožena stranka tista, ki je dolžna izplačati tožnici še preostalo razliko odpravnine. Pri tem ni pomembno, če je bila tožnica zaposlena pri prvotoženi stranki le dobre 4 mesece.

Upoštevaje ugotovljeno kontinuiteto delovnega razmerja tožnice v Ž. J. in pri obeh toženih strankah, je namreč ta okoliščina irelevantna za presojo odločitve glede izplačila odpravnine delavcu po določbi 3. odst. 36. f člena ZDR. Pritožbene navedbe prvotožene stranke v tej smeri so zato neutemeljene. Iz navedenih razlogov je k plačilu razlike odpravnine tožnici zavezana le prvotožena stranka in ne obe toženi stranki solidarno, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Zaradi vsega navedenega in ker je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno skladno z določbo 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) pritožbi drugotožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zahtevek zoper njo zavrne kot neutemeljen. Pritožbo prvotožene stranke pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določbi 166. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).