Jedro

Izpolnjeni so pogoji za izdajo zamudne sobe, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Šteje se, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav je sicer je v 15-dnevnem roku iz 3. odstavka 41. člena ZDSS-1 na tožbo sicer odgovorila, vendar je odgovor na tožbo podal odvetnik, ki odgovoru ni predložil pooblastila za zastopanje, podpisanega s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ampak le pooblastilo, ki ga je podpisal prokurist družbe, ki pa po tedaj veljavnih predpisih - ZGD - ni zakoniti zastopnik družbe niti pooblaščena oseba za zastopanje družbe na sodišču, ki bi lahko pooblastila odvetnika za zastopanje pred sodiščem. S strani zakonitega zastopnika tožene stranke podpisanega pooblastila pa odvetnik tožene stranke tudi naknadno, na poziv sodišča, v postavljenem roku ni predložil. To pomeni, da je temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka oziroma iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP izpolnjen.

Ker tožnik kot starejši delavec ni podal pisnega soglasja k odpovedi, tožena stranka pa bi lahko tožniku podala zakonito odpoved iz poslovnega razloga le z njegovim pisnim soglasjem, ter glede na dejstvo, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in mu še ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba delno spremeni tako, da se točke III do V izreka sodbe glasijo: „III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ji delovno dobo vpisati v ustrezno javno evidenco za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za vpis delovne dobe v delovno knjižico) pa se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 395,00 EUR, od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna od teh bruto nadomestil plače in ostalih bruto prejemkov obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska mesečne neto plače, to je do vsakega 19. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vsakega 18. do 19. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec do plačila pa se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 190,93 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo: - ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 12. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 3. 12. 2014, ampak še traja, tožena stranka pa je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in s tožečo stranko vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ji delovno dobo vpisati v delovno knjižico oziroma ustrezno javno evidenco za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plače v mesečnem bruto znesku 395,00 EUR, od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter da je dolžna od bruto plač in ostalih bruto prejemkov obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska mesečne neto plače, to je od vsakega osemnajstega dne v mesecu za plačo za pretekli mesec, do plačila (IV. točka izreka sodbe); - odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 190,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo vlaga tožena stranka pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila družba tožene stranke ustanovljena pred 40 leti. Lastnika A.A. in B.B. sta družbo uspešno in pošteno vodila vse do januarja 2015, ko je lastništvo prevzel sin C.C.. V okviru svoje dejavnosti imajo tudi storitveno dejavnost izdelava ključev, cilindričnih vložkov in storitve za sodne izvršitelje po nalogih sodišča in skrbijo za pravne in fizične osebe na območju regije in širše v Sloveniji. Svojo ponudbo so želeli razširiti v poslovni enoti prodajnega centra D. in na avtobusni postaji E., vendar se je po polletnem poslovanju na obeh lokacijah izkazalo, da poslujejo z izgubo, ker so najemnine in stroški dela previsoki, kupna moč odjemalcev pa zelo slaba. Zaradi navedenega se je družba odločila, da zapre obe poslovni enoti. Tožnik ni usposobljen za tovrstno delo, zato so pol leta, kolikor je bila sklenjena pogodba za določen čas, usmerili vse svoje sile za njegovo izobraževanje v okviru družbe, dobaviteljev in licenčnih poslovnih partnerjev iz Evrope, ki jim pomagajo izobraževati tovrsten kader za opravljanje specifičnega dela. Ker so enoto D. zaprli in ker tožnik ni uspel pridobiti zahtevane usposobljenosti, so mu pojasnili, da enoto zapirajo, obrazložili razloge in mu izročili redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 12. 2014. Po nalogu inšpekcije so delavca zaposlili nazaj, tako da je še vedno zaposlen pri toženi stranki, s tem da je od 10. 12. 2014 v bolniški. Tožnik je torej po nasvetu svojega odvetnika odklonil podpis prejema odločbe in šel v bolniško.

Navedba tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je invalid, je neresnična. To je prvi primer delavca, ki je bil zaposlen kratek čas za uvajanje v delo, ki je toženo stranko tožil. Obseg dela družbe je dokazljiv v poslovni dokumentaciji in iz leta v leto upada. Poslovni razlog za odpoved obstaja, delavec je bil po pogodbi zaposlen za štiri ure dnevno. Za odpoved obstaja razlog, naveden v dopisu, na istem delovnem mestu nimajo zaposlenega nobenega drugega delavca, saj je za opravljanje del izdelava ključev, sestavljanje sistemskih cilindričnih vložkov, odpiranje in vstopanje po nalogu sodnih izvršiteljev potrebna izobrazba strojni tehnik, kar pa tožnik ni, tožnik pa v polletnem uvajanju ni pridobil ustreznih sposobnostih za to delo. Vsi ostali delavci se izobražujejo enkrat letno tudi pri licenčnih poslovnih partnerjih. Odvetnika F.F. je tožena stranka za sodelovanje prosila po priporočilu njihovega računovodskega servisa, žal pa je v Sloveniji možno, da tudi odvetnik kljub vnaprejšnjemu plačilu svojega dela ne izvrši dosledno. Pooblastilo za zastopanje je bilo podpisano s strani zakonitega zastopnika tožene stranke. Pogoj za izdajo zamudne sodbe ni podan. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem delovnem mestu je neizvedljiva, ker tožnik ne ustreza zahtevam sistemiziranih delovnih mest. Zaradi tega sodnega postopka bo družba odpustila še dva redno zaposlena delavca in sicer v mesecu juliju 2015. Zaposleni delavec tožnik od prvega dne bolniške ne komunicira z družbo. Na pismene pozive ne odgovarja. Zadnjo odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je tožena stranka prejela za mesec maj do 17. 5. 2015. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče v pretežnem delu sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, razen glede odločitve o vpisu delovne dobe v delovno knjižico in glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih nadomestil plače ter od prisojenih stroškov postopka.

6. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Tožena stranka je v 15-dnevnem roku iz 3. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1) na tožbo sicer odgovorila, vendar je odgovor na tožbo podal odvetnik F.F., ki odgovoru ni predložil pooblastila za zastopanje, podpisanega s strani zakonitega zastopnika tožene stranke, ampak le pooblastilo, ki ga je podpisal prokurist družbe, ki pa po tedaj veljavnih predpisih (Zakonu o gospodarskih družbah – ZGD – Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.) ni zakoniti zastopnik družbe niti pooblaščena oseba za zastopanje družbe na sodišču, ki bi lahko pooblastila odvetnika za zastopanje pred sodiščem. S strani zakonitega zastopnika tožene stranke podpisanega pooblastila pa odvetnik tožene stranke tudi naknadno, na poziv sodišča (sklep z dne 9. 3. 2015 – l. št. 40), v postavljenem roku ni predložil, zato je sodišče odgovor na tožbo s sklepom z dne 13. 4. 2015 utemeljeno zavrglo (sklep je postal pravnomočen 5. 5. 2015, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v spisu). Šteje se torej, da tožena stranka na odgovor na tožbo ni odgovorila, kar pomeni, da je temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka oziroma iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP izpolnjen.

7. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati. Zamudna sodba se iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo 2. odstavka 338. člena ZPP, iz pritožbenih navedb pa izhaja, da tožena stranka uveljavlja zlasti ta pritožbeni razlog.

8. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, iz kakšnih razlogov tožnik uveljavlja nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter reparacijski in reintegracijski zahtevek oziroma katere terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja s tožbo in v kakšni višini. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja. Nobenega dvoma ni, da je izpolnjen tudi pogoj iz 2. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, saj se s tožbo ne uveljavlja zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.

9. Izpodbijana zamudna sodba je v pretežnem delu tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev, razen v delu, ki se nanaša na obveznost vpisa delovne dobe v delovno knjižico in tek (oz. zapadlost) zakonskih zamudnih obresti od prisojenih nadomestil plače (reparacijski zahtevek), napačno pa je določen tudi tek zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. V tem delu tožba tudi ni sklepčna, odprava nesklepčnosti tožbe pa ni mogoča, zato so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 318. člena ZPP.

10. Tožeča stranka je v obravnavni zadevi, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani zamudni sodbi, zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 12. 2014, ki je nezakonita v prvi vrsti zaradi tega, ker tožnik kot delavec, ki je star 61 let, uživa posebno varstvo pred odpovedjo po 114. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1), ker je invalid III. kategorije, pa uživa posebno varstvo tudi po 116. členu ZDR-1. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožnik ni podal pisnega soglasja k odpovedi in da bi lahko tožena stranka tožniku podala odpoved iz poslovnega razloga le z njegovim pisnim soglasjem, glede na njegovo starost (61 let) ter dejstvo, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in mu še ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi lahko tožena stranka tožniku – invalidu III. kategorije podala redno odpoved iz poslovnega razloga le, če bi predhodno pridobila pozitivno mnenje komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z zakonskimi določbami, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe ZDR-1 ter Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami – ZZRZI) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, ZPIZ-1), kar je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo (7. do 9. točka obrazložitve zamudne sodbe).

11. Kot je že navedeno, se zamudna sodba ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka smiselno uveljavlja ta pritožbeni razlog in jih pritožbeno sodišče ni presojalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v III. točki izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku delovno dobo vpisati v delovno knjižico. Že s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 103/2007 – ZDR-A) je bilo črtano poglavje 4 Delovna knjižica in členi 224, 225 in 226 ZDR, s tem da je ta sprememba prenehala veljati s 1. 1. 2009 (92. člen ZDR-A). S 1. 1. 2009 so se prenehale izdajati delovne knjižice v fizični obliki, prenehala pa je tudi obveznost delodajalca, da vpisuje podatke o delovni dobi in trajanju delovnega razmerja (v skladu z izvršilnim predpisom iz 224. člena ZDR), ki je bila določena v 4. odstavku 226. člena ZDR. Zato ni več pravne podlage za to, da bi se delodajalcu naložil vpis delovne dobe v delovno knjižico. V tem delu je torej pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka zamudne sodbe na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP v tem delu delno spremenilo tako, da je zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico zavrnilo.

13. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi glede odločitve v IV. točki izreka o tem, da zakonske zamudne obresti od neplačanih neto plač (pravilno: nadomestil plače) tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec do plačila. Tožena stranka je namreč v zamudi z izplačili šele od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (378., 299. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ). Po določbi 1. odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z določbo 2. odstavka 134. člena ZDR-1 se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, kar pomeni, da zamuda nastane šele 19. dne po preteku plačilnega obdobja, ne pa že 18. dne v mesecu. Zato je tudi v tem delu pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter v skladu z določbami 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Tudi pri odločitvi o stroških postopka je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tek zakonskih zamudnih obresti določilo od izdaje sodbe (v skladu s tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila tožeča stranka) in pri odločitvi ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006, po katerem rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, ki je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka glede teka zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri izpolnitvi obveznosti do povrnitve stroškov, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

15. Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo kot izhaja iz izreka, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).