Jedro

Iz zahteve za varstvo zakonitosti je možno razbrati, da zagovornik oporeka tudi sorazmernosti podaljšanega pripora v ožjem pomenu besede. Ob uveljavljanju tega očitka pa zagovornik spregleda, da se obdolžencu očitata neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, kar že po presoji zakonodajalca glede na predpisano kazen zapora od enega do desetih let predstavlja težje, družbi nevarno kaznivo dejanje. Med prepovedane droge na podlagi tretjega odstavka 3. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog sodi tudi konoplja, ki je uvrščena v II. skupino prepovedanih rastlin in substanc. Opisano težo in naravo kaznivega dejanja sta upoštevali obe sodišči nižjih stopenj, prav tako pa tudi dosedanje trajanje pripora, zato sta tudi po oceni Vrhovnega sodišča podaljšanje pripora razumno šteli za sorazmeren ukrep.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom I Ks 22950/2017 z dne 7. 7. 2017 zoper obdolženega S. F., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog v sostorilstvu po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 22950/2017 z dne 14. 7. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa. Po njegovem mnenju v konkretni zadevi ni podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, sodišče pa tudi ni upoštevalo načelo subsidiarnosti na podlagi 192. člena ZKP in je obravnavani ukrep nesorazmeren, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma ga spremeni.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Meni, da so podani vsi pogoji za podaljšanje pripora po 201. členu ZKP in 20. členu Ustave RS. Obdolžencu se ne očita samo gojenje konoplje, temveč tudi njena prodaja, zato stališče Vrhovnega sodišča glede vprašanja, kdaj gojenje konoplje pomeni tudi njeno proizvodnjo (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53346/2012 z dne 28. 1. 2016, na katero se sklicuje zagovornik), na obstoj utemeljenega suma očitanega kaznivega dejanja nima vpliva. Do kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka ni prišlo, prav tako pa predstavlja podaljšanje pripora sorazmeren ukrep, zato vrhovna državna tožilka predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka tega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija obstoj utemeljenega suma, saj ga zbrani dokazi in izpovedbe prič ne utemeljujejo. Zagovornik poudarja, da je T. B. jasno izpovedal, da je kritičnega dne z obdolžencem kadil konopljo in ker mu je izročil zaseženo vrečko, so se znašle obdolženčeve DNK sledi na njej. Prav tako je v zagovoru soobdolženi D. C. povedal, da je bila konoplja njegova, zato jo je kot prodajalec izročil P. G., kar je potrdil tudi zaslišani policist P. D. Tudi M. S. je izpovedal, da je imel zaseženo konopljo že od prej in je do obdolženca prišel samo po denar, ki mu ga je obdolženec dolgoval. S temi dokazi so po zagovornikovem mnenju ovrženi vsi ostali (listinski) dokazi, s tem pa tudi obstoj utemeljenega suma.

7. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, izhaja po presoji zunajobravnavnega senata iz vseh zbranih podatkov in dokazov, ki predstavljajo podlago vloženi obtožnici. Kljub razbremenilnima izpovedbama prič T. B. in M. S. po presoji zunajobravnavnega senata izhaja utemeljen sum, da naj bi obdolženec zaslišanim pričam - kupcem T. B., P. G. in M. S. prodal konopljo, iz izpovedb zaslišanih policistov S. S., P. D. in B. B., iz uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, na katere so se sklicevali zaslišani policisti ter iz poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL). Policisti so povedali, da so ob kontroli cestnega prometa oziroma kriminalnih žarišč Ljutomera zaradi suma prodaje prepovedanih drog izvedli postopke s posameznimi pričami, pri tem pa vsaki zasegli neznano rastlinsko snov, kar izhaja tudi iz zapisnikov in potrdil o zasegu predmetov. Iz posameznih poročil o kriminalistično tehničnih ugotovitvah je razvidno, da je bilo na podlagi preliminarnih testiranj ugotovljeno, da gre pri vseh zaseženih rastlinskih snoveh za prepovedano drogo konopljo. Priča P. G. je pri tem izpovedal, da je vedel za podatek, da obdolženi S. F. prodaja drogo, zato se je neposredno z njim preko messengerja dogovoril za nakup droge, ki mu jo je pri Mercatorju izročila neznana oseba, za katero je mislil, da je obdolženec. Da se na površini vrečke, ki je bila zasežena priči T. B. in v kateri je bila neznana rastlinska snov, za katero je bilo z naknadnim preliminarnim testiranjem ugotovljeno, da gre za prepovedano drogo konopljo, nahajajo obdolženčeve DNK sledi, izhaja iz poročila o preiskavi z mnenjem NFL. Pri obdolžencu je bila opravljena tudi hišna preiskava in iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi, zapisnika o zasegu predmetov ter albuma fotografij izhaja, da so bile obdolžencu zasežene kovinska škatlica (v kateri je bil vršiček rastlinskega izvora, za katerega je bilo pozneje ugotovljeno, da gre za 0,79 gramov konoplje), 21 sadik zelene rastline do 7 centimetrov višine, 5 sadik zelene rastline od 5 do 50 centimetrov višine (za katere je bilo pozneje ugotovljeno, da gre za prepovedane sadike konoplje), tekočina Hessi, vršiček rastlinskega izvora, mlinček v obliki smrtne glave in tehtnica Myco s sledmi neznane snovi. Zunajobravnavni senat je poudaril, da v tej fazi ne more ocenjevati dokazov, ampak lahko samo presoja, ali je zbranih dovolj dokazov, ki kažejo na utemeljen sum, da je obdolženec prepovedano drogo prodajal in hranil z namenom prodaje in ne za lastne potrebe. Glede na količino sadik konoplje, tehtnico in drobilec s sledmi konoplje ter upoštevaje izpovedbe zaslišanih prič in vso listinsko dokumentacijo je zunajobravnavni senat presodil, da je obstoj utemeljenega suma izkazan v zadostni meri (od 6. do 8. točke obrazložitve sklepa). Višje sodišče je ob obravnavi pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornik izpodbijal obstoj utemeljenega suma, v celoti soglašalo in pritrdilo ugotovitvam zunajobravnavnega senata (4. točka obrazložitve sklepa). Navedeni dokazi in podatki v tej fazi kazenskega postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Če se zagovornik s temi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj ne strinja ter povzema izpovedbi T. B., M. S. in zagovor soobdolženega D. C. v razbremenilnih delih, da zasežena konoplja ni bila obdolženčeva, ne uveljavlja relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo zunajobravnavnega senata in višjega sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8. V zvezi z zagovornikovimi ugovori o tem, da neupravičeno gojenje konoplje še ne pomeni njene proizvodnje širšemu krogu ljudi, kar naj bi izhajalo po oceni zagovornika iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 53346/2012, takšno stališče pa je glede na zbrane dokaze potrebno uporabiti tudi v obravnavanem primeru, Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri dokazovanju obstoja zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, ne pa v fazi podaljšanja pripora. V fazi preizkusa, ali še obstojijo razlogi za pripor, je namreč bistveno vprašanje, ali za ugotovitev utemeljenega suma obstajajo v zadevi, ki jo sodišče obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, takšno presojo pa sta obe sodišči nižjih stopenj opravili in obrazložili.

9. Vrhovno sodišče tudi ne sprejema zagovornikovih očitkov o kršitvi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, vsebovanih v določbi drugega odstavka 192. člena ZKP. Že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014 in druge) je Vrhovno sodišče presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišči nižjih stopenj sta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodili, da glede na vse objektivne okoliščine (število izvršitvenih ravnanj, teža in narava kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora od enega do desetih let, način storitve kaznivega dejanja, kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič) in subjektivne okoliščine (obdolženčeva predkaznovanost, pri čemer je bil dvakrat obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, enkrat pa za kaznivo dejanje nasilja v družini, njegova vztrajnost pri očitanem kaznivem dejanju, brezposelnost, prejemanje socialne pomoči, pri čemer je dolžan plačevati za otroka preživnino v višini 100,00 evrov, prodaja droge pa naj bi mu predstavljala znatna sredstva za preživetje) ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu ni mogoče odpraviti z nobenim milejšim ukrepom kot samo s podaljšanjem pripora. Takšen zaključek o neogibni potrebi po podaljšanju pripora za varnost ljudi implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega omejevalnega ukrepa. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne konkretizira milejšega omejevalnega ukrepa, ki bi dosegel enak cilj kot podaljšanje pripora, je pa razvidno, da se ne strinja z oceno dejanskih okoliščin, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora, s čemer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je možno razbrati, da zagovornik oporeka tudi sorazmernosti podaljšanega pripora v ožjem pomenu besede. Ob uveljavljanju tega očitka pa zagovornik spregleda, da se obdolžencu očitata neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, kar že po presoji zakonodajalca glede na predpisano kazen zapora od enega do desetih let predstavlja težje, družbi nevarno kaznivo dejanje. Med prepovedane droge na podlagi tretjega odstavka 3. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog sodi tudi konoplja, ki je uvrščena v II. skupino prepovedanih rastlin in substanc. Opisano težo in naravo kaznivega dejanja sta upoštevali obe sodišči nižjih stopenj, prav tako pa tudi dosedanje trajanje pripora, zato sta tudi po oceni Vrhovnega sodišča podaljšanje pripora razumno šteli za sorazmeren ukrep. Zagovornikova posplošena trditev o nesorazmernosti ukrepa takšne sodne ocene ne more omajati.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežni meri pa je bila vložena iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.