Jedro

Sodna praksa je že oblikovala enotno stališče, da razveza zakonske zveze med toženo stranko in hčerko prvo in drugo tožeče stranke (stransko intervenientko) po tako dolgem času od daritve ne more biti podlaga za ugotovitev, da je nagib za sklenitev darilne pogodbe izjalovljen in za posledično uporabo četrtega odstavka 210. člena ZOR, ki je veljal v času sklenitve darilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in stranska intervenientka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti darilo, ki ga je kot obdarjenec prejela na podlagi darilne pogodbe z dne 3. 7. 1995, sklenjene s prvo in drugo tožečo stranko kot darovalcema, in sicer vsaki izmed tožečih strank 1/4 (eno četrtino) nepremičnine parc. št. 1034, k.o. M. Posledično je tožena stranka dolžna prvo in drugo tožeči stranki izstaviti tudi zemljiškoknjižno listino za vknjižbo navedene solastninske pravice prvo in drugo tožeče stranke na predmetni nepremičnini, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.053,20 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožeča stranka in stranska intervenientka na strani tožeče stranke.

3. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj stranski intervenientki na naroku za glavno obravnavo z dne 7. 1. 2019 ni dopustilo podati navedb na zapisnik, prav tako pa ji ni vročilo izpodbijane sodbe, s čimer je kršilo njeno pravico do izjave in do pravnega sredstva. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je kredit za obnovitvena dela na poslovno - stanovanjskem objektu najela gospodarska družba L. d.o.o. in ne stranska intervenientka kot fizična oseba, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Tudi dela po sklenitvi darilne pogodbe so se financirala iz posebnega premoženja stranske intervenientke in ne iz skupnega premoženja slednje in tožene stranke. V nadaljevanju pritožba graja še zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke po vnovični pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke oziroma z njegovim zaslišanjem in v tej zvezi ponovno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nazadnje tožeča stranka graja še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da sodišče prve stopnje toženi stranki za narok za glavno obravnavno ne bi smelo priznati 800 točk, temveč le 400 točk, saj ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo. Prav tako je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo še nagrado za odsotnost iz pisarne v višini 50 točk in tri krat po 50 točk za prejem in študij izvedenskega mnenja, saj je ta nagrada že zajeta s tar. št. 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT).

4. Stranska intervenientka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Stranska intervenientka v bistvenem podaja enake pritožbene razloge kot tožeča stranka.

5. Tožena stranka na pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke ni odgovorila.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

8. Pregled zadeve pokaže, da je tožeča stranka dne 24. 5. 2017 vložila predlog za delni preklic darilne pogodbe z dne 3. 7. 1995, sklenjene med prvo in drugo tožečo stranko kot darovalcema ter toženo stranko in stransko intervenientko kot obdarjencema, in sicer za solastniški delež tožene stranke do 1/2 (ene polovice) celote na nepremičnini parc. št. 1034, k.o. M, ki je bila med drugim predmet daritve. Z drugo pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2017, vloženo na naroku za glavno obravnavo z dne 25. 10. 2017, je pooblaščenka tožeče stranke modificirala tožbeni zahtevek tako, da ni več zahtevala delnega preklica darilne pogodbe, temveč vrnitev navedenega darila (po četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), ki ga je tožena stranka prejela na podlagi darilne pogodbe z dne 3. 7. 1995. 9. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s vprašanjem preklica darilne pogodbe in v tej zvezi podanim ugovorom zastaranja, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

10. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da v danem primeru niso podani pogoji za (delno) neveljavnost darilne pogodbe z dne 3. 7. 1995 in za kondikcijski zahtevek po četrtem odstavku 210. člena ZOR (enako sedaj tretji odstavek 190. člena OZ), saj pravna podlaga darilne pogodbe z razvezo zakonske zveze med toženo stranko in stransko intervenientko ni odpadla, kot to zmotno menita obravnavani pritožbi.

11. Pritožbeno nesporno namreč je, da sta bila tožena stranka in stranska intervenientka v zakonski zvezi od 25. 5. 1991 do 22. 1. 2015, ko je bila slednja razvezana s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. IV P 346/2014 z dne 22. 1. 2015 (priloga spisa B2), torej dobrih 23 let. Sodna praksa1 je že oblikovala enotno stališče, da razveza zakonske zveze med toženo stranko in hčerko prvo in drugo tožeče stranke (stransko intervenientko) po tako dolgem času od daritve ne more biti podlaga za ugotovitev, da je nagib za sklenitev darilne pogodbe izjalovljen in za posledično uporabo četrtega odstavka 210. člena ZOR, ki je veljal v času sklenitve darilne pogodbe.

12. Tožeča stranka namreč kot nagib (razlog) za sklenitev darilne pogodbe z dne 3. 7. 1995 navaja predvsem to, da bi si stranska intervenientka (njuna hči) in tožena stranka (njun zet) v zgornji etaži predmetne nepremičnine uredila stanovanje in zaživela na svojem ter da bi stranska intervenientka v spodnji etaži predmetne nepremičnine posledično lažje opravljala svojo trgovinsko dejavnost (preko gospodarske družbe L. d.o.o.). Navedeni nagib pa je bil skozi čas trajanja zakonske zveze tožene stranke in stranske intervenientke tudi realiziran, saj je pritožbeno nesporno, da sta slednja po predhodni adaptaciji v stanovanju (zgornji etaži) živela od leta 2000 dalje, torej cca. 15 let, stranska intervenientka pa v spodnji etaži še naprej opravlja svojo trgovinsko dejavnost. 13. Glede na navedeno za odločitev v zadevi niso pravno odločilna sporna vlaganja v predmetno nepremičnino in njena (tržna) vrednost v času daritve in razveze zakonske zveze, zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga tožeče stranke po vnovični (že tretji) pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma po zaslišanju sodnega izvedenca ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje tako v luči pritožbene graje pojasnjuje zgolj, da se v skladu s sodno prakso2 tudi darilo v obliki finančne pomoči oziroma dela sorodnikov šteje kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih. To velja vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Glede na navedeno je potrebno s strani tožeče stranke podarjena denarna sredstva in delo šteti kot prispevek dan obema (bivšima) zakoncema, saj tožeča stranka ni uspela izkazati, da so bila v času daritve namenja zgolj in samo stranski intervenientki. Smiselno enako velja tudi za kredit, ki ga je za adaptacijska dela na poslovno - stanovanjskem objektu najela gospodarska družba L. d.o.o., katere direktorica in družbenica je stranska intervenientka, ki je družinske prihodke ustvarjala ravno z delom v navedeni gospodarski družbi. Po drugi strani pa je tožena stranka zaposlena na policiji in je življenjsko - izkustveno gledano, v času trajanja zakonske zveze, s svojimi dohodki prav tako prispevala k vzdrževanju predmetne nepremičnine, česar tožeča stranka ne zanika. Ob tem je tožena stranka še navedla, da je določena denarna sredstva za adaptacijo nepremičnine prispevala tudi njena mati, česar pritožbi ne izpodbijata. Glede na navedeno sta tako tožena stranka (in njena družna) kot stranska intervenienta (in njena družina - prvo in drugo tožeča stranka) vlagali v adaptacijo in vzdrževanje predmetne nepremičnine, vsak v skladu s svojimi zmožnostmi.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa tudi ni zagrešilo s pritožbama očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na stransko intervencijo C. C. V tej zvezi sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da tožeča stranka s pritožbo ne more uveljavljati kršitve procesnih pravic druge stranke oziroma stranskega intervenienta, temveč samo lastne. Ne glede na navedeno pa so tudi pritožbene navedbe stranske intervenientke v tej smeri neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko slednji na naroku za glavno obravnavo z dne 7. 1. 2019 ni dopustilo podati navedb na zapisnik in ji nato ni osebno vročilo izpodbijane sodbe, zagrešilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve3. Stranski intervenient namreč ni stranka v sporu, on je le pomočnik stranke in deluje v okvirih, ki jih postavita pravdni stranki s svojimi zahtevki in ugovori. Posledično je mogoče stranskega intervenienta zaslišati zgolj kot pričo, in ne kot stranko. Priča pa s svojo izpovedbo ne more širiti trditvene podlage pravdne stranke na strani katere deluje, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je stransko intervenientko zaslišalo kot pričo, v nadaljevanju pa ji ni dopustilo podajati navedb na zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 7. 1. 2019, ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da stranki intervenientki ni vročilo izpodbijane sodbe ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj jo je stranska intervenienta navkljub temu prejela in zoper njo pravočasno vložila obravnavano pritožbo.

15. Nazadnje tožeča stranka neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj spregleda, da je sodišče prve stopnje na poravnalnem naroku z dne 25. 10. 2017 sprejelo sklep, da se prvi narok za glavno obravnavo ne opravi. Slednji je bil namreč preložen in opravljen dne 8. 1. 2018, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki za navedeni narok upravičeno priznalo 800 točk po tar. št. 20/1 OT. Enako velja tudi za odsotnost iz pisarne v višini 50 točk po četrtem odstavku 6. člena OT (in ne po tar. št. 20/4 OT, kot je to zmotno zapisalo sodišče prve stopnje), ki pripada odvetniku v času potovanja za stranko. Sodišče prve stopnje je toženi stranki utemeljeno priznalo tudi tri krat po 50 točk za prejem in študij izvedenskega mnenja ter njegovih pisnih dopolnitev po tar. št. 39/1 OT.

16. Na tem mestu sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko že na naroku za glavno obravnavo z dne 8. 1. 2018 opozorilo na postavitev obligacijskega zahtevka na ugotovitev (delne) neveljavnosti sporne darilne pogodbe z dne 3. 7. 1995, čemur pa tožeča stranka ni sledila in tožbenega zahtevka v tej smeri ni modificirala, zato je njen tožbeni zahtevek tudi nesklepčen in bi ga lahko sodišče prve stopnje že iz tega razloga zavrnilo kot neutemeljenega, saj tožeča stranka (delne) neveljavnosti sporne darilne pogodbe ni uveljavljala niti kot predhodno vprašanje z učinkom v predmetni pravdi.

17. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke in stranske intervenientke v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožeča stranka in stranska intervenientka s pritožbama nista uspela, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 836/2004 z dne 28. 6. 2005. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 494/1996 z dne 11. 2. 1998. 2 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 1087/2008 z dne 16. 12. 2009. Enako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2593/2012 z dne 20. 2. 2013. 3 Glej Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 274.