13. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper:

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je dne 17. 12. 1998 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjski sklep. S tem je namestnica predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnila zahtevo pritožnika za razrešitev zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. V zvezi z izpodbijanimi sklepi pritožnik zatrjuje kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) in kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave. Pritožnik meni, da sodišče ne bi smelo postavljati zagovornikov po uradni dolžnosti kar po abecednem vrstnem redu iz seznama odvetnikov, ki ga posreduje Odvetniška zbornica. Sodišče bi po mnenju pritožnika moralo upoštevati njegov predlog, v katerem je predlagal, kdo izmed odvetnikov naj ga zagovarja po uradni dolžnosti. V zvezi z izpodbijanimi sklepi še navaja, da se zagovornik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, v tako kratkem času ni mogel niti seznaniti s 1600 listovnimi številkami spisa. Zato je, kot navaja, predlagal njegovo razrešitev in izrazil željo, da ga po uradni dolžnosti zastopa odvetnik, ki si ga je že prej sam izbral in ga je v tem kazenskem postopku že zastopal. Kot navaja pritožnik, naj bi razrešitev predlagal tudi zagovornik, ki je bil pritožniku postavljen po uradni dolžnosti. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in do končne odločitve zadrži njihovo izvrševanje.

2.Pritožnik je nato dne 5. 8. 1999 podal novo vlogo, ki je bila najprej vpisana v vpisnik št. Up-205/99, potem pa zaradi skupnega obravnavanja združena z ustavno pritožbo št. Up-344/98. V tej vlogi je pritožnik navedel, da je dne 10. 6. 1999 prejel sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I 313/95 z dne 2. 6. 1999 o razrešitvi dosedanjega zagovornika, ki ga je zastopal po uradni dolžnosti in sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 49/99, I K 313/95 z dne 4. 6. 1999. S tem mu je sodišče po tretjem odstavku 70. člena ZKP za zagovornika po uradni dolžnosti postavilo drugega odvetnika. Pritožnik tudi v zvezi s tem sklepom navaja, da sodišče o njegovem predlogu, da bi ga po uradni dolžnosti zastopal zagovornik, ki ga je navedel, ni odločalo.

Zagovornika po uradni dolžnosti naj bi spet postavilo tako, da ga je izbralo iz liste odvetnikov. Zato naj bi bila podana kršitev procesnega prava in sicer četrtega odstavka 12. člena ZKP in kršitev procesnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave.

B. - I.

3.Kolikor se ustavna pritožba nanaša na izpodbijana sklepa in sicer sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I K 1021/98 z dne 29. 9. 1998 v zvezi s sklepom namestnice predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 49/98 z dne 5. 6. 1998, je treba ugotoviti, da pritožnikov pravni interes za odločanje v postopku z ustavno pritožbo ni podan. Pritožnik je vlogi z dne 4. 8. 1999 priložil sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I 313/95 z dne 2. 6. 1999, s katerim je bil razrešen odvetnik, ki je pritožnika zagovarjal po uradni dolžnosti. S tem je bila "morebitna zatrjevana kršitev pravice do obrambe" odpravljena že v postopku pred rednim sodiščem. Pritožnikov pravni položaj se zato tudi z morebitno razveljavitvijo izpodbijanih aktov - torej z odločitvijo Ustavnega sodišča, ne bi v ničemer spremenil.

4.Ker glede na navedeno pravni interes kot procesna predpostavka za določanje o ustavni pritožbi ni podan, ustavna pritožba ni dopustna in jo je bilo treba zavreči.

B. - II.

5.Po določbi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS).

Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

6.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep predsednika sodišča, izdan po določbah ZKP v okviru sodne uprave. Zoper izpodbijani sklep po določbah ZKP neposredno ni predvideno nobeno pravno sredstvo. Na pravico do obrambe je treba gledati kot na pravico, ki je v funkciji zagotovitve poštenega postopka. Iz ustavne pritožbe izhaja, da je kazenski postopek v fazi glavnih obravnav. Šele po koncu kazenskega postopka bi bilo mogoče presojati, ali je bil pritožnik s tem, ko mu je bil poleg izbranega postavljen še zagovornik po uradni dolžnosti, prikrajšan pri svoji obrambi. Kršitev pravice do obrambe se namreč po določbi drugega odstavka 371. člena ZKP lahko kot (relativno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Ker iz ustavne pritožbe ne izhaja, da bi bila prvostopenjska sodba že izdana, pritožnik zatrjevane kršitve tudi še ni mogel uveljavljati v postopku s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Zato še niso bili izpolnjeni pogoji za vložitev ustavne pritožbe. ZKP pa v določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 72. člena[1] določa tudi primere in postopek razrešitve postavljenega zagovornika. ZKP pritožniku daje pravno možnost v obliki predloga za razrešitev postavljenega zagovornika, v okviru katerega lahko pritožnik učinkovito uveljavlja zatrjevane kršitve glede pravnih jamstev iz 29. člena Ustave. Takšen predlog lahko poda tudi postavljeni zagovornik sam, če v konkretni zadevi obstaja upravičen razlog.

7.Ker glede na navedeno pravna sredstva (redna in izredna), v okviru katerih bi pritožnik lahko vsebinsko uveljavljal zatrjevano kršitev pravice do obrambe, še niso mogla biti izčrpana oziroma pritožnik tega ni izkazal. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opomba:

Po določbi drugega odstavka 72. člena ZKP sme postavljeni zagovornik samo iz upravičenih razlogov zahtevati razrešitev. O razrešitvi zagovornika v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča pred glavno obravnavo preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, na glavni obravnavi senat, v pritožbenem postopku pa predsednik senata sodišče prve stopnje oziroma senat pristojen za odločanje v postopku o pritožbi. Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 72. člena). Predsednik sodišča sme na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega zagovornika mu postavi drugega. O razrešitvi zagovornika se obvesti odvetniška zbornica.