Jedro

Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki jo utrpi na delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 70.člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna.

Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh sodišč, da sortiranja kož samega po sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Tudi okoliščine v katerih je tožnik opravljal delo (prenašanje težkih in mokrih kož, hitenje pri delu) niso takšne, da bi zaradi njih sortiranje kož lahko šteli za nevarno dejavnost. Stopanje in hoja po paletah sta bili izrecno prepovedani, s čimer je tožnik mogel in moral biti seznanjen. Ko zatrjuje, da je kljub temu stopil na paleto, zatrjuje, da je do nesreče zaradi zloma palete prišlo zaradi njegovega lastnega nepravilnega ravnanja. Če bi se ravnal po predpisanih varnostnih ukrepih, do take nesreče ne bi moglo priti. Tako ravnanje pa pomeni situacijo, ko je mogoče govoriti o prekinitvi vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke (uporabo nekvalitetnih palet).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Ugotovilo je, da do poškodbe tožnika ni prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti, zaradi česar bi bila tožena stranka objektivno odgovorna. Prav tako je ugotovilo, da do poškodbe tožnika ni prišlo zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke ali zaradi razlogov na njeni strani. Sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov presodilo, da je do poškodbe prišlo zaradi zasuka tožnika na (ravnih) betonskih tleh in ne zaradi zloma palete na kateri naj bi stal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazno oceno in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na zmotnem stališču o tem, kako je prišlo do poškodbe, kljub drugačnemu mnenju dveh izvedencev. Na način kot ga zatrjuje tožena stranka in ga je sprejelo tudi sodišče, do poškodbe meniskusa sploh ne more priti. Sodišče pa je predlog, da se glede tega postavi izvedencu dodatno vprašanje, zavrnilo. Ker niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi in ker iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj sodišče mnenja izvedencev o mehanizmu poškodbe ni upoštevalo, je bilo kršeno določilo 8. člena ZPP in tudi ustavna pravica tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih formalno ne opredeli. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP lahko revizijski razlog, mora revident določno in izrecno uveljaviti, česar tožeča stranka ni storila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370.člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb tožeče stranke o dejanskih okoliščinah in dokazni oceni sodišča o dejanskih okoliščinah, v katerih je prišlo do poškodbe in o načinu poškodovanja tožnika, ni mogoče upoštevati. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomankljiva.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Sodišče je ugotovilo, da do poškodbe ni prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik sam, to je zaradi zloma palete, na kateri naj bi stal. Na eni strani je bila izpoved tožnika in sodelavca, s katerim sta skupaj sortirala (prelagala z ene palete na druge) kože, ter še enega delavca, ki pa je tožnika videl šele po poškodbi. Iz njihovih izpovedb bi res sledilo, da je bil vzrok padca tožnika zlom palete. Vendar sodišče take razlage ni sprejelo, ker jo drugi dokazi niso potrjevali.

Delovodja je izpovedal, da na delovnem mestu tožnika niso našli nobene zlomljene oziroma poškodovane palete, zlom palete kot vzrok za poškodbo ni bil naveden ne v prijavi poškodbe na delu in ne pri vpisu v osnovni zdravstveni karton (v obeh primerih je navedeno, da je tožnik nerodno stopil oziroma se je le obrnil na ravnih tleh). Zloma palete tožnik kot vzroka za poškodbo ni navedel niti v tožbi, temveč šele med sodnim postopkom.

Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki jo utrpi na delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski ogovornosti (prvi odstavek 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za opravljanje nevarne dejavnosti. Krivdna odgovornost pa je podana, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi zaradi opustitve dolžnega ravnanja (154. in 158. člen ZOR). Med nastalo škodo in ravnanjem ali opustitvijo povzročitelja mora biti vzročna zveza.

Zakon ne določa, kaj je nevarna dejavnost. Pove le, kakšni so posledice, če zaradi nje pride do poškodbe (škode). Ali je neka dejavnost nevarna, se zato presoja v vsakem konretnem primeru posebej. Temeljno izhodišče za to presojo je predpostavka, da je nevarna dejavnost tista, iz katere izhaja večja možnost poškodb, kot je to običajno. Po splošnem pojmovanju mora taka dejavnost odstopati od drugih dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti za nastanek škode. Zaradi povečane nevarnosti za poškodbe taka dejavnost zahteva strožje varnostne ukrepe in večjo pazljivost (pozornost) tistega, ki tako dejavnost opravlja. Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh sodišč, da sortiranja kož samega po sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Tudi okoliščine v katerih je tožnik opravljal delo (prenašanje težkih in mokrih kož, hitenje pri delu) niso takšne, da bi zaradi njih sortiranje kož lahko šteli za nevarno dejavnost. Ugotovljeno dejansko stanje ne kaže niti na kakšnokoli krivdno ravnanje tožene stranke in tega tudi tožnik ne zatrjuje. Glede na zatrjevanje tožnika o vzroku poškodbe, bi lahko šlo za morebitno malomarnost v zvezi s kvaliteto palet, na katere so se zlagale kože. Vendar je pri tem treba upoštevati, da je bilo stopanje in hoja po paletah izrecno prepovedana, s čimer je tožnik mogel in moral biti seznanjen. Ko zatrjuje, da je kljub temu stopil na paleto, zatrjuje, da je do nesreče zaradi zloma palete prišlo zaradi njegovega lastnega nepravilnega ravnanja. Če bi se ravnal po predpisanih varnostnih ukrepih, do take nesreče ne bi moglo priti. Tako ravnanje pa pomeni situacijo, ko je mogoče govoriti o prekinitvi vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke (uporabo nekvalitetnih palet).

Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Ta določba zagotavlja tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja eno od temeljnih jamstev poštenega postopka. Vsaka stranka mora imeti možnost predstaviti svoja stališča in predlagati dokaze v kontradiktornem postopku, ki bo spoštoval enakopravnost in procesno ravnotežje strank. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. To pa ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti tudi vse tiste dokaze, ki za odločitev niso bistveni (odločilni) oziroma, da se je dolžno opredeliti tudi do tistih navedb stranke, ki za odločitev niso pomembne.

Meje odločanja postavi sodišču tožnik s postavitvijo tožbenega zahtevka, navedbo dejstev, ki njegov zahtevek utemeljujejo in predlaganimi dokazi za zatrjevana dejstva. Tožnik je zatrjeval, da je do poškodbe prišlo zaradi loma palete. Sodišče je ugotovilo, da na tak način do poškodbe ni prišlo. Ob taki dejanski ugotovitvi, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, na odločitev ne morejo vplivati ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da bi sicer do poškodbe meniskusa lahko prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik. Izvedenec medicinske stroke ni ugotavljal (to tudi ni njegova naloga), kako je do poškodbe prišlo, temveč le, do kakšne poškodbe je prišlo in ob tem tudi, da bi do nje lahko prišlo tudi na način, ki ga je zatrjeval tožnik. Taka ugotovitev ne izključuje možnosti, da do poškodbe meniskusa lahko pride (oziroma bi lahko prišlo) na kakšen drug način.

Ob ugotovitvi sodišča, da ni podana ne objektivna in ne krivdna odgovornost tožene stranke za poškodbo tožnika, je zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).