Jedro

Odločba disciplinske komisije se ne more opirati na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. S tem, ko je delodajalec brez prisotnosti delavca odprl njegovo omarico, ki jo je imel delavec v uporabi za spravljanje svojih osebnih predmetov, pa čeprav se nahaja v prostorih delodajalca, je na nedopusten način posegel v njegovo pravico do zasebnosti. Zato je nezakonita odločba delodajalca, s katero je izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja delavcu, ker se je odločba opirala izključno na tako pridobljeni dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 28.9.1993 in z dne 2.11.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter odločilo, da je tožnik pri toženi stranki kontinuirano v rednem delovnem razmerju tudi po 28.10.1993. Zato mu je tožena stranka dolžna od tega dne dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačili plače, ki mu jih je dolžna izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačilnega dne do plačila in ga takoj pozvati nazaj na delo, vse v 8 dneh pod izvršbo ter povrniti stroške postopka v znesku 106.845,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.1997 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju pritožbe je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da temelji odločba na dokazu, ki je pridobljen na nezakonit način. Dejstvo je, da garderobna omarica, v kateri so se nahajali predmeti, ni last tožeče stranke, ampak je last tožene stranke in se nahaja v proizvodnih prostorih tožene stranke. Iz tega dejstva izhajajoč lahko tožena stranka pregleduje svoje poslovne prostore brez, da bi pri tem bil prisoten delavec. Tako dejansko v danem primeru ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen na nezakonit način. Glede najdenih predmetov, ki so se nahajali v omarici pa je potrebno povedati, da je večina takih, ki jih tožnik ni potreboval pri delu v lakirnici. Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožene stranke, vloženo zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 5.12.1997 šele na seji dne 29.9.2000, zato, ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v X. opr.št. St ../97 z dne ....1997 (Ur.l. RS št. ../97) in je pritožbeno sodišče zaradi izdaje sklepa o prekinitvi postopka v skladu s 4. točko 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP/77) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16.12.1999 postopek prekinilo. Ker je pooblaščenec stečajnega upravitelja dne 6.12.1999 podal izjavo o prevzemu pravde po toženi stranki in predlagal nadaljevanje postopka, je sodišče prve stopnje izdalo tudi sklep o nadaljevanju postopka skladno z določbo 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99; v nadaljevanju ZPP/99). Oba sklepa sta postala pravnomočna, zato je sodišče prve stopnje zadevo ponovno poslalo pritožbenemu sodišču v obravnavanje dne 4.1.2000. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP/77). Pri preizkusu sodbe je ugotovilo, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna in ustrezna, natančno in prepričljivo obrazložena, zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodaja naslednje. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil dokaz, na podlagi katerega se je tožena stranka tudi odločila zoper tožnika uvesti disciplinski postopek, pridobljen s pregledom tožnikove omarice v njegovi odsotnosti, na nezakonit način. Tekom sodnega postopka sploh ni bilo sporno to, da je bila omarica odprta brez prisotnosti tožnika. Sporno pa je ostajalo vprašanje, ali je tak način odpiranja omarice tožnika v njegovi odsotnosti zakonito ali ne. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da gre po določbi 8. točke 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 3/90), ki velja za sporno razmerje, za absolutno bistveno kršitev pravil kazenskega postopka, če se sodba opira na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah zakona sploh ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. To pomeni, da se sodna odločba ne sme opreti na dokaze, ki so pridobljeni v nasprotju z zakonom. Ker je odločitev disciplinskih organov tožene stranke oprta samo na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z ustavo določene človekoveh pravice do zasebnosti, odločitev disciplinske komisije o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja ni zakonita. Tožena stranka je kršila tožnikovo pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91), saj je s svojim ravnanjem, ko je brez prisotnosti tožnika odprla njegovo omarico, na nedopusten način posegla v njegovo pravico do zasebnosti. Delodajalec garderobne omarice, ki jo ima delavec v uporabi za spravljanje svojih osebnih predmetov, pa čeprav se nahaja v prostorih delodajalca, ne more pregledovati na način, kot je v spornem primeru ravnala tožena stranka, saj s tem krši z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine. Sicer pa se tudi pritožbene navedbe ne nanašajo na dejstva, odločilna za pravilno presojo obravnavane zadeve. Pritožnik v bistvu ponovno v pritožbi zatrjuje le to, da je na dovoljen način odprl omarico, saj se je omarica, ki je sicer v uporabi delavca, nahajala v poslovnih prostorih tožene stranke. Vendar pa je navedena trditev pravno irelevantna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da mu je kontinuirano priznalo delovno razmerje tudi po 28.10.1993. Vendar pa upoštevajoč, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, tožnik ne more biti v ugodnejšem položaju kot ostali pri njej zaposleni delavci, ki jim je na podlagi 106. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93, 39/97) delovno razmerje prenehalo z dnem začetka stečajnega postopka. Zato naj tožena stranka to upošteva pri izvršbi pravnomočne sodne odločbe. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).