Jedro

Če vloži oškodovanec kot tožilec obtožni predlog tudi za kaznivi dejanji, o katerih okrožni državni tožilec ob zavrženju ovadbe sploh ni odločal, taka obtožba, tudi če bi bila dokazana, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba oškodovanke kot tožilke S. K. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Oškodovanka kot tožilka S. K. je dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec oproščen obtožbe oškodovanke kot tožilke zaradi kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po I.odstavku 152. člena,poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 224. člena (v prostoreku napačno navedeno po I. odstavku 242. člena) in kaznivega dejanja samovoljnosti po I., II. in III. odstavku 313. člena Kazenskega zakonika. Za stroške kazenskega postopka vključno z obdolženčevimi in zagovornikovimi je obremenilo oškodovanko kot tožilko in je bil o višini stroškov napovedan kasnejši sklep. Oškodovanka kot tožilka je bila s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom brez navedbe njegove višine napotena na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila oškodovanka kot tožilka po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.Predlagala je njeno spremembo ter izdajo obsodilne sodbe, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni očitki glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso sprejemljivi,saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena z ugotovitvijo,da pač obtožba ni dokazana.Sodišče prve stopnje je navedlo izpovedbe vseh zaslišanih prič vključno z izpovedbo oškodovanke kot tožilke, vendar s pomočjo nobene priče ni moglo ugotoviti, da bi bil storilec teh treh kaznivih dejanj prav obdolženec.Zlasti pa z zavrnitvijo dokaznih predlogov oškodovanke kot tožilke ni moglo kršiti njene pravice do dokazovanja obtožbe, saj zaslišanje komandirja P. p. Ž. policista o razgovoru z obdolžencem resnično ni bilo dovoljeno. Pa tudi odgovor te policijske postaje ni tako nedoločen, kakor se to očita v pritožbi. Sicer pa je oškodovanka kot tožilka vložila kazensko ovadbo na O. d. t. v C. dne ..., kar pomeni,da omenjena policijska postaja uradno sploh ni ukrepala. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov pa dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno.Stvar oškodovanke kot tožilke je, kako bi do konca glavne obravnave smela razpolagati z obtožbo, ki tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni bila pravno korektna.Že sodišče prve stopnje se je glede te pomanjkljivosti izjasnilo v razlogih izpodbijane sodbe, ko se je sklicevalo na neupoštevanje pravil o steku,pa tudi na razliko med lastno storitvijo kaznivega dejanja in napeljevanjem. Resnično je oškodovanka kot tožilka iz prvotno ovadenega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (o čemer je tudi odločal okrožni državni tožilec, ko je zavrgel njeno ovadbo) skonstruirala še obe ostali kaznivi dejanji, o katerih pa manjka odločitev državnega tožilca. Dejansko je tako presegla upravičenje oškodovanca kot tožilca in vložila obtožni predlog v obsegu, za katerega ni bila upravičena. Tako tudi iz tega razloga predlagana sprememba izpodbijane sodbe v obsodilno ne bi bila mogoča, tudi če bi bilo dokazano, da je obdolženec storil dne 9.10.1996 vsaj eno kaznivo dejanje na njeno škodo. Tudi graja odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne more biti uspešna. V samem obtožnem predlogu višina povzročene škode na opremi sploh ni zajeta. Sploh pa naj bi bila ta škoda posledica izpraznitve lokala dne 12. 1. 1998, kar sploh ni bilo pod obtožbo. Glede na prostorek pa sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno posebej ugotavljati škode, nastale dne 9. 10. 1996. V pritožbi navedena primerjava med oškodovancem, ki je bil telesno poškodovan, in sedaj zatrjevano škodo oškodovanke kot tožilke v tej zadevi, ni sprejemljiva. V prvem primeru gre za takoimenovani osebni delikt in je posredna škoda neposredna posledica kaznivega dejanja, če je bilo zdravljenje potrebno. Za ta primer pa je prišla v poštev samo neposredna materialna škoda, ki naj bi bila povzročena dne 9. 10. 1996, in nič drugega. Sodišče druge stopnje posebej opozarja na časovni razmak, saj naj bi škoda na opremi frizerskega salona nastala več kot enem letu od zatrjevane storitve teh treh kaznivih dejanj. Po mnenju pritožbe naj bi kršitev kazenskega zakona bila le posledica zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je glede pravne opredelitve že tako izrazilo. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, tako do kršitve kazenskega zakona ni moglo priti. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi pritožbenega neuspeha mora oškodovanka kot tožilka plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka ter premoženjskih razmer oškodovanke kot tožilke.