Jedro

Ker tožeča stranka celo sama trdi, da dodatnih zaščitnih ukrepov ni bila dolžna izvajati, in je torej za, s strani tožene stranke zatrjevane kršitve vedela, njena odgovornost za (morebiti) nepravilno izvedbo dela ne preneha, pa čeprav je tožena stranka na to ni izrecno opozorila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. 0014 Ig 959/2006 z dne 28. 5. 2008 v 1. točki izreka za glavnico 3.384,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2003 do prenehanja obveznosti in v 3. točki izreka (1. odst. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 483,42 EUR (2. točka izreka sodbe). Zaradi umika tožbe je (s sklepom) zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 811.029,74 SIT od 30. 1. 2002 do 30. 1. 2003 in v tem obsegu postopek v gospodarskem sporu ustavilo.

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno pravno opredelilo kot pogodbo o delu. Ugotovilo je, da tožena stranka očita tožeči stranki, da del ni izvajala na dogovorjen način, ker ni upoštevala zaščitnih ukrepov pri demontaži kritine, nadalje, da se je tožeča stranka zavezala pogodbena dela opraviti na podlagi in s pogoji iz obnovljene ponudbe št. 167/02 z dne 20. 8. 2002 za pogodbeno vrednost 9.263.545,37 SIT, ter da v obnovljeni ponudbi št. 167/02 v postavki 19 niso navedena dodatna zaščitna sredstva. Pritrdilo je toženi stranki, da je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in pravilih stroke. V nadaljevanju pa se je ukvarjalo z določbo 627. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki pa jo je v dani situaciji zmotno uporabilo.

Po navedeni določbi lahko naročnik, če se med izvrševanjem dela izkaže, da se podjemnik ne drži pogodbenih pogojev in sploh da ne dela, kot bi moral, in da bo imelo izvršeno delo napake, podjemnika na to opozori in mu določi primeren rok, da svoje delo prilagodi svojim obveznostim (1. odst. 627. člena OZ). Takšna naročnikova zahteva ima značilnosti (pravno naravo) navodil, ki ustrezajo naravi posla. Če podjemnik ne ravna v skladu z naročnikovo zahtevo in v primernem roku opravljanja posla ne prilagodi tej zahtevi, pridobi naročnik po 2. odst. 627. člena OZ pravico, da od pogodbe odstopi. Vendar pa zakon ne predpisuje sankcij, če naročnik podjemnika ne opozori na nepravilnosti in ne ravna v skladu z določbo 1. odst. 627. člena OZ.

Prvostopno sodišče je svojo odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka argumentiralo prav z ugotovitvijo, da tožena stranka ni dokazala, da je ravnala v skladu z določbo 1. odst. 627. člena OZ. Ugotovilo je, da je zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala, da prekinitev del ni bila zahtevana ter da se nadzorni organ ni spomnil, ali je bila tožeča stranka sploh opozorjena na neupoštevanje zaščitnih ukrepov pri demontaži kritine.

Kršitev, ki se očita toženi stranki, ima pravno naravo (delno) nepravilne izpolnitve, ki toženi stranki, ker je delo prevzela, daje jamčevalne zahtevke. Ker pa tožeča stranka celo sama trdi, da dodatnih zaščitnih ukrepov ni bila dolžna izvajati, in je torej za, s strani tožene stranke zatrjevane kršitve vedela, njena odgovornost za (morebiti) nepravilno izvedbo dela ne preneha, pa čeprav je tožena stranka na to ni izrecno opozorila. Obravnavana situacija je namreč smiselno vsebinsko enaka kot situacija po 3. odst. 633. člena OZ, po kateri po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. Namen pravočasnega obvestila o napaki je namreč v interesu naročnika, da za napako izve in ugotovi njen vzrok. V kolikor za napako ve, njegova odgovornost zanjo ne preneha (Obligacijski zakonih s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 843).

Prvostopno sodišče se, ker je materialno pravo zmotno uporabilo, ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili posebni zaščitni ukrepi predmet pogodbenega dogovora in v zvezi s tem, ali so bili zajeti v pogodbeni ceni. V kolikor so bili, ima tožena stranka, glede na zgoraj navedeno, tudi v tej pravdi možnost uveljavljati znižanje plačila.

Ker je torej prvostopno sodišče pravnoodločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).