Jedro

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pri odločanju o zahtevi za odlog oziroma obročno odplačilo davčnega dolga, ki je bil revidentu odmerjen v posebnem postopku, ne gre za upravni spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 4292-18266/2012-11(09-4101-00) z dne 10. 2. 2012, s katero je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentova zahteva za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost v višini 46.917,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in akontacije dohodnine od davka iz dejavnosti v višini 24.774,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-31-78/2012-2 z dne 28. 5. 2012, revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti plačati določen znesek (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (prim. X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010, X Ips 301/2011 z dne 12. 10. 2011 in X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012).

6. V obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre le za odločanje o revidentovi zahtevi za odlog oziroma podredno za obročno plačevanje davka(1), ki je bil revidentu naložen v plačilo v posebnem postopku, ne pa za samo odmero davčne obveznosti. Glede na navedeno pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, razlogov za dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa niti ni uveljavljal, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Revident v reviziji sicer navaja, da je primarno zahteval odpis davka, vendar Vrhovno sodišče po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je revident vložil vlogo za odlog plačila davčnega dolga, podredno pa je predlagal obročno plačilo dolga v 48 obrokih.