Jedro

Pri odločanju o stvarni (ne)pristojnosti sodišča (splošne ali specializirane pristojnosti) pri odškodninskem zahtevku ni pravno odločilnega pomena, katero vrsto škode tožeča stranka navaja v tožbenih trditvah.

Določilo drugega odstavka 19. člena ZPP se uporablja le, če gre za razmejitev pristojnosti dveh različno stvarno pristojnih sodišč splošne pristojnosti (okrožno ali okrajno sodišče) in ne, za vprašanje stvarne pristojnosti sodišča splošne pristojnosti in specializiranega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izreklo, da ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

2. Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo odgovorili in sodišču druge stopnje predlagali, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevali sta tudi povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo. Sodišču druge stopnje njunih odgovorov ni upoštevalo, saj slednji v pritožbi proti sklepu o stvarni nepristojnosti sodišča, ni predpisan (366. člen ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri preizkusu stvarne pristojnosti so tožbene navedbe tiste, ki so odločilne za njen preizkus. V prvi točki razlogov je sodišče prve stopnje povzelo kompetenčno dejansko stanje po vseh zatrjevanih trditvenih podlagah z bistvenimi tožbenimi trditvami.

Tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, v katerem delu razlogov je sodišče prve stopnje parcialno povzelo tožbene trditve. Zato pritožbeni očitek, da gre za parcialno povzemanje, ki ne odraža dejanskih navedb v tožbi, ni utemeljen. Tožbeni zahtevek je v celoti (po vseh dejanskih navedbah) odškodninski in temelji na zatrjevanem protipravnem ravnanju tožencev, ki izvira iz njunega delovanja, do katerega je prišlo pri oziroma v zvezi z opravljanjem del na delovnem mestu sistemski administrator. V zadnjem odstavku točke II. tožbenih trditev je tožeča stranka navajala, da sta imela dostop v sistem, kjer se beležijo aktivnosti na določeni napravi poleg tožeče stranke le prvi in drugi toženec, tožeča stranka pa teh datotek ni brisala.

6. Do zatrjevanega protipravnega ravnanja tožencev je prišlo torej v zvezi z njunim delom. V 13. poglavju Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je določena odškodninska odgovornost delavcev. Delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti (prvi odstavek 177. člena ZDR-1). Za te spore pa je po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) stvarno pristojno delovno sodišče.(1) Pri odločanju o stvarni (ne)pristojnosti sodišča (splošne ali specializirane pristojnosti), pri odškodninskem zahtevku ni pravno odločilnega pomena, katero vrsto škode tožeča stranka navaja v tožbenih trditvah. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih tožeča stranka povzema trditveno podlago, ki se nanaša na uveljavljanje nepremoženjske škode, v 131. in naslednjih členih OZ.

Škoda na ugledu in dobrem imenu je nepremoženjska škoda, ki lahko nastane pravni osebi. Zatrjevana trditvena podlaga se ujema z določilom 37. člena ZDR-1, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki lahko moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ravno taka trditvena podlaga pa je zatrjevana v točki V.d tožbenih navedb, ko je tožeča stranka zatrjevala med drugim, da sta toženca pri poslovnih partnerjih tožeče stranke informacije, ki sta jih pridobila pri svojem delu, protipravno zlorabila na način, da sta stopila v direkten kontakt s poslovnimi partnerji oziroma naročniki tožeče stranke in jih nagovarjala na prenehanje sodelovanja s tožečo stranko.

Pravno neodločilne so tudi pritožbene trditve, da je delovno razmerje tožencema že prenehalo. Historični dogodek namreč izvira iz časa, ko sta bila toženca še zaposlena pri toženi stranki, zatrjevana odškodninska odgovornost torej izhaja iz časa, ko sta opravljala pri tožeči stranki delo sistemskega administratorja.

7. Sklicevanje na prvi stavek 1. člena ZPP pride vedno v poštev razen, če o katerem med naštetimi spori (na primer premoženjskem, odškodninskem zahtevku) po posebnem zakonu odloča specializirano sodišče. Slednje pravilo pomeni, da če je o sporu iz 1. člena ZPP pristojno odločati specializirano sodišče, mora o njem odločati slednje. Toženca sta, kot jima očita tožeča stranka, v zvezi z delom kršili tudi poslovno skrivnost tožeče stranke. Načeloma je določena prepoved škodljivega ravnanja v 37. členu ZDR-1 (2). Delavec pa je dolžan varovati tudi poslovno skrivnost (38. člen ZDR-1) in ne sme brez soglasja delodajalca sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco (prvi odstavek 39. člena ZDR-1-konkurenčna prepoved-zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti).

Tožeča stranka je v trditveni podlagi zatrjevala ravno, da sta toženca kršila določila o poslovni skrivnosti tožeče stranke (spor teče pred Delovnim sodiščem v Ljubljani, I Pd 1710/2010) in da sta preko družb, v katerih sta imela tudi solastninski poslovni delež, opravljala posle, ki jih je dejansko opravljala tožeča stranka, torej je tožeča stranka zatrjevala konkurenčno prepoved tožene stranke.

8. Lahko bi šlo sicer tudi za kršitev določb Zakona o gospodarskih družbah, ki določa varovanje poslovne skrivnosti (40. člen) in prepoved konkurence (41. člen). Vendar pa se vse trditve v tožbi nanašajo na kršitev poslovne skrivnosti in prepovedi konkurence v zvezi z delom, ki sta ga opravljala toženca pri tožeči stranki. Zato je specialnejša materialnopravna podlaga za odločanje ZDR-1. 9. Sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso sklepa VSL opr. št. I Cp 301/2011 z dne 1.6.2011 se v konkretnem primeru ne ujema z bistvenim dejanskim stanjem, zato je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. V slednjem primeru je namreč šlo za zatrjevano trditveno podlago, da izvira tožbeni zahtevek iz podjemne pogodbe, urejene v OZ (619-648. člen), izrecno pa je tožeča stranka zanikala, da bi bila v delovnem razmerju pri tožencu oziroma, da bi imela z njim sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi, saj je zatrjevala, da je šlo za fiktivno pogodbo.

Ob navedeni trditveni podlagi primerjava s konkretnim, to je obravnavanim dejanskim stanjem, ni možna, saj je tožeča stranka v trditveni podlagi te tožbe zatrjevala, da je bila škoda storjena zaradi protipravnega ravnanja tožencev, ki sta bila pri njej na delu.

10. Pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena ZPP izreči za stvarno nepristojno že ob predhodnem preizkusu tožbe ali na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo, česar pa sodišče prve stopnje ni pravočasno storilo in je prišlo do ustalitve pristojnosti, ni utemeljen. V konkretnem primeru je namreč šlo za razmejitev pristojnosti med (okrožnim) sodiščem splošne pristojnosti in specializiranim (delovnim) sodiščem.

Določilo drugega odstavka 19. člena ZPP se uporablja le, če gre za razmejitev pristojnosti dveh različno stvarno pristojnih sodišč splošne pristojnosti (okrožno ali okrajno sodišče) in ne, za vprašanje stvarne pristojnosti sodišča splošne pristojnosti in specializiranega sodišča. 11. Tožeča stranka temelji tožbene trditve tudi na kršitvi 141. a člena ZASP in na tej podlagi zahteva plačilo civilne kazni po 68. členu ZASP. Avtorsko pravno civilno kazen po določilu 168. čelna ZASP sestavljajo kazenski elementi npr. povečanje honorarja za do 200 %, ne glede na nastanek škode in odškodninski elementi (npr. kršitev pravic; stopnja krivde)(3). Tudi pri zahtevku iz naslova civilne kazni gre v bistvu za odškodninski zahtevek, ki je na splošno določen v prvem odstavku 177. člena ZDR-1 in se nanaša na odškodninsko odgovornost delavcev.

12. V drugem odstavku 103. člena Zakona o sodiščih(4), je določena krajevno izključna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, kar je treba presojati v okviru stvarno pristojnih okrožnih sodišč splošne pristojnosti in ni predmet izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je namreč izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Če bi se sodišče prve stopnje izreklo za stvarno pristojno, potem bi se lahko zastavilo vprašanje njegove krajevne pristojnosti v skladu z določilom drugega odstavka 103. člena ZS. V zadnjem stavku pa je še izrecno izključena krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami.

13. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo s sklepom (tretji odstavek 128. člena ZPP). Zadnji stavek 4. točke razlogov izpodbijanega sklepa, da bo zadeva, če bo ta sklep postal pravnomočen v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZPP, odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, je le pojasnjevalne narave. Sodišče prve stopnje namreč odloči le o tem, da ni (stvarno) pristojno, odstop sodišča pristojnemu sodišču pa je odredba, ki ne sodi v izrek sklepa. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni v izreku odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu sodišču. Očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izreku sodbe ni „odločalo“ o odstopu zadeve stvarno pristojnemu sodišču, ni utemeljen.

14. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana tudi nobena ostala absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo toženih strank pa niso bili potrebni, ker vložitev odgovora na pritožbo zoper sklep po 366. členu ZPP ni predvidena. Zato stroške postopka z odgovorom na pritožbo toženi stranki nosita sami.

(1) Več o stvarni pristojnosti delovnega sodišča za odločanje v vseh odškodninskih sporih iz delovnega razmerja prim. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, A. Cvetko in ostali, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 36-38. Sklicevanje tožeče stranke na sklep VSL opr. št. II Cp 235/2012 z dne 3.10.2012 se v konkretnem primeru ne prilega zatrjevanim trditvam v tožbi. Iz 2. točke navedenega sklepa namreč izhaja, da je šlo sicer za kršitev osebnostnih pravic in sicer pravice do dobrega imena in časti (primerljivo z kršitvijo ugleda pravne osebe po 183. členu Obligacijskega zakonika (OZ), vendar je bilo izrecno zatrjevano, da je toženec tožnika grdo žalil na osebni ravni in ne kot delodajalec. V obravnavanem primeru pa je zatrjevana škoda na ogledu pravne osebe, ki izvira iz zatrjevanega protipravnega ravnanja delavcev tožeče stranke, to je toženih strank, ki sta opravljala delo pri tožeči stranki kot delodajalcu.

(2) 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja) določa: delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravljala pri delodajalcu, materialno in ali moralno škodujejo ali bi lahko oškodovala poslovni interes delodajalca.

(3) Več primerjaj: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, M. Trampuž, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, stran 390. (4) Drugi odstavek 103. člena Zakona o sodiščih (ZS) določa: za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine je na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami.