Jedro

Tožnikovo subjektivno dojemanje odvzema svobode ga opravičuje do višje odškodnine, vendar ne toliko, kot sta določili sodišči prve in druge stopnje. Vse okoliščine, predvsem trajanje pripora, konflikti s sopriporniki in ločenost od otroka ter hujši učinki vsega tega zaradi tožnikove depresivnosti, dajejo podlago za določitev odškodnine za duševne bolečine v zvezi s tem v znesku 500.000,00 SIT. Tolikšna odškodnina v zadostni meri upošteva posebnosti primera, je pa hkrati še primerljiva z odškodninami, ki jih pozna sodna praksa v podobnih primerih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se sodba prve stopnje glasi: Tožena stranka Republika Slovenija mora plačati tožniku P. N. znesek 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1994 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. Stroške pritožbenega postopka trpita stranki vsaka svoje, tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 45.981,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 8.3.1994 dalje ter mu povrniti 20.168,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil tožnik 90 dni v priporu zaradi suma kaznivega dejanja, vendar je bil kasneje pravnomočno oproščen in mu je bila torej neupravičeno odvzeta prostost. Višino odškodnine je določilo glede na trajanje pripora. Upoštevalo je, da je bil tožnik prvič v priporu, da je bil ločen od družine ter še posebej, da je kot depresivno strukturirana osebnost izredno težko prenašal razmere v priporu.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno, pritožbi tožnika pa je ugodilo samo v stroškovnem delu, v ostalem je tudi njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Potrdilo je prvostopne ugotovitve in soglašalo, da je določena odškodnina primerna.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi tako, da primerno zniža prisojeno odškodnino, podrejeno pa da razveljavi obe sodbi v delu, ki presega 300.000,00 SIT, ter vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih in ne upošteva objektivnih okoliščin, posebno standardov in splošne ravni družbe. Poudarja, da so se tožnikove razmere normalizirale in da bo njegova prizadetost prenehala. Opozarja na pomen tovrstne odškodnine kot satisfakcije in meni, da bi bil znesek 300.000,00 SIT primeren.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (390.čl. Zakona o pravdnem postopku). Revizija je deloma utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je neupravičen odvzem prostosti tožnika hudo prizadel. Pri tem so poleg 90 dnevnega pripora, kar je sorazmerno dolga doba, posebej pomembne okoliščine, v katerih je tožnik prestajal pripor. Te so bile za tožnika, glede na njegovo depresivno naravo, še posebej težke. Tožnikovo duševno stanje je bilo ugotovljeno tudi na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrinje. Duševne bolečine, ki jih je tožnik prestal zaradi neupravičenega odvzema prostosti, so bile hude in opravičujejo tožnika do ustrezne satisfakcije. Vendar pa tožena stranka utemeljeno opozarja na merila, po katerih se določa odškodnina za nepremoženjsko škodo, in pomen sodne prakse, ki mora skrbeti za izravnavo prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah. Ta primerjava pa pokaže, da odškodnina v znesku 800.000,00 SIT znatno presega primerljive odškodnine, bolj kot je to utemeljeno iz posebnosti obravnavanega primera. Pripor je nujno povezan z vrsto neugodnosti in vsakomur povzroča duševne bolečine, podobne tistim, ki jih opisuje tožnik. Kar kaže tožnikov položaj kot težji od drugih, je njegova depresivna osebnostna strukturiranost. Tožnikovo subjektivno dojemanje odvzema svobode ga opravičuje do višje odškodnine, vendar ne toliko, kot sta določili sodišči prve in druge stopnje. Vse okoliščine, predvsem trajanje pripora, konflikti s sopriporniki in ločenost od otroka ter hujši učinki vsega tega zaradi tožnikove depresivnosti, dajejo podlago za določitev odškodnine za duševne bolečine v zvezi s tem v znesku 500.000,00 SIT. Tolikšna odškodnina v zadostni meri upošteva posebnosti primera, je pa hkrati še primerljiva z odškodninami, ki jih pozna sodna praksa v podobnih primerih.

Z odločitvijo na prvi in drugi stopnji niso bila v celoti pravilno upoštevana merila, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Revizijsko sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev sodbi druge in prve stopnje spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odst. 395.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Izrek o stroških postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določbi 2. odst. 154. čl. ZPP. Vsaka stranka je deloma uspela s svojim stališčem, tako da je uspeh deljen in temu ustreza tudi odločitev, da trpita vsaka svoje stroške.

Izrek o stroških revizijskega postopka pa temelji na drugem odst. 166.čl. v zvezi z drugim odst. 154.čl. ZPP. V revizijskem postopku je tožena stranka deloma uspela in od zneska, s katerim je uspela, ji je revizijsko sodišče priznalo stroške.