Jedro

V obravnavani pravdni zadevi ne gre za ugotovitveno tožbo pač pa za oblikovalno tožbo, saj gre za takšno vrsto oblikovalne pravice, ki jo je mogoče uveljaviti le s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe (glej dr. Aleš Galič in drugi avtorji: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga GV Založba 2006, stran 164).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrže tožba z zahtevkom, ki se glasi: »sporazum, sklenjen 21.3.2005 med LD B. in oškodovancem B.Z. se razveljavi«. sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 103.591,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Proti takšnemu sklepu se pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni oz. razveljavi ter zahtevku ugodi, po potrebi pa zadevo vrne v nov postopek ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov in sodnih taks, nastalih tožeči stranki, zaradi vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov. V obrazložitvi navedenega sklepa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka nima pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe, zaradi česar naj bi bili podani pogoji za zavrženje tožbe po 181. členu ZPP v zvezi z 274. členom ZPP. Tožeča stranka je v postopku uveljavljala razveljavitev sporazuma, ki ga je LD B. po svojih pooblaščencih sklenila s tožencem kot oškodovancem zaradi škode, ki jo je utrpel na poljščinah, povzročila pa jo je divjad. Ta škoda je nastala na območju lovišča, ki ga upravlja tožeča stranka. Pooblaščenci so pri izračunu odškodnine upoštevali podatke o katastrskih donosih poljščin in o njihovih cenah, ki jih objavi Statistični urad Republike Slovenije za preteklo leto (2004). Po pregledu zapisnika so pooblaščenci LD B. istega dne zvečer ugotovili, da so pri izračunu odškodnine upoštevali napačna izhodišča. Za nastalo škodo na travnatih površinah so priznali škodo, ker oškodovanec ni pokosil sena in hkrati škodo, ker ni pripravil iz pokošene trave silažne krme. Gre torej za priznanje škode po dveh kriterijih; oškodovanec pa ne more dobiti odškodnine za seno in silažno krmo, saj se pokošena trava posuši v seno ali pa se jo silira in dobi silažno krmo. Pooblaščenci LD B. so takoj obvestili toženca, vendar se z obrazložitvijo in argumenti za spremembo sporazuma ni strinjal. Tožeča stranka na podlagi navedenega meni, da je bil sporazum, ki je podlaga tožbenemu zahtevku, sklenjen v bistveni zmoti kot jo opredeljuje 1. odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika. Opisana bistvena zmota, ko je tožena stranka priznala škodo dvakrat, je glede na okoliščine odločilna, saj bi tožeča stranka ob upoštevanju hektarskih donosov in cene poljščin lahko priznala le odškodnino za seno ali za silažno krmo. Po mnenju tožeče stranke gre za bistveno zmoto, ker se po običajih škoda ne more priznati v višjem znesku, kot je bil dejansko oškodovanec oškodovan. Ker je bila tožeča stranka ob sklepanju sporazuma v bistveni zmoti, iz sporazuma pa izhajajo obveznosti tožeče stranke do tožene, je zaradi tega smiselna in potrebna vložitev tožbenega zahtevka in s tem izkazana pravna korist in interes tožeče stranke, da sodišče ugotovi, da sklenjeni sporazum z dne 21.3.2005 med tožečo in toženo stranko ne bi bil sklenjen v takšni vsebini, če zmota pri pooblaščencih tožeče stranke ne bi obstajala. Če tožeča stranka sporazuma ne bi izpodbijala, bi iz takšnega sporazuma izhajala njena obveznost plačila, zato ima tožeča stranka pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila po svojem pooblaščencu. Pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje in navaja, da je bil toženec dejansko ob prvo košnjo silaže, drugo košnjo sena in tretjo košnjo silaže. Toženec je moral zorati, zmulčiti zemljišče ter na novo posejati oves in travo v vrednosti 284.000,00 SIT. Opozarja, da se tožeča stranka na koncu glavne obravnave ni več sklicevala na bistveno dejansko zmoto ampak na pravno zmoto, na uporabo napačnih podatkov za izračun in na nepoznavanje predpisov. Opozarja tudi na pravnomočnost sodbe P 1, ki je postala pravnomočna 15.11.2005 in da je tožeča stranka v zamudi, ker razlike ni plačala. Meni, da z ugotovitvijo, da se sporazum razveljavi ne more ugasniti njena neplačana zapadla obveznost. Po mnenju tožene stranke so navedbe tožeče stranke na glavni obravnavi in v pritožbi neverodostojne, zato predlaga, da pritožbo sodišče bodisi zavrže zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za njeno obravnavo, bodisi pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pri odločanju o tožbenem zahtevku izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, ko je tožbeni zahtevek zavrglo, češ da gre v obravnavani pravdni zadevi za ugotovitveni zahtevek, ki brez dajatvenega zahtevka ni smiseln, zaradi česar naj tožeča stranka ne bi imela pravne koristi za vložitev ugotovitvene tožbe. V obravnavani pravdni zadevi namreč ne gre za ugotovitveno tožbo pač pa za oblikovalno tožbo, saj gre za takšno vrsto oblikovalne pravice, ki jo je mogoče uveljaviti le s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe (glej dr. Aleš Galič in drugi avtorji: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga GV Založba 2006, stran 164). Sodišče prve stopnje bi zato moralo, na podlagi ugotovitve, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, takšen zahtevek zavrniti. Tudi pritožbeno sodišče se namreč strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč imela za izračun škode, ki jo je povzročila divjad na premoženju tožene stranke na voljo vse potrebne podatke. Po 2. odstavku 46. člena Obligacijskega zakonika pa stranka, ki je v zmoti, ne more zahtevati razveljavitve pogodbe zaradi bistvene zmote, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Glede na to, da je tožeča stranka sama navajala, da je škodo dvakrat napačno izračunala, pri čemer je tudi zgolj neargumentirano zatrjevala, da je tožena stranka lahko utrpela škodo le zaradi tega, ker je bila ob košnjo sena ali zaradi tega, ker ni mogla pripraviti silažne krme (ne pa zaradi obojega) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ravnala s skrbnostjo, kot se zahteva v prometu in zato ni podlage za razveljavitev sklenjene poravnave. Kljub temu, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo namesto zavrnilo, napačna, pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo 359. člena ZPP vanjo ni poseglo, saj sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, takšna odločitev pa ni v škodo tožeči stranki (če se namreč pravno sredstvo zavrže zaradi nedopustnosti, ga je mogoče na novo vložiti). Neutemeljeno pritožbo je zato zavrnilo, in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določbi 1. odstavka 155. člena ZPP. Sodišče namreč upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ni prispevala, k določitvi pritožbenega sodišča, stroški, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni in jih mora nositi sama.