22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 2425/2002 z dne 22. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je ugodilo pritožnikovemu (v pravdi tožnikovemu) tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zavarovalnine v znesku 600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 1996 do plačila. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo Okrajnega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnika zavrnilo. Višje sodišče je tako odločitev sprejelo, ker je izvedenski mnenji ocenilo drugače kot Okrajno sodišče. Ugotovilo je, da odstop mrežnice ni nastal z direktnim udarcem v oko in zato ni posledica "direktne" poškodbe zdravega očesa, za katero bi bil pritožnik po splošnih pogojih zavarovalnice upravičen do denarne odškodnine.

2.Takemu stališču Višjega sodišča pritožnik očita arbitrarnost in samovoljo. Zatrjuje kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je Višje sodišče odločilo samovoljno, ker je "pristransko ocenilo dejansko stanje," "povsem ignoriralo medicinsko stroko" in v obrazložitvi sodbe poudarilo le razloge v korist tožene stranke, tiste v korist pritožnika pa zamolčalo. Medicinska stroka in izvedenski mnenji naj bi potrdili, da je odstop mrežnice nastal zaradi raztrganine, ki jo je povzročila trenutna fizična napetost in obremenitev, to pa naj bi pomenilo direktno poškodbo očesa. Ustavni pritožbi prilaga mnenji izvedencev za oftalmologijo (ki sta bili kot dokaz prebrani v postopku na prvi in drugi stopnji), iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Višje sodišče odločilo v nasprotju z njima. Poleg tega naj bi bila izpodbijana sodba obrazložena pavšalno in abstraktno.

B.

3.Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta deklaracija, ki ni bila sprejeta v obliki mednarodne pogodbe, je del mednarodnega običajnega prava. Ker je vsebina te določbe zajeta v določbi 25. člena Ustave, je Ustavno sodišče pritožnikove očitke o navedeni kršitvi presojalo v okviru zatrjevane kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vsebina 13. člena EKČP pa je zajeta v določbi prvega odstavka 23. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva ter (kolikor gre za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin) v določbi četrtega odstavka 15. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče pritožnikov očitek o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v tem okviru.

5.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in pravica do sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz četrtega odstavka 15. člena Ustave sta ustavni procesni jamstvi, ki zagotavljata pravico do meritorne odločitve. Do takšne odločitve pa je v obravnavani zadevi prišlo, ker sta sodišči na obeh stopnjah meritorno odločili o pritožnikovem tožbenem zahtevku. Tako do kršitve navedenih pravic ni moglo priti.

6.Pritožnik kršitev pravice iz 25. člena Ustave utemeljuje z zatrjevanjem, da je izpodbijana sodba Višjega sodišča obrazložena pavšalno in abstraktno. Za kršitev pravice iz 25. člena Ustave bi lahko šlo, če sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na pritožnikove navedbe v pritožbi. V tem primeru pa je Višje sodišče sodbo Okrajnega sodišča (s katero je bilo pritožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno) spremenilo, tako, da je pritožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Zgolj dejstvo, da je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v škodo pritožnika pa še ne pomeni kršitve pravice iz 25. člena Ustave.

7.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da je izpodbijana sodba arbitrarna, očitno napačna ter pomanjkljivo obrazložena. Vendar lahko oceno arbitrarnosti odločitve Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča je mogoče razbrati, da je sodbo Okrajnega sodišča spremenilo zato, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedenski mnenji. Po mnenju pritožbenega sodišča iz izvedenskih mnenj izhaja, da škoda ni nastala zaradi direktne poškodbe očesa in da zato pritožnik v skladu s splošnimi pogoji (po katerih se za nezgodo ne šteje odstop mrežnice, razen tiste, ki nastopi po direktni poškodbi zdravega očesa in je ugotovljena v bolnišnici) ni upravičen do zavarovalnine. V pravilnost dokazne ter pravne presoje pritožbenega sodišča pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

8.Pritožnik sodišču druge stopnje očita tudi, da je pristransko ocenilo dejansko stanje, kar bi lahko pomenilo kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik tega očitka ne utemelji. Zgolj navedba, da se ne strinja s stališčem, ki ga je zavzelo Višje sodišče, pa ne zadošča za sklep, da je bilo sodišče pri odločanju pristransko.

9.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger