Jedro

Glede na namen denacionalizacije je treba pojme grožnje, sile in zvijače iz 5. člena ZDen obravnavati širše kot pri splošnih obligacijskih razmerjih. Zato je ustaljeno stališče sodne prakse, da je treba razčleniti tedanje splošne družbene razmere in konkretne razmere, v katerih je živel denacionalizacijski upravičenec, ter medsebojni vpliv vseh teh dejavnikov. Vendar samo obstoj splošnih družbenih razmer brez zadostnih podatkov o konkretnem dogajanju ne zadostuje za utemeljenost denacionalizacijske zahteve. Izhodišče kljub širšemu pristopu še vedno ostaja delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je v zvezi s sklenitvijo konkretnega pravnega posla in je bilo usmerjeno prav na njegovo sklenitev.

Zatrjevana obljuba o kasnejši možnosti povratnega kupa, ko bo zgrajen načrtovani nov gasilski dom, ne pomeni zvijače, saj se ne zatrjuje, da v času sklepanja pogodbe tega namena občina ni imela.

Zahteva gasilskega društva ni grožnja državnega organa ali predstavnika oblasti. Niti denacionalizacijski upravičenec niti njegov sin ob svojih zaslišanjih nista konkretizirala, kdo naj bi grozil z nacionalizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v četrtem odločanju ponovno z vmesnim sklepom odločilo, da je pokojni M. T. upravičenec do denacionalizacije premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi kupne in prodajne pogodbe z dne 2.8.1960 ter dodatka in dopolnitve te pogodbe. Štelo je, da je do sklenitve pogodbe prišlo tako zaradi zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti kot tudi zaradi njegove grožnje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo, ker so za presojo o zvijači odločilne okoliščine v času sklepanja pogodbe, v tej smeri pa predlagatelja nista uveljavljala ustreznih trditev. Izpovedbi o grožnji z nacionalizacijo pa sta bili preveč posplošeni, upoštevajoč tudi okoliščine konkretnega primera, da bi zadoščali za zanesljiv sklep o neprostovoljni sklenitvi pogodbi.

Predlagatelja v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB3) pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Iz izpodbijanega sklepa po mnenju revidentov ni mogoče razbrati utemeljenih argumentov, zakaj je pritožbeno sodišče ocenilo, da so ugotovitve sodišča prve stopnje napačne, saj so bile sprejete na podlagi celovite dokazne ocene. Zato drugostopenjskega sklepa ni mogoče preizkusiti. Razloge za spremembo odločitve je očitno iskati v napačnem razumevanju pojmov zvijače in grožnje le z vidika sedanjih družbenih razmer. Vendar iz komentarja Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - I in nasl.; ZDen) ter sodne prakse izhaja, da je treba pri presoji napak volje upoštevati tudi tedanje splošne družbene razmere, konkretne razmere, v katerih je denacionalizacijski upravičenec živel ter medsebojni vpliv vseh teh dejavnikov. Izpodbijani sklep pomanjkljivo povzema razloge prvostopenjskega sklepa o obstoju zvijače, saj se prvostopenjsko sodišče ni oprlo le na prepričanje prodajalca, da bo svoj objekt dobil nazaj, temveč na številne dodatne okoliščine. Revidenta jih podrobno naštevata in zatrjujeta, da se pritožbeno sodišče do teh okoliščin ni opredelilo. Revidenta nadalje zatrjujeta, da je bilo ves čas postopka zatrjevano, da je šlo za zvijačno ravnanje oblastvenega organa, predsednika občine in občinske uprave, ter se pri tem sklicujeta na navedbe pod točko V v svoji vlogi z dne 1.2.1996. Zvijačnost vidita tudi v tem, da so oblastveni organi izkoristili prodajalčevo predanost gasilstvu. Opozarjata na obljubo, da bo stvar dobil nazaj, nato pa na zapis v pogodbi, da bo dobil kupnino, ki pa je ni dobil. Nejasnost razlogov vidita v zadnjem stavku na drugi strani izpodbijane odločbe, ki se nadaljuje na tretji strani, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Grajata razloge pritožbenega sodišča, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, kdo oziroma kateri organ naj bi prodajalcu grozil. S tem naj bi pritožbeno sodišče ugotovilo neko dejstvo, za katero je ugotovilo, da ga prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. S pritiski na prodajalca je bila dosežena sklenitev pogodbe, pri čemer ni pomembno, komu je bil objekt kasneje prepuščen. Revidenta očitata pritožbenemu sodišču, da ne pove, kaj naj bi bilo dovolj za zanesljiv sklep o neprostovoljni sklenitvi pogodbe in za kakšno stopnjo verjetnosti mora iti. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da zaradi nedokazanosti razlogov iz 5. člena ZDen ni pomembno vprašanje nesorazmerja med kupnino in dejansko tržno vrednostjo. Zato se revidenta sklicujeta ne samo na 5., ampak tudi na 72. člen ZDen.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotnemu udeležencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred pritožbenim sodiščem ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V začetku revizije zapisan opis te procesne kršitve je presplošen, da bi ga bilo mogoče obravnavati, ga pa tudi revidenta sama povezujeta z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava iz 5. člena ZDen, torej z upoštevanjem vseh takratnih konkretnih in splošnih okoliščin ter njihovega medsebojnega vpliva. Drugi procesni očitek o nejasnosti razlogov na koncu druge in začetku tretje strani pritožbene odločbe pa je neutemeljen zato, ker iztrgano iz celote povzema le posamezne dele in s tem poskuša prikazati drugačen pomen besede "tega". Ob pravilnem branju razlogov je jasno, da se v stavku "tega pa predlagatelja nista niti trdila niti dokazala" beseda "tega" nanaša na prejšnji stavek, da so pomembne okoliščine ob sklepanju posla in bi zato šlo za zvijačo le, če bi kupec z obljubo o začasnosti prodaje zavestno zapeljal prodajalca k sklenitvi pogodbe, čeprav občina že takrat ne bi imela volje, namena ali možnosti izpolniti obljube.

Neutemeljena je revizijska trditev o nepopolnem povzemanju razlogov prvostopenjskega sodišča v pritožbeni odločbi. Zahtevani standard obrazloženosti za pritožbeno sodišče je ožji kot za sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ni dolžno povzemati vseh razlogov prvega sodišča. V obravnavani zadevi, ko je posameznim razlogom dalo drugačen pomen kot prvostopenjsko sodišče, to pravilo velja še toliko bolj. Revidenta sama povzemata določene okoliščine, za katere trdita, da jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, drugostopenjsko pa se do njih ni opredelilo, vendar pri tem pri nekaterih kljub prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP presegata dejansko podlago prvostopenjske odločbe. V njej je sicer res zapisano, da denacionalizacijski upravičenec ni prejel kupnine, vendar je zapisana tudi vsebina pogodbe, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo kupnina plačana na račun dolžnih davkov. Delavnica je bila sprva res nacionalizirana, vendar je denacionalizacijski upravičenec pojasnil, da jo je uspel dobiti nazaj.

Revidenta imata sicer prav pri trditvi, da je treba glede na namen denacionalizacije pojme grožnje, sile in zvijače iz 5. člena ZDen obravnavati širše kot pri splošnih obligacijskih razmerjih. Res je zato ustaljeno stališče sodne prakse, da je treba razčleniti tedanje splošne družbene razmere in konkretne razmere, v katerih je živel denacionalizacijski upravičenec, ter medsebojni vpliv vseh teh dejavnikov. Vendar samo obstoj splošnih družbenih razmer brez zadostnih podatkov o konkretnem dogajanju ne zadostuje za utemeljenost denacionalizacijske zahteve. Izhodišče kljub širšemu pristopu še vedno ostaja delovanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je v zvezi s sklenitvijo konkretnega pravnega posla in je bilo usmerjeno prav na njegovo sklenitev (primerjaj razloge odločbe II Ips 106/97 in številnih drugih). Prav zaradi razjasnitve konkretnih okoliščin je bila v tej zadevi razveljavljena odločitev prvostopenjskega sodišča iz tretjega odločanja in opozorjeno na izpovedi, ki niso bile ocenjene ter okoliščine, ki kažejo na prostovoljno sklenitev pogodbe (prodajalčeva prepustitev objekta pred sklenitvijo pogodbe, njegove funkcije kot gasilca in kot občinskega odbornika itd.; razlogi sklepa I Cp 2273/2003). Kljub temu ponovljeni postopek ni prinesel ničesar novega, sodišče pa je odločilo enako.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, zakaj v tej zadevi ni mogoče šteti, da je denacionalizacijski upravičenec pogodbo sklenil zaradi zvijače ali zaradi grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti v pomenu 5. člena ZDen. Zatrjevana obljuba o kasnejši možnosti povratnega kupa, ko bo zgrajen načrtovani nov gasilski dom, ne pomeni zvijače, saj se ne zatrjuje, da v času sklepanja pogodbe tega namena občina ni imela. Prvotni predlagatelj sam je izpovedal, da je šlo za načrtovano investicijo za nov gasilski dom in zgradbo krajevne skupnosti, kje je bila predvidena lokacija, kasneje pa je vse skupaj zastalo in iz tega ni bilo nič (izpoved na naroku 31.1.1994). Zato o zvijači ni mogoče govoriti.

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom pritožbenega sodišča, da glede na konkretne okoliščine in posplošene izpovedi denacionalizacijskega upravičenca in njegovega sina, ki jih je pritožbeno sodišče korektno povzelo, ni mogoče govoriti niti o grožnji z nacionalizacijo v pomenu 5. člena ZDen. Denacionalizacijski upravičenec je bil aktiven član gasilskega društva, pa tudi predsednik občinske gasilske zveze in še občinski odbornik. Gasilsko društvo je bilo v letu 1960 v prostorski stiski zaradi rušenja gasilskega doma ob rekonstrukciji ... ceste in se je zato preselilo v njegovo gospodarsko poslopje še pred sklenitvijo sporne pogodbe. Občina predmeta pogodbe ni potrebovala, kljub temu je pogodbo sklenila in kasneje poslopje prepustila gasilskemu društvu (denacionalizacijski upravičenec pa je bil še dolga leta aktiven v gasilskem društvu, prejel je priznanja in odlikovanja iz več razlogov, tudi zaradi prepustitve prostorov). Ob že omenjenih posplošenih izpovedih in navedenih konkretnih okoliščinah tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoč materialnopravni sklep o grožnji z nacionalizacijo. Zahteva gasilskega društva ni grožnja državnega organa ali predstavnika oblasti. Niti denacionalizacijski upravičenec niti njegov sin ob svojih zaslišanjih nista konkretizirala, kdo naj bi grozil z nacionalizacijo. Same trditve predlagatelja pa so se o tej okoliščini med postopkom spreminjale in v dokaznem postopku niso bile potrjene. Navedbe iz vloge, na katero se sklicuje revizija, pomenijo le povzetek izpovedi prič, ki ne kažejo na grožnjo konkretnih oseb. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeno opozorilo, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, katera oseba ali organ naj bi grozil z nacionalizacijo. Nelogične so revizijske trditve, da naj bi s tem ugotovilo nekaj, česar prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. V taki situaciji na drugačno presojo zatrjevano nesorazmerna nizka kupnina (nesorazmerje je nasprotni udeleženec v pritožbi obrazloženo prerekal) ni mogla vplivati, zato je drugačno revizijsko stališče zmotno.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških. Nasprotni udeleženec svojih stroškov revizijskega odgovora ni priglasil.