Jedro

Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je v drugi državi članici predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, kjer na odločitev o svoji prošnji ni počakal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od 4. 12. 2021 od 15.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika našla policija 18. 11. 2021, ko je skrit med tovorom v priklopnem vozilu skušal preiti ozemlje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Povedal je, da je iz Afganistana odšel pred dvema mesecema, nato pa pot nadaljeval preko Pakistana, Irana, Turčije, Grčije, Severne Makedonije in Srbije do Romunije. V Srbiji se je s tihotapcem dogovoril za pot do Avstrije, vendar so ga v Romuniji našli policisti in ga odpeljali v Center za tujce. Po tem, ko je za azil zaprosil, so ga premestili v azilni dom, iz katerega je nato samovoljno odšel. 3. Ob vložitvi prošnje je tožnik navedel še, da ne ve, ali je v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito. Vzeli so mu prstne odtise, nato pa je Romunijo zapustil skrit v tovornem vozilu. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je povedal, da je iz Afganistana odšel zaradi težav s talibani.

4. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 13. 11. 2021 v Romuniji že zaprosil za mednarodno zaščito in tam prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, vendar pa na odločitev o svoji prošnji ni počakal. 5. V nadaljevanju tožena stranka povzema tožnikove navedbe, da ne ve, če je v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito, saj so mu vzeli le prstne odtise. V postopku ni imel prevajalca, zato tam za azil ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Tudi prstne odtise so mu vzeli na silo. V kampu, kjer so ga namestili, je ostal le dva dni. V tem času hrane ni dobil, to si je moral kupiti sam. Ker je bil kamp umazan, hrane in zdravstvene oskrbe pa niso imeli, ga je zapustil in odšel živet v porušene hiše. Tudi tam je bila situacija podobna, zato je po treh dneh odšel. Povedal je še, da datuma za osebni razgovor v Romuniji ni prejel. Pojasnil je, da je na romunski izkaznici prosilca za mednarodno zaščito zapisan drugačen datum rojstva (1. 1. 2005) zato, ker tam v postopku ni imel prevajalca. Romunijo je zapustil, ker so bile tamkajšnje razmere slabe, prav tako pa ni vedel, da mora počakati do zaključka postopka v zvezi z njegovo prošnjo. Želel je v Avstrijo, kjer bi se lahko šolal, saj je nepismen. Povedal je še, da bi v RS zaprosil za mednarodno zaščito, tudi če ga policija ne bi našla. Na tovornjaku je bil skrit, ker mu je tako naročil tihotapec.

6. Zaradi vsega navedenega je tožena stranka tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Pri tem se je sklicevala na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, in na drugi odstavek 28. člena, ki določa pogoje za pridržanje prosilca zaradi izvedbe postopka za predajo prosilca v odgovorno državo članico. Kot nadalje izhaja iz obrazložitve, je 5. 12. 2021 pristojnim romunskim migracijskim organom že posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Ker je pridržanje prosilca mogoče le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je tožena stranka ob sklicevanju na tretjo in peto alinejo 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1),2 ocenila, da je ta podana. Tožena stranka ne sledi tožnikovim izjavam, da ni vedel, da je v Romuniji zaprosil za mednarodno zaščito in da mora tam počakati, saj je prejel izkaznico prosilca in bil nameščen v azilni dom. V zvezi z njegovim zatrjevanjem, da ni pismen, dopušča sicer možnost, da ni vedel, kaj je na kartici zapisano, vendar pa je bil z njim opravljen razgovor, sicer kartice prosilca ne bi prejel. V zvezi z njegovimi rojstnimi podatki pa meni, da se je namenoma izdajal za mladoletno osebo, ker ve, da se mladoletnih oseb ne sme vračati, ne pa zato, ker naj ne bi imel tolmača. Če bi bilo to res, potem ne bi mogel navesti nobenih podatkov. Izpostavlja tudi njegovo izjavo, da je tihotapcu plačal pot do Avstrije, kar pomeni, da ne Romunija ne RS nista njegovi ciljni državi. Zato tožniku verjame, da bi v RS zaprosil za mednarodno zaščito, če ga policisti ne bi našli. Meni, da je tožnik s svojim ravnanjem izkazal kriterije nevarnosti pobega po tretji in peti alineji 84. a člena ZMZ-1. Ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik sicer pobegnil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici, je ocenila, da so podani pogoji za omejitev njegovega gibanja.

7. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, zato mu je omejila gibanje po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Glede na njegova pretekla ravnanja je ocenila, da bi azilni dom, ki je nastanitev odprtega tipa, lahko samovoljno zapustil. S takšnim ravnanjem pa bi onemogočil zaključek postopka predaje odgovorni državi članici. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Z izrečenim ukrepom naj bi tožena stranka kršila njegovo pravico do osebne svobode in prostosti iz 19. člena Ustave RS, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V postopku naj bi pojasnil, zakaj je Romunijo zapustil in da bo v RS počakal na zaključek postopka. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, česar tožena stranka naj ne bi presojala. Z omejitvijo gibanja tožnika na Center za tujce naj bi prekomerno posegla v tožnikovo svobodo. Navaja, da tudi omejitev gibanja na azilni dom predstavlja omejitev gibanja in da slovenski zakonodajalec sploh ni uredil alternativnih posegov, kar je nezakonito. Sklicevanje tožene stranke na neučinkovitost ukrepa pridržanja na azilni dom naj ne bi opravičevala strožjega ukrepa pridržanja na Center za tujce. Način namestitve v Centru za tujce po svoji naravi predstavlja poseg v pravico do svobode gibanja, kar je zapisalo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

10. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da podlaga za izrek izpodbijanega ukrepa izhaja iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki obenem določa, da se glede pogojev pridržanja in zaščitnih ukrepov uporabljajo določila 9., 10. in 11. člena Direktive 2013/33/EU,3 na podlagi katerih se ta ukrep lahko izvaja tudi v zaporu. Navaja še, da razmere v azilnem domu v Romuniji za predmetni postopek niso pomembne. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

11. Dne 16. 12. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa in zaslišalo tožnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo in peto alinejo 84.a člena ZMZ-1, da so torej izpolnjeni pogoji za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. V skladu s 3. členom te uredbe, ki določa splošno načelo oziroma pravilo, prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Uredba Dublin III določa tudi, da kadar država članica, pri kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavo te nove prošnje pristojna druga država članica, zahteva, da to osebo ponovno sprejme ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). V ta namen poda zahtevo za ponovni sprejem zadevne osebe (drugi odstavek 23. člena).

14. Uredba Dublin III pogoje za izrek obravnavanega ukrepa določa v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“

15. Tožnik v tožbi sicer ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je (tožnik) v drugi državi članici predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, kjer na odločitev o svoji prošnji ni počakal. Vendar meni, da je utemeljeno pojasnil, zakaj je zapustil Romunijo. Zaslišan na glavni obravnavi je sicer dejal, da za mednarodno zaščito v Romuniji ni zaprosil, vendar podatki upravnega spisa izkazujejo drugačno dejansko stanje. Tožena stranka se je v zvezi s tem pravilno sklicevala tako na njegovo navedbo, da je bil pred zapustitvijo Romunije nameščen v prostorih azilnega doma, da je prejel kartico prosilca za mednarodno zaščito, katere fotokopija je v upravnem spisu in da to izkazujejo tudi uradni podatki baze Eurodac. Zato je sodišče štelo, da je pravilna ugotovitev, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje. V zvezi z navedenim se sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in jih ne ponavlja.

16. Glede tožbenih navedb, kjer tožnik pojasnjuje, da je imel upravičen razlog, da v Romuniji na odločitev ni počakal, pa sodišče pojasnjuje, da tudi če sledi njegovi izpovedbi, da so bile razmere v azilnem domu slabe, ta razlog v zvezi s presojo izpodbijanega ukrepa ni pravno odločilen. V tem postopku je predmet presoje zgolj obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III in po katerem je ukrep pridržanja mogoče izreči, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, tak ukrep pa je sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

17. Sodišče po tem, ko je na glavni obravnavi pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in tožnika tudi zaslišalo, lahko sledi argumentaciji in stališčem tožene stranke, da je v obravnavani zadevi za omejitev gibanja tožniku podan razlog po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je pravilno uporabila objektivno merilo iz tretje in pete alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je tožnik tudi po presoji sodišča znatno begosumen s tem, ko je prošnjo za mednarodno zaščito podal že v Romuniji, kjer na odločitev ni počakal (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1), s čimer je izkazal tudi svoje nesodelovanje v postopku (peta alineja 84.a člena ZMZ-1).

18. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tožnik ugovarja, da izpodbijani ukrep ni ne nujen ne sorazmeren in zato nezakonit. 19. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb, ki so ostale na ravni pavšalnega zatrjevanja, ne izhaja.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 ZMZ-1 v 84.a členu določa, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja) ter če je navajala lažne podatke v postopku ali ni sodelovala v postopku in je tudi zavrnila odvzem biometričnih podatkov (peta alineja). 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II.