Jedro

Tožnik je fizično napadel toženi stranki. Ker so prej živeli v isti hiši, saj gre za sina in starša, sta imela toženca na voljo reakcijo na odvzem mirne posesti uživanja hiše, možnost fizičnega protinapada ali izselitve iz hiše. Ker gre za starejši osebi, tožnik pa je mlajši in močnejši, sta se toženca utemeljeno poslužila samopomoči in zamenjala ključavnice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo, da drugo, tretje in četrtotožeči stranki izroči kopijo ključev vhodnih vrat stanovanjske stavbe X. in sicer zlasti: ključe vhodnih glavnih vrat, vrat ograje in pomožnih vrat v ograji na strani X. ter na ta način omogoči uporabo stanovanjske hiše in pripadajočega dvorišča s parkiriščem. Tožencema je prepovedalo v bodoče takšna ravnanja. Zahtevek drugo, tretje in četrtotožeče stranke, kjer sta zahtevala izročitev kopije ključev notranjih vrat stanovanjske stavbe in nekdanje stare garaže, sedaj v uporabi podjetja R. d.o.o. in sicer zlasti ključe notranjih vrat, vetrolova, vrat podstrešja, kopalnice, WC-ja, dnevne sobe, stare kuhinje, jedilnice, shrambe, smetnjakov, vrat s strani kurilnice, vhodnih ter notranjih vrat v nekdanjo garažo, sedaj pisarno, ključe elektro omarice. Zavrnilo je tem trem tožnikom tudi zahtevek za prepoved odvzema tople vode z izklapljanjem gorilne naprave, odvzemom varovalke iz električne omarice, zaklepanjem kurilnice in prepoved takih ravnanj. V celoti pa je zavrnilo zahtevek prvega tožnika, ki je zahteval enak tožbeni zahtevek. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ni šlo za samopomoč prvotožeče stranke in da zato ni bilo protipravnosti. Sodišče se je oprlo na odločitev, da je prvotožeča stranka imela izdano odredbo o prepovedi približevanja toženi stranki zaradi kaznive ovadbe nasilja v družini. V postopku ni bilo sporno, da v kazenski zadevi še ni bilo odločeno, ni bila podana niti obtožnica in se izvajajo preiskovalna ravnanja. V že končani zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani N 246/2004 pa je bil zavrnjen zahtevek tožencev na izselitev A. A. iz njune hiše zaradi domnevnega nasilja. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke v zvezi z domnevnim napadom 4. 5. 2013. Vendar bi bilo treba upoštevati celotni kontekst, s katerim je tožeča stranka že v tožbi na naroku pojasnila, da prvotožena stranka ni imela več nobenega dostopa v hišo, da je morala spati v avtu in enostavno ni prišlo do srečanja. To tudi ni odločilno dejstvo. Za presojo samopomoči je pomembno, da se je tožnik držal ukrepa, spal v avtu zunaj hiše. Nato pa se je vrnil v hišo po prenehanju ukrepa, kar mu je omogočila tožena stranka osebno, ki je imela ključe od novih ključavnic. Nato so vsi tožniki souporabljali hišo toženca, čeprav omejeno in pod kontrolo. To pomeni, da ni tako hudega strahu pred tožnikom in je to izmišljeno. To kar zasleduje tožena stranka, kot trdi o samopomoči, je bilo že doseženo z ukrepom prepovedi približevanja. Samopomoč ni bila nujna. Samopomoč mora biti sorazmerna. Prvotožeča stranka je motena v posesti pisarne, saj ji je tožena stranka onemogočila dostop. Nerazumljivo je, zakaj ji sodišče ne verjame, da je tožena stranka odvzela tožeči stranki ključe vseh notranjih vrat. Enako velja glede tople vode in električne omarice. Tožena stranka je ravnala samovoljno in proti vsem tožnikom. A. A. in B. B. sta prepričljivo izpovedala, da so ključi od notranjih vrat pomembni zato, ker se vstopa iz hodnika v vetrolov in je to edini dostop do preostalih bivalnih delov hiše. Glede na odločitev sodišča lahko tožeča stranka še naprej moti posest toženim strankam (?!) dostopa do stanovanjske hiše, četudi bi jim izročila ključe od vhodnih vrat, če ne bi istočasno izročila tudi ključev notranjih vrat. 3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila. Tožena stranka je vložila pritožbo proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vendar je v postopku prišlo do procesnega položaja, da se pritožba tožene stranke šteje za umaknjeno. Ta sklep je pravnomočen (list. št. 79).

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi prvotožnika:

5. Tožeča stranka v pritožbi napada odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot posestnik uporabila pravico do samopomoči. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določbo 31. člena SPZ, ki določa, kdaj je izjemoma samopomoč dovoljena. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je prvotožnik fizično obračunal z obema tožencema, pri tem jima je povzročil bolečine in poškodbe. Ker so živeli v isti hiši, sta toženca po ugotovitvah sodišča prve stopnje ocenila, da bi morala zapustiti stanovanjsko hišo, saj sta se bala zase in za dom. Sodišče prve stopnje zato ocenjuje ravnanje tožnika, ki je 4. 5. 2013 napadel oba toženca za prvo motilno ravnanje. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da se posest lahko odvzame tudi tako, da se odvzame mirno posest posestnikom. Samih dogajanj 4. 5. 2013 pritožba ne graja. Sodišče prve stopnje pa se je pri svoji odločitvi oprlo ne le na zaslišanje tožencev, ampak tudi na kopije zapisnikov o sprejemu ovadbe ter sklep preiskovalne sodnice I Kpd 21178/2013 o podaljšanju ukrepa prepovedi približevanja tožencema. Da bi lahko ostala v svoji hiši (izvrševala mirno posest), sta zamenjala ključavnico. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da sta toženca, ko sta bila 4. 5. 2013 izpostavljena napadom prvotožnice imela možnost, da sama zapustita hišo, ali pa se mu fizično skušata upreti ali pa zamenjati ključavnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik star 37 let, po konstituciji precej močnejši od tožencev in da ni bilo pričakovati, da bi ga ustavila fizično. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da ima posestnik pravico do mirne posesti svojega doma. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi druge elemente, ki so potrebni za samopomoč po določbah 31. člena SPZ, je ocenilo, da ravnanje tožencev ni bilo protipravno (tretji odstavek 33. člena SPZ). Sodišče presoja motenje posesti in v zvezi s tem samopomoč v času, ko se je zgodila. Gre za zatrjevalno motilno dejanje 4. 5. 2013. Pritožba meni, da ker je policija izrekla tožniku ukrep prepovedi približevanja tožencema 4. 5. 2013, kar je bilo podaljšano s sklepom preiskovalnega sodnika do 14. 5. 2013, ni uravnotežena odločitev v motenjski pravdi. Pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, ki kot izhodišče vzame konkretne okoliščine primera. Gre za sina tožencev, ki je z družino živel v hiši staršev. Tudi podjetje ima registrirano v stari garaži. Vse to je v okviru ene hiše oziroma dvorišča. V delih hiše, kjer so vse pravdne stranke imele dostop in posest, bi šlo pravno za položaj soposesti. Ugotovljeno je, da je najprej tožnik motil mirno posest tožencev, zato ni mogoče ločiti uporabe hiše in garaže oziroma dvorišča. Ob takih odnosih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in starostni razliki ter razliki o fizični moči, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženca v razmerju do tožnika nista imela druge možnosti kot tiste, kar sta storila.

6. Za pritožbo je odločilno, da so se kasneje odnosi toliko popravili, da je toženec izpovedal, da spusti sedaj tožnika v hišo. Za odločitev sodišča prve stopnje in presojo ali so bili podani pogoji za motenje posesti, je časovno odločilen čas zatrjevanih motitvenih ravnanj. Ni mogoče mimo dejstva (tudi pritožba ne trdi), da oče ni vrnil ključe tožniku. Glede na specifičnost družinskih odnosov sta očitno toženca ubrala pot, ki jo opisuje pritožba in sicer, da glede na okoliščine spuščata sedaj sina v hišo k družini. To dejstvo še ne pomeni, kot zmotno meni pritožba, da ima sedaj tožnik takšno posest, ko jo je imel pred motenjem posesti, katerega je sam zakrivil in s tem povzročil samopomoč tožencev. V pritožbi tožnik sam poudari, da imajo tožniki souporabo hiše, vendar na omejeni način in pod kontrolo tožene stranke, ki sama odpira in odklepa vrata. Če se je sedaj ravnanje tožnika spremenilo in staršev ni več strah, to še ne pomeni, da je bil tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Pritožba tudi izpostavi, da je tožena stranka imela odredbo o prepovedi približevanja in da je ravnanje tožencev prekomerno. Kot pritožba sama navaja in kar ugotovi sodišče prve stopnje, prepoved približevanja preneha po desetih dneh, ko je bila odredba izdana. To je kratkotrajno in gre za drugo vrsto zaščite, kot je predmetna pravda. Za odločitev sodišča prve stopnje tudi ne more biti odločilno dejstvo, da toženca nista uspela v postopku po ZPND (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 246/2014). Tega sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, saj je bila glavna obravnava opravljena 2. 7. 2014. Vendar so vsi ti postopki drugačni oziroma so tekli po drugih pravnih podlagah. Civilna zaščita posesti oziroma samopomoč po vznemirjanju posesti in želja ostati živeti v svoji hiši, je drugačna kot so ukrepi po KZ ali ZPND. Ni pa pritožba izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kaj se je dogajalo v času zatrjevanega motenja in dovoljene samopomoči, to je 4. 5. 2013. Ker je pisarna oziroma bivša garaža v sestavi dvorišča k hiši, je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Če bi imel tožnik ključe in dostop brez soglasja tožene stranke do pisarne, se lahko dogodki ponovijo.

O pritožbi drugo, tretje in četrto tožeče stranke:

7. Preostali trije tožniki in tudi prvotožnik trdijo v pritožbi, da je bila napačna dokazna ocena sodišča prve stopnje in zato tudi sklep, da so bila zaklenjena le vrata v shrambo in pisarno. Zaklenjena je bila občasno tudi kopalnica zaradi zagotavljanja zasebnosti. Preostali prostori pa po dokazni oceni sodišča prve stopnje niso bili zaklenjeni. Zato ne more tožeča stranka zahtevati več oziroma drugače, kot je bila izvajana posest. Če ti prostori niso bili zaklenjeni, tožeča stranka ne more zahtevati izročitve ključev notranjih vrat v hiši. Za tiste prostore, katere pa je sodišče ugotovilo, da so bili pred motitvenim ravnanjem zaklenjeni, pa tožeča stranka nima pravnega interesa. Sodišče prve stopnje je v zvezi z razlago tega inštituta pri motenju posesti pravilno citiralo sodno prakso (primeri na strani 7 sodbe).

8. Tožeča stranka izpodbija tudi dokazno oceno, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni odvzela posesti tožnikom glede dostopa do tople vode in električne omarice. Pritožba trdi, da sta toženca nagajala tožnikom in da je bila bolj prepričljiva izpovedba A. A. in B. B., kot pa tožencev. Vendar sodišče prve stopnje obrazloži, zakaj sledi toženi stranki in ne tožnikoma (točka 13 sklepa). Pojasni, da po stališču tožeče stranke, so nagajali in da je bila topla voda le za otroke, za starša pa ne. Ko je sodišče ugotovilo, kako ogrevajo toženci toplo vodo, je sledilo toženi stranki, da občasno pomanjkanje tople vode je bilo zaradi prejšnjega načina ogrevanja z nafto. Ko je nafte zmanjkalo, so bile motnje v ogrevanju. Sedaj pa so uredili ogrevanje na elektriko. Pritožba nadalje še graja obrazložitev sklepa o tem, da lahko toženci zaklenejo notranja vrata in jim s tem preprečijo dostop do drugih prostorov, katere so prej uporabljali. Vendar je dokazna ocena glede načina zaklepanja prostorov v hiši prepričljiva, saj sodišče pojasni, zakaj sledi tožnikom, zato je vrnilo drugo, tretje in četrtotožeči stranki ključe v obsegu, kot so imeli posest pred menjavo ključavnice.

9. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe SPZ, ki so tu materialnopravna podlaga, pri tem pa ni zagrešilo nobene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa tega pritožbenega razloga ne obrazloži, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).