Jedro

Sodišče je tožbi ugodilo, ker prvostopni organ in tožena stranka, kljub tožnikovim navedbam, nista ugotovila dejanskega stanja v zvezi z okoliščino, ali ima tožnik zagotovljeno preživljanje v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 2.11.1992, s katero mu je ta zavrnil vlogo za dovolitev začasnega prebivanja na območju Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da tožnik že več let prebiva v Sloveniji z družino, da nima lastnih sredstev za preživljanje, saj kljub temu, da je bil upokojen, pokojnine ne prejema. Brez rednih dohodkov je tudi njegova žena. Izjave pritožnikove tašče, da ga namerava vzdrževati vse dokler ne bo rešena njegova pokojnina, ni mogoče šteti, da mu je preživljanje zagotovljeno. Izkazana sredstva nikakor ne zadoščajo za preživljanje štirih oseb. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Zato je pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da navedba tožene stranke, da predložena izjava tožnikove tašče, ki mu zagotavlja preživljanje, dokler ne bo rešena njegova pokojnina, ker njena sredstva ne zadoščajo za preživljanje štirih oseb, ni z ničemer dokazana in je samovoljna in nepreverjena, kar pomeni, da se je tožena stranka odločila presojati, koga preživlja V.A. kar sama, ne da bi to preverjala bodisi z njenim zaslišanjem, ali pa s preveritvijo pri za to pristojnih organih. Tako samovoljno zaključevanje tožene stranke je nedopustno in nezakonito in pomeni brezpravje v državi, predvsem pa neenakopravno obravnavanje tožnika, saj se je prvotno zatrjevalo, da naj bi ne imel trajno zagotovljenih sredstev za življenje. Za začasno bivanje pa ni treba imeti trajno zagotovljenih sredstev za prebivanje. Dovolj je, da ožji sorodnik, ki ima taka sredstva, zagotovi, da ga bo preživljal toliko časa, dokler sam ne bo prišel do tistih sredstev, ki so mu z pravnomočno odločbo o upokojitvi zajamčena. Če se ugotavlja, da je tožnik pravnomočno upokojen, da pa se le začasno še ne izplačuje pokojnina, to pa zato, ker ni urejeno razmerje med bivšo SFRJ in sedanjo Republiko Slovenijo, to ne pomeni, da bi bil človek brez sredstev za življenje. Ta sredstva so mu z veljavno odločbo zagotovljena, kar bi morala upoštevati tako prvostopni kot tudi drugostopni organ, poleg tega pa še zagotovljena s strani tašče, ki prejema pokojnino v ugotovljeni višini in ki po splošnih veljavnih kriterijih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, zadoščajo za preživljanje najmanj 2 oseb. To pa pomeni za preživljanje V.A. in tožnika, kateremu je tako izjavo dala. Tožena stranka tudi brez dejanske podlage ugotavlja, da naj bi V.A. preživljala 4 osebe, ko pa njegovo ženo preživlja sin, ki je zaposlen pri ... Vse to bi tožena stranka lahko ugotovila, če bi prizadete člane njegove družine zaslišala in izvršila poizvedbe pri delodajalcu njegovega sina Branka o njegovih dohodkih. Torej bi se prepričala, da V.A. ne preživlja 4 članov, kot se to zmotno in neresnično, očitno pa tendenciozno, zaradi čustvene nastrojenosti proti tožniku, navaja v odločbi, čeprav za takšne navedbe ni nobenega dokaza v spisu in tudi nobenih podatkov. Predlaga, da sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in ocene dokazov ter kršitve materialnega prava tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bila vloga za dovolitev začasnega prebivanja vložena dne 28.9.1992. V postopku je ugotovljeno, da je tožnik v Sloveniji živel neprekinjeno od leta 1966. Delal je kot aktivna vojaška oseba in bil upokojen januarja 1992. Pokojnine ne prejema, zato ga po lastni izjavi vzdržuje tašča. Ugotovljeno je bilo tudi, da je brezposelna tudi njegova žena, ki pa je državljanka Slovenije. Iz izjave, ki jo je podpisala njegova tašča, izhaja, da ga je pripravljena vzdrževati, dokler ne bo rešeno vprašanje njegove pokojnine. Po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih tašča ne spada med zavezance, za katere velja dolžnost preživljanja, zato sama izjava, da bo tožnika preživljala, ni izvršilni naslov. Izvršilni naslov je lahko dogovor o dolžnosti, višini in usklajevanju preživnine, sklenjen pri centru za socialno delo med prizadetimi strankami, ali pravnomočna sodna odločba o določitvi preživnine.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih (Uradnilist RS, št. 1/91-I - ZTuj) tujec ne more dobiti dovoljenja za začasno prebivanje, če nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno.

Po presoji sodišča tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja, čeprav bi ga morala, glede na navedbe tožnika na zaslišanju pred prvostopnim organom dne 20.10.1992 in navedbe v pritožbi proti prvostopni odločbi z dne 17.11.1992, in sicer v zvezi z okoliščino, ki jo določa navedeni zakon, to je, ali ni tožniku preživljanje v Republiki Sloveniji kako drugače zagotovljeno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi le pavšalno navaja, da izjava tožnikove tašče, da ga namerava vzdrževati, vse dokler ne bo rešena njegova pokojnina, ni mogoče šteti, da mu je preživljanje zagotovljeno, izkazana sredstva pa nikakor ne zadoščajo za preživljanje štirih oseb. Tožena stranka v odločbi ne navaja, katere osebe, poleg tožnika, A.V. še preživlja, niti na kaj opira svojo ugotovitev, da izkazana višina njene pokojnine ne zadošča za preživljanje tožnika. V spisu ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval te navedbe tožene stranke.

Tožena stranka je s tem, ko ni izvedla vseh dokazov nepopolno ugotovila dejansko stanje in bistveno kršila pravila postopka (določbe 7., 9., 159. in 2. odst. 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka razčistiti okoliščino, ali je ali ni tožniku preživljanje v Republiki Sloveniji kako drugače zagotovljeno in ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi na podlagi določb 242. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je določbe ZUP in ZUS uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).