Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno razveljavi (v 1., 2. in 3. alineji ter v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za socialno varnost na neto zneske plač za april, junij in julij 2013 točke I izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati: - neto plačo za april 2013 v višini 678,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2013 dalje do plačila, - neto plačo za junij 2013 v višini 1.318,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2013 dalje do plačila, - neto plačo za julij 2013 v višini 1.242,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 dalje do plačila, - neto plačo za julij 2014 v višini 921,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2014 dalje do plačila, - neto plačo za avgust 2014 v višini 1.280,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2014 dalje do plačila, - neto plačo za september 2014 v višini 1.330,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2014 dalje do plačila, - neto plačo za oktober 2014 v višini 1.343,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 dalje do plačila, ter za tožnika za navedene mesece, razen za julij 2014, avgust 2014, september 2014 in oktober 2014 obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek glede prispevkov se zavrne (točka I izreka), da je dolžna tožniku od bruto regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR obračunati in zanj plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka), da je dolžna tožniku od bruto regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 657,63 EUR obračunati in zanj plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka III izreka), da je dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 2.360,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (točka IV izreka) in da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1181,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu zavrne zahtevek tožeče stranke. Navaja, da tožnik ni izkazal, da izplačila, ki jih je navedla tožena stranka za plačilo za mesec julij in avgust 2014 v višini 1.699,80 EUR, ne bi bila plačila plač za meseca julij in avgust 2014. Dopis z dne 21. 1. 2015, na katerega se sklicuje tožnik, navaja le znesek 1.200,00 EUR. S tem ko je sodišče prve stopnje določilo, da mora tožena stranka poravnati davke in prispevke za mesec april, junij in julij 2013 je prekoračilo tožbeni zahtevek, ki ga je postavil tožnik, saj je ta zahteval plačilo davkov in prispevkov od neto zneskov. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je potrebno davke in prispevke obračunati in plačati za mesece april, junij in julij 2013, ni pa navedlo zneskov, od katerih jih je potrebno plačati, se zahtevek v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo likvidnostnih težav tožene stranke, ko ji je naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresov za letni dopust za leti 2013 in 2014 od 2. 7. 2013 in od 2. 7. 2014 dalje do plačila. Navaja tudi, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja o slabem likvidnostnem stanju tožene stranke, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 14. in 15. členom istega zakona. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke. Navaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo nakazil tožene stranke tožniku, za katera je potrdila priložila odgovoru na tožbo. Tožnik je v pripravljalni vlogi navedel, da je toženec s temi nakazili delno izplačeval plače za obdobje, ki ga tožnik ne vtožuje. Teh navedb tožena stranka ni prerekala, zato se štejejo za priznane. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodba ni pravilna v delu, s katerim je bilo ugodeno plačilu davkov in prispevkov za mesece april, junij in julij 2013, kjer naj bi sodišče odločilo preko meja postavljenega zahtevka. Iz dikcije postavljenega tožbenega zahtevka izhaja, da se v zahtevku navedene zneske obruti in se davke in prispevke obračuna od bruto zneskov. Poleg tega pa tožnik še navaja, da je potrebno nelikvidnost dokazati z listinskimi dokazi in zgolj zaslišanje direktorja ne zadošča, ker pa zavrnitev dokaza z zaslišanjem direktorja do konca naroka za glavno obravnavo ni grajal, te kršitve v pritožbi ne more več uveljavljati. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem direktorja tožene stranke ni pravočasno grajala, oziroma ni navedla, razloga, zakaj tega ni mogla storiti do konca naroka za glavno obravnavo. Iz tega razloga pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Pravilno je ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila odpravnine po sklepu tožene stranke, saj mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust za leto 2013 in sorazmernega dela regresa za leto 2014. Ker pa tožena stranka ni dokazala, da ima likvidnostne težave, je tudi odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov regresov za letni dopust, pravilna.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbe 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) glede vrstnega reda vračunavanja izpolnitve. Ta določa, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunavajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Ker izjave tožene stranke ob plačilu ni bilo, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pravilno štel kot najprej poplačane tiste obveznosti, ki so zapadle v plačilo pred plačama za julij in avgust 2014. 9. Utemeljeno pa opozarja pritožba, da se odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013 ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je napačno tožniku za navedene mesece dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili Zakona o dohodnini (Zdoh, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 97/2001). Glede na navedene predpise bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z materialno procesnim vodstvom tožečo stranko pozvati, da zahtevek za tri mesece, za katere mu delodajalec ni plačal prispevkov, pravilno oblikuje tako, da postavi bruto zahtevek za plačilo plač, ne pa da mu je dosodilo neto zneske in nato toženo stranko zavezalo k plačilu akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost, pri tem pa zneski, od katerih bi morala te dajatve odvesti, niso znani. Tako se sodba v tem delu ne da preizkusiti, pa tudi izrek sodbe je v tem delu nerazumljiv (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo neto zneskov plač za mesece april, junij in julij 2013 in plačilo akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost za to obdobje, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in v tem delu skladno z določbo 354. člena ZPP sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj upošteva napotke pritožbenega sodišča. V preostalem pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba v tem delu ni obremenjena s kršitvami določb pravdnega postopka, niti s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi z uveljavljano kršitvijo po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne, zato je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.