Jedro

V zvezi z vračilom davka sodišče pojasnjuje, da se strinja z ugotovitvijo toženke, da je ta prejemek občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri tovrstnih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodične dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna pravna narava takšnega nakazila. Glede vrnjenega davka v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na dohodnino. Ker so pri ugotavljanju premoženjskega pogoja relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino, sodišče zaključuje, da je posledično tudi vračilo preveč plačane dohodnine prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca, in sicer kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. V skladu s 23. členom ZSVarPre je pri upoštevanju neperiodičnih dohodkov relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri vračilu davka upoštevati obdobje dvanajstih mesecev.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju toženka) je z odločbo, št. Bpp 356/2024 z dne 17. 6. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru III N 384/2020, zaradi odvzema starševske skrbi in pravice do stikov ter določitve preživnine.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik dne 22. 3. 2024 vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru III N 384/2020, zaradi odvzema starševske skrbi in pravice do stikov ter določitve preživnine. Kot morebitno izvajalko storitve BPP je predlagal odvetnico A. A. iz ...

3.Uvodoma se toženka v obrazložitvi sklicuje na določbe 11., 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z materialnim kriterijem za dodelitev BPP ter navaja, da se na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke ter pojasnjuje, da znaša dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v času izdaje izpodbijane odločbe 969,76 EUR.

4.Obrazloži, da je tožnika skladno z 10. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) štela kot samsko osebo ter da iz spisovnih podatkov in priložene dokumentacije izhaja, da je državljan Italije, s stalnim prebivališčem na naslovu ..., Italija, da je razvezan in da sta njegova dva mladoletna sinova zaupana v varstvo in vzgojo materi B. B., tožnik pa je zanju dolžan plačevati mesečno preživnino v skupni višini 550,00 EUR.

5.Toženka navaja, da iz spisovnih podatkov nadalje izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, to je od 1. 12. 2023 do 29. 2. 2024, prejel dohodek v skupni višini 6.031,09 EUR. Navedeni znesek obsega plačo tožnika v skupni neto višini 4.180,00 EUR (vsota periodičnih dohodkov). Nadalje obrazloži, da je na podlagi 1. točke prvega odstavka 13. člena ZUPJS in na podlagi dokazil v spisu (bančni izpiski, sporazum o plačevanju preživnine) zmanjšala tožnikove dohodke za plačane preživninske obveznosti (od periodičnega dohodka tožnika, tj. neto plače v skupni višini 4.180,00 EUR, je odštela preživninske obveznosti v relevantnem trimesečju v skupni višini 1.650,00 EUR), kar znaša 2.530,00 EUR oz. povprečno 843,33 EUR dohodkov mesečno.

6.Tožnik je v relevantnem obdobju prejel tudi druge dohodke v skupni višini 1.851,09 EUR in sicer: trinajsto plačo in dodatek k trinajsti plači v skupni višini 709,00 EUR, vračilo davka v višini 392,09 EUR in nakazila s strani matere v skupni višini 750,00 EUR. Iz dopolnitve prošnje z dne 3. 6. 2024 izhaja, da mu je mati navedene zneske nakazala za poplačilo njegovih preživninskih obveznosti, saj sam ni imel dovolj sredstev na računu. Obravnavana nakazila zato predstavljajo darilo matere tožniku in se skladno s 23. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) upoštevajo kot občasni, neperiodični dohodek. Navedene dohodke v skupni višini 1.851,09 EUR je toženka v skladu s 23. členom ZSVarPre štela kot občasne, neperiodične dohodke, tj. upoštevala v višini razlike med povprečno mesečno višino občasnih, neperiodičnih dohodkov (1.851,09 EUR/3) in 0,5 osnovnega minimalnega dohodka (242,44 EUR), torej v višini 374,59 EUR.

7.Lastni dohodek tožnika v relevantnem obdobju tako znaša 1.217,92 EUR in s tem presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre (969,76 EUR v času izdaje izpodbijane odločbe). Tožnikovi dohodki torej presegajo dohodkovni cenzus iz 13. člena ZBPP, kar izključuje njegovo pravico do BP in je to tudi razlog, da toženka ni ugotavljala njegovega drugega premoženja in drugih dohodkov, kot tudi ne izpolnjevanje objektivnega (vsebinskega) pogoja za dodelitev BPP, temveč je njegovo prošnjo skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila.

8.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitve pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodi, kot izbranega odvetnika pa določi odvetnico A. A.; oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki. Toženka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9.Tožnik uvodoma navaja, da je odločitev toženke, s tem ko ni ugodila njegovi prošnji za dodelitev BPP, napačna in nezakonita. Meni, da je toženka napačno izračunala druge dohodke v skupni višini 1.851,09 EUR, ki jih je nato prištela k njegovim povprečnim mesečnim dohodkom. Po njegovem mnenju gre pri dohodku iz naslova trinajste plače, ki je v RS podobna institutu božičnice, za neperiodični dohodek, ki se ob koncu leta izplača na podlagi števila mesecev zaposlitve pri določenem delodajalcu v koledarskem letu, za katerega se trinajsta plača izplačuje, in da bi zato morala toženka ta znesek na mesečni ravni upoštevati v višini 1/12, in ne, kot je napačno zaključila toženka, v višini 1/3. V letu 2023 je bil v celotnem obdobju zaposlen pri delodajalcu, ki mu je v decembru tega leta izplačal trinajsto plačo in se ta prihodek zato nanaša na celotno obdobje zaposlitve v letu 2023 ter ni prihodek enega meseca. Znesek 709,00 EUR iz tega naslova bi morala toženka deliti z 12 meseci, dobljeni znesek, ki na mesečni ravni znaša 59,03 EUR, pa nato upoštevati na trimesečni ravni, to je v višini 177,25 EUR.

10.Tožnik nadalje meni, da tudi znesek vračila preplačanega davka v višini 392,00 EUR, ni bil upoštevan pravilno. Po njegovem mnenju bi morala toženka tudi ta znesek deliti z 12 meseci, saj gre za znesek, ki se nanaša na celotno leto 2022, povprečni mesečni znesek v višini 32,67 EUR (392,09 EUR/12) pa upoštevati v relevantnem trimesečnem obdobju v višini 98,01 EUR (32,67 EUR x 3). V zvezi s tem se sklicuje na 9. točko obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 348/2018 z dne 20. 2. 2018.

11.V nadaljevanju pojasnjuje, da je toženka tudi materino nakazilo zneska v višini 750,00 EUR za plačilo tekoče preživnine napačno štela kot darilo in s tem za neperiodični dohodek. Pojasnjuje, da mu je mati ta znesek nakazala zato, ker je predlagateljica postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. III N 384/2020, v letu 2023 zaradi nepravočasnega plačila preživnine z vloženo izvršbo že uspela blokirati njegov bančni račun, na katerem pa ni imel dovolj denarnih sredstev za poplačilo preživnine. Mati mu je nakazilo izvršila iz nuje, da mu predlagateljica postopka ne bi z novo izvršbo ponovno blokirala transakcijski račun. Pojasnjuje, da bo moral to nakazilo materi vrniti. Sklicuje se na 1. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS, ki določa, da se pri ugotavljanju cenzusa za dodelitev BPP upoštevajo vsi dohodki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino (Zakon o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2) ter da iz 3. točke 19. člena Zdoh-2 izhaja, da se, ne glede na 18. člen ZDoh-2, za dohodke fizične osebe po tem zakonu ne štejejo darila, prejeta od fizične osebe, ki ni delodajalec prejemnika. Meni, da zaradi tega, ker mu je navedeni znesek nakazala njegova mati, in ne njegov delodajalec, ne gre za obdavčljiv dohodek po določilih ZDoh-2 in zato tega zneska, tudi če nakazilo imenujemo darilo (čeprav je šlo bolj za posojilo, saj bo moral ta denarna sredstva materi vrniti), toženka ne bi smela upoštevati kot neperiodični dohodek.

12.Tožnik zatrjuje, da kolikor bi toženka neperiodične dohodke v relevantnem obdobju upoštevala v skupni višini 275,26 EUR (59,03 x 3 kot znesek iz naslova trinajste plače + 32,67 EUR x 3 kot znesek iz naslova preplačanega davka), namesto v višini 1.851,09 EUR, bi po 23. členu ZSVarPre njegov povprečni mesečni neperiodični dohodek znašal razliko med povprečno višino občasnih, neperiodičnih dohodkov (275,26 EUR/3 = 91,75 EUR) in 0,5 minimalnega dohodka (242,44 EUR), kar v obravnavanem primeru pomeni negativno razliko in se zato znesek neperiodičnih dohodkov ne bi smel upoštevati pri izračunu lastnega dohodka. Lastni dohodek tožnika v relevantnem obdobju torej znaša povprečno le 843,33 EUR, in ne, kot napačno izhaja iz izpodbijane odločbe, 1.217,92 EUR, kar pa je manj kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre (969,76 EUR). To pa pomeni, da tožnik izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP.

13.Nadalje zatrjuje, da tudi kolikor bi toženka nakazilo matere v obliki darila/posojila upoštevala kot neperiodični dohodek, bi, skupaj z neperiodičnima dohodkoma iz naslova trinajste plače in vračila davka, neperiodični dohodek znašal 1.025,26 EUR (275,26 EUR + 750 EUR) in bi po 23. členu ZSVarPre zato razlika razlika med povprečno višino občasnih, neperiodičnih dohodkov (1.025,26 EUR/3 = 341,75 EUR) in 0,5 minimalnega dohodka (242,44 EUR) znašala 99,31 EUR, in ne znesek, kot ga je ugotovila toženka v izpodbijani odločbi. Tako bi tudi ob upoštevanju navedenega lastni dohodek tožnika v relevantnem obdobju znašal 942,64 EUR (843,33 EUR + 99,31 EUR) in ne, kot napačno izhaja iz izpodbijane odločbe, 1.217,92 EUR, kar pa je prav tako manj kot 969,76 EUR, ki predstavlja dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. tožnik torej izpolnjuje materialni pogoj za dodelitev BPP tudi upoštevajoč darilo/posojilo matere.

14.Tožnik zaključuje, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialno pravo, posledično pa ni presojala objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Po mnenju tožnika gre zato tudi za kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Tožnik še navaja, da mu je bila zaradi navedenih kršitev z izpodbijano odločbo kršena tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave.

15.Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve Bpp 356/2024, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka

16.Tožba ni utemeljena.

17.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnem spisu ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

18.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe toženke, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP. Sporno je upoštevanje tožnikovih drugih dohodkov (trinajste plače in dodatka k trinajsti plači, vračilo davka in nakazila s strani matere) v skupni višini 1.851,09 EUR, ki jih je toženka pri ugotavljanju izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP štela za tožnikove neperiodične dohodke.

19.V 13. členu ZBPP je določeno, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek); in da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek). Način ugotavljanja materialnega položaja prosilca za BPP ureja drugi odstavek 14. člena ZBPP, ki določa, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, to je določbe ZSVarPre. Prvi odstavek 20. člena ZSVarPre določa, da se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. V skladu s 23. členom ZSVarPre se pri določitvi povprečnih mesečnih dohodkov upoštevajo tudi občasni, neperiodični dohodki, ki ji je prosilec prejel v obdobju iz 20. člena tega zakona (torej v roku treh mesecev pred vložitvijo prošnje), in sicer v višini v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona. V četrtem odstavku 23. člena ZSVarPre je pojasnjeno, da so občasni, neperiodični dohodki dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela.

20.Med strankama je sporna uporaba določbe 23. člena ZSVarPre. Toženka je na podlagi te določbe tožnikovo trinajsto plačo in dodatek k trinajsti plači, vračilo davka in nakazilo s strani matere štela za občasni, neperiodični dohodek, ki se kot tak upošteva v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, kar v konkretnem primeru znaša 1.0851/3 - 0,5 x 484,88 EUR = 374,59 EUR. Tožnik zatrjuje, da bi morala toženka trinajsto plačo v višini 709,00 EUR deliti z dvanajstimi meseci in ne s tremi meseci, dobljeni znesek, ki na mesečni ravni znaša 59,03 EUR, pa upoštevati na trimesečni ravni, to je v višini 177,25 EUR, saj da se trinajsta plača nanaša na celotno obdobje zaposlitve v letu 2023. Prav tako bi po mnenju tožnika morala toženka vračilo davka v višini 392,00 EUR deliti z dvanajstimi meseci, saj gre za znesek, ki se nanaša na celotno leto 2022. Glede materinega nakazila pa ugovarja, da nakazilo predstavlja posojilo in ne darilo, če pa bi ga toženka že upoštevala kot darilo, ga ne bi smela upoštevati kot neperiodični dohodek, saj iz 3. točke 19. člen ZDoh-2 izhaja, da se, ne glede na 18. člena ZDoh-2, darila prejeta od fizične osebe, ne štejejo kot dohodki fizične osebe.

21.V zvezi s trinajsto plačo in dodatkom k trinajsti plači sodišče pojasnjuje, da gre za nagrado za poslovno uspešnost, ki se pogovorno imenuje tudi božičnica oziroma trinajsta plača. Gre za dohodek, ki ga podjetje enkrat letno izplača svojim zaposlenim kot nagrado za uspešno poslovanje. V četrtem odstavku 23. člena ZSVarPre je med drugim določeno, da se za občasne, neperiodične dohodke po tem zakonu štejejo tudi drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Sodišče se, glede na naravo trinajste plače in glede na navedeno zakonsko definicijo neperiodičnega dohodka, strinja z ugotovitvijo toženke, da sta trinajsta plača in dodatek k trinajsti plači občasni, neperiodični dohodek, čemur pa toženka tudi sicer ne nasprotuje, temveč le zatrjuje, da bi se moral ta dohodek deliti z dvanajstimi meseci in ne s tremi meseci, saj se nanaša na celotno obdobje zaposlitve v letu 2023. Sodišče tak tožbeni ugovor zavrača ter v zvezi s tem pojasnjuje, da je pri upoštevanju občasnih, neperiodičnih dohodkov iz 23. člena ZSVarPre relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen istega zakona), na kar napotuje prvi odstavek 23. člena ZSVarPre.

22.V zvezi z vračilom davka sodišče pojasnjuje, da se strinja z ugotovitvijo toženke, da je ta prejemekobčasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri tovrstnih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodične dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna pravna narava takšnega nakazila. Glede vrnjenega davka v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na dohodnino. Ker so pri ugotavljanju premoženjskega pogoja relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino, sodišče zaključuje, da je posledično tudi vračilo preveč plačane dohodnine prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca, in sicer kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Kot že zgoraj obrazloženo, pa je v skladu s 23. členom ZSVarPre pri upoštevanju neperiodičnih dohodkov relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri vračilu davka upoštevati obdobje dvanajstih mesecev.

23.V zvezi s sklicevanjem tožnika na stališče v sodbi Upravnega sodišča I U 348/2018-6 z dne 20. 2. 2018, da se vračilo davka nanaša na celotno leto in da je zato treba znesek vračila preveč plačanega davka deliti z dvanajstimi meseci, sodišče pojasnjuje, da se glede na pravno naravo vračila davka, ki predstavlja enkratni dohodek in se zato v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZSVarPre šteje kot občasni, neperiodični dohodek, in glede na obrazloženo zakonsko podlago, ki se uporablja za občasne, neperiodične dohodke (tj. 23. člen ZSVarPre), z navedenim stališčem ne more strinjati. V zvezi z opisano zakonsko ureditvijo je Upravno sodišče v sodbi II U 43/2016 z dne 7. 12. 2016 (9. in 10. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da gre pri vračilu davka za neperiodični dohodek in da je pri upoštevanju neperiodičnih dohodkov v skladu s 23. členom ZSVarPre relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre) in ne dvanajstih mesecev. Svoje stališče je Upravno sodišče potrdilo tudi v sodbi II U 40/2017 z dne 14. 2. 2017 (6. točka obrazložitve), v kateri je pojasnilo, da predstavlja vračilo davka neperiodični dohodek, ki ga je treba upoštevati v smislu 23. člena ZSVarPre. Smiselno enako izhaja tudi iz novejše sodne prakse (glej npr. sodbo Upravnega sodišča I U 46/2018-7 z dne 15. 3. 2018).

24.V zvezi z nakazili matere tožniku in tožbenim ugovorom v zvezi s tem, da gre za posojilo, sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik od matere prejel naslednja nakazila: 1. 2. 2024 v višini 500,00 EUR, 9. 2. 2024 v višini 200,00 EUR in 14. 2. 2024 v višini 50,00 EUR. Ta nakazila je toženka pravilno upoštevala kot darila. Tožnik teh nakazil v svoji vlogi za dodelitev BPPP ni omenil, ampak jih je ugotovila toženka po uradni dolžnosti. Pravilno je toženka v skladu s procesnimi standardi, izhajajočimi iz temeljnih načel upravnega postopka (7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) - varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi in 9. člena ZUP - načelo zaslišanja stranke), ki se uporabljajo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP, s svojimi ugotovitvami dne 8. 4. 2024 pisno seznanila tožnika ter ga istočasno pozvala, da v danem roku dodatno dopolni svojo prošnjo za dodelitev BPP z navedbami, za kakšna nakazila gre oziroma kaj je njihov vir in ga hkrati opozorila, da bo, kolikor tožnik v postavljenem roku vloge ne bo ustrezno dopolnil, odločila na podlagi podatkov upravnega spisa in pri ugotavljanju lastnega dohodka upoštevala navedene zneske, ki so izkazani kot prilivi, kot njegove dohodke, kar vse med strankama niti ni sporno. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, in med strankama prav tako ni sporno, da je tožnik dne 3. 6. 2024 odgovoril na poziv toženke z vlogo, naslovljene kot "pojasnilo na vaš poziv z dne 8. 4. 2024", v kateri je v zvezi z nakazili navedel, da gre za nakazila s strani matere za poplačilo njegovih preživninskih obveznosti, saj sam ni imel dovolj sredstev na računu. Skladno s tem je po presoji sodišča pravilen zaključek toženke, da gre de facto za darilo matere in ga je kot takšnega pravilno štela kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Glede na nizko skupno vrednost nakazil in dejstvo, da so bila nakazila opravljena v krajšem časovnem obdobju, gre po naravi stvari za enkraten prejemek, ki ga je tožnik prejel v več obrokih. Tožnik prvič šele v tožbi navaja, da gre za posojilo, vendar pa z navedeno tožbeno trditvijo ne more uspeti. Trditveno in dokazno breme je bilo v upravnem postopku, upoštevajoč določbe prvega in drugega odstavka 140. člena ZUP, na strani tožnika. Zato se šele v tožbi prvič zatrjevane navedbe o obstoju posojilnega razmerja, (ki so ostale tudi neizkazane, saj tožnik za navedene trditve ni predložil nobenih dokazil) kot pravne podlage navedenih nakazil izkažejo za nedopustne tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1 (kar je tudi v skladu z uveljavljeno upravno sodno prakso v primerljivih zadevah (primeroma v sodbah Upravnega sodišča I U 1237/2013 z dne 3. 9. 2013 in I U 1511/2014 z dne 28. 10. 2014), in jih zato sodišče ne more upoštevati. V tožbi namreč tožnik ni pojasnil, zakaj navedene trditve (obstoj posojilnega razmerja) ni navajal že v postopku odločanja o njegovi prošnji za dodelitev BPP.

25.Glede tožbenega ugovora, da tudi če bi nakazilo šteli kot darilo, ga toženka ne bi smela upoštevati kot neperiodičen dohodek, saj iz 3. točke 19. člena ZDoh-2 izhaja, da se, ne glede na 18. člen ZDoh-2, za dohodke fizične osebe ne štejejo darila prejeta od fizične osebe, ki ni delodajalec prejemnika, pa sodišče pojasnjuje, da ZBPP v 13. in 14. členu pri ugotavljanju materialnega stanja prosilca napotuje na uporabo ZSVarPre in ZUPJS, ne pa na ZDoh-2, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja dohodnine. Četrti odstavek 23. člena ZSVarPre izrecno določa, da so občasni, neperiodični dohodki med drugim tudi darila. Sodišče na tem mestu še dodaja, da ZUPJS v prvem odstavku 12. člena sicer določa, da se v dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, štejejo dohodki in prejemki vseh oseb, med drugim tudi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine; vendar pa prva alineja 4. točke drugega odstavka 12. člena ZUPJS med drugim navaja, da se, ne glede na prej zapisano določbo prvega odstavka tega člena, pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči (in s tem tudi do BPP) upoštevajo tudi drugi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine.

26.Sodišče še pojasnjuje, da se BPP dodeli na način in pod pogoji, ki jih določajo 11. do 24. člen ZBPP. Prosilec za BPP mora po teh določbah za dodelitev te pomoči kumulativno izkazati izpolnjevanje dveh kriterijev, in sicer izpolnjevanje finančno materialnega oziroma subjektivnega kriterija, in izpolnjevanje vsebinskega oziroma objektivnega kriterija. Če enega od teh dveh kriterijev prosilec ne izpolnjuje, ni upravičen do dodelitve BPP. Toženka po tem, ko je ugotovila, da tožnik materialnega kriterija za dodelitev BPP iz 13. člena ZBPP ne izpolnjuje, utemeljeno ni presojala, ali izpolnjuje objektivni kriterij, saj morata biti za dodelitev BPP izpolnjena oba pogoja kumulativno (subjektivni in objektivni pogoj), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je toženka kršila pravila postopka, ker ni presojala objektivnega kriterija za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

27.Tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da mu je bila z izpodbijano odločbo kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar se razlogi, ki jih v tej zvezi navaja tožnik, nanašajo izključno na zatrjevanje domnevne nezakonitosti ravnanja toženke, do katerih pa, kot je predhodno obrazloženo, po presoji sodišča ni prišlo. Sodišče zato iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

28.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno (tj., da je znašal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v času izdaje izpodbijane odločbe 969,76 EUR, da se tožnik šteje za samsko osebo, da je v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev BPP (december 2023 - februar 2024) prejel dohodek v skupni višini 6.031,09 EUR, od tega periodične dohodke, in sicer neto plačo v skupni neto višini 4.180,00 EUR, da znašajo tožnikove preživninske obveznosti v relevantnem trimesečju 1.650,00 EUR ter da je tožnik v relevantnem obdobju prejel tudi druge dohodke v skupni višini 1.851,09 EUR, in sicer trinajsto plačo in dodatek k trinajsti plači v skupni višini 709,00 EUR, vračilo davka v višini 392,00 EUR in nakazila s strani matere v skupni višini 750,00 EUR), temveč je sodišče odločalo (le) o pravnem vprašanju (o pravilni uporabi 23. člena ZSVarPre), je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka

29.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Tožnik je stroške postopka priglasil v tožbi, toženka pa stroškov postopka ni priglasila. Sodišče je, ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, zato odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1925/2013 z dne 28. 8. 2013.

2Določba prvega prvega odstavka 20. člena ZSVarPre d0loča, da se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.

3Določba prvega odstavka 23. člena ZSVarPre določa, da se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičene prejel v obdobju iz 20. člena tega zakona, upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona.

4Določba drugega odstavka 34. člena ZBPP določa, da če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

5Določba prvega odstavka 140. člena ZUP določa, da mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahteve, navesti natančno, po resnici in določno. Določba drugega odstavka 140. člena ZUP pa med drugim določa, da mora stranka za svoje navedbe, če ne gre za splošno znana dejstva, predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti.

6Določba tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

7Določba 52. člena ZUS-1 določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

8Določba drugega odstavka 13. člena ZBPP določa, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

9Določba prvega odstavka 14. člena ZBPP določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za, namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 11, 13, 14 Zakon o socialno varstvenih prejemkih (2010) - ZSVarPre - člen 20, 20/1, 23/1, 23/4 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3, 52 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140, 140/1, 140/2

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.