Jedro

Pritožbeno sodišče je nasprotno kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da oškodovanka, ob tem ko je na sredini križišča speljevala in se je pri tem ravnala po drugih vozilih, ki so se v križišču ali ustavila ali pa začela z bočne strani speljevati, s tem ni prispevala k povzročitvi prometne nesreče. Ravnala je pač po načelu zaupanja. Zato je bilo ugodeno pritožbi državne tožilke in je bila preizkusna doba zvišana z enega na dve leti.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o izrečeni kazenski sankciji tako spremeni, da se v okviru pogojne obsodbe določena preizkusna doba zviša na 2 (dve) leti.

Pritožba zagovornika obtoženega A. H. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A. H. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. odstavku 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj bo obtožencu določena daljša preizkusna doba.

Obtoženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je predlagal ugoditev pritožbi državne tožilke in zavrnitev zagovornikove pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožba zagovornika obtoženega A. H. pa je neutemeljena.

Zagovornikova pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo in da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki v spisu. Prvostopenjsko sodišče je namreč tako na podlagi izvedeniškega mnenja S. Š. kot tudi na podlagi izpovedb oškodovanke D. K. K., priče J. B. ter zlasti prič A. Š. in J. J. utemeljeno zaključilo, da je obtoženec vozil v križišče takrat, ko je v njegovi smeri že dve sekundi gorela rdeča luč. Vse te priče je prvostopenjsko ocenilo kot prepričljive, sodni izvedenec pa je ob upoštevanju njihovih izpovedb in krmilnega diagrama semaforja izračunal ob upoštevanju ostalih podatkov oddaljenost obtoženčevega vozila od semaforja takrat, ko je prvič utripnila v njegovi smeri na semaforju zelena luč, pa tudi čas, ko je v njegovi smeri že gorela rdeča luč, ko je prišel mimo semaforja. Okoliščina, da je obtoženec zapeljal v križišče v rdeči luči, je torej prepričljivo ugotovljena in obrazložena in tako stališče sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V celoti sprejema tudi obrazložitev v izpodbijani sodbi glede izpovedbe priče G. Ž., katero omenja pritožnik, ker naj bi ta priča potrjevala obtoženčev zagovor. Ta priča na dogajanje ni bila pozorna. Dogajanje je začela opazovati šele po trčenju obeh vozil, tako da se sodišče prve stopnje ob ostalih dokazih in podatkih utemeljeno ni moglo opreti na tako izpovedbo.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z neprepričljivo izpovedbo oškodovanke, češ da naj bi jo spreminjala. Ne glede na to, da je oškodovanka D. K. K. utrpela pretres možganov (list.št. 30), je ta priča v obeh časovno medsebojno oddaljenih izpovedbah opisala svoja opažanja, kot se jih je pač spomnila, vsekakor pa so bile izpovedbe potrjene z izpovedbami prič J. B. in tudi z izpovedbama prič J. Š. in A. Š., ki pa ju pritožba ne omenja. Prav ti dve priči sta, kot že navedeno, prepričljivo izpovedali, da sta speljali šele takrat, ko je na semaforju na P... ulici že gorela zelena luč, torej rdeča na C....

Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni presojalo obtoženčeve vožnje z izhodiščem v točki trčenja. Sodišče prve stopnje je predvsem ugotavljalo, kakšna luč je gorela v smeri obtoženčeve vožnje na semaforju takrat, ko se je približeval semaforju, ki je določal način njegove vožnje, kot takrat, ko je že vozil mimo semaforja, seveda pa je "senat preveril tudi mesto trčenja" (stran 4 sodbe).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in so zato vsi pritožbeni očitki s tem v zvezi neutemeljeni, prav tako pa so tudi neutemeljeni očitki v pritožbi glede zaključkov sodišča, ki naj bi bili v nasprotju s podatki v spisu.

Po členu 386 ZKP je pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo, ki je bila vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana pa v obtoženčevo korist, to pritožbo ocenjevalo tudi kot pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno izbralo kazensko sankcijo opominjevalne narave in torej obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo ustrezno zaporno kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Ob presoji izrečene kazenske sankcije pa pritožbeno sodišče sprejema pritožbene navedbe državne tožilke glede prekratke preizkusne sodbe. Teža storjenega kaznivega dejanja glede na vrsto kršitve cestno prometnih predpisov in glede na posledice, saj sta bili poleg smrtne žrtve poškodovani še dve osebi, vsekakor zahteva določitev daljše preizkusne sodbe. Utemeljeno pa državna tožilka še opozarja, da ni sprejemljiv zaključek prvostopnega sodišča o delnem prispevku oškodovanke k nastanku te prometne nesreče. Oškodovanka, ki na sredini križišča ni mogla videti semaforjev v njeni smeri vožnje, se je res ravnala po drugem vozilu, vendar ji tega ni moč očitati, saj je ravnala po načelu zaupanja (2. člen Zakona o varnosti cestnega prometa), ker je pričakovala, da bodo vsi udeleženci v cestnem prometu spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o izrečeni kazenski sankciji tako spremenilo, da je v okviru pogojne obsodbe določeno preizkusno dobo zvišalo na 2 leti.

Pritožbo zagovornika obtoženega A. H. pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in ker ni našlo nobenih kršitev določb materialnega in procesnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP, je v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel. Zato je obtoženec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je povprečnino odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer.