Jedro

Toženca sta po določitvi nujne poti v nepravdnem postopku opustila vsakršno poseganje v zemljišče tožeče stranke izven določene trase nujne poti, zaradi česar negatorna tožba ni upravičena, saj z njo zahtevata prepoved poseganja v lastninsko pravico, čeprav takšnih ravnanj toženca nesporno več ne izvajata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, da se tožencema prepoveduje poseganje v lastninsko pravico na zemljiščih, parc. št. 399/1, 406/4 in 406/1, vpisanih pri vl. št. 1562, k.o. H., katerih lastnik je tožeča stranka T. d.o.o., in sicer v obsegu, ki presega ustanovljeno nujno pot po sklepu Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. N 7/2005 z dne 3.6.2008, zlasti pa se jima prepoveduje hoja in vožnja preko navedenih parcel po poti, ki poteka od B. ulice s parc. št. 1389/1, k.o. H. v smeri proti severozahodu, v širini 3 m in dolžini 50 m, ki se na uvozu v B. ulico lijakasto razširi do širine 5,5 m in je na skici terenske meritve z dne 12.7.2007, ki je sestavni del sklepa, označena z „obstoječa dovozna pot“ oz. vrisana z zeleno barvo kot „možnost A“ ter da sta toženca dolžna s poti, označene pod tč. 1 te sodbe odstraniti peščeno nasujte in vzpostaviti prvotno stanje z nasutjem humusa in zatravitvijo ter s parcel odstraniti instalacije komunalne infrastrukture, in sicer plinovodno instalacijo, vodovodno instalacijo, elektro instalacijo in komunalni priključek. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 2.214,82 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved poseganja v lastninsko pravico na njenih zemljiščih in glede prepovedi hoje in vožnje preko parcel v obsegu, ki presega ustanovljeno nujno pot (1. točka IV. in 1. točka V. izreka sodbe). Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 99. člen SPZ. Vsak protipraven poseg kogarkoli v nepremičnino, katere lastnik je nekdo drug, predstavlja oviro pri izvrševanju lastninske pravice, kar je med drugim sankcionirano s tem, da mu sodišče odredi prenehanje vznemirjanj in prepoved nadaljnjih vznemirjanj. Res je, da toženca po tem, ko je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici N 7/2005 ustanovljena nujna pot preko istih parcel, vendar po drugi trasi in ko sta po novi trasi zgradila novo pot, po stari poti nista več hodila in vozila. To pa ne pomeni, da sta do določitve nujne poti imela kakršnokoli pravico, da posegata v to zemljišče. Sodišče z ničemer ni obrazložilo, zakaj bi toženi stranki v času do ustanovitve nujne poti upravičeno posegali v zemljišče tožečih strank. V obrazložitvi sicer navaja, da naj bi imeli toženi stranki ustrezno pravno podlago in sicer ustno dovoljenje za uporabo te poti, vendar le glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odstranitev peščenega nasutja, zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka pa tožeči stranki ne izpodbijata. Prav gotovo pa toženi stranki nista imeli nobenega dovoljenja za uporabo poti odkar je to zemljišče odkupila prvotožeča stranka. Zato bi moralo sodišče toženi stranki, ne glede na to, da sta opustila uporabo sporne poti, prepovedati nadaljnje poseganje v zemljišče tožečih strank s hojo in vožnjo v obsegu, ki presega s sklepom ustanovljeno nujno pot. Posledično bi moralo oceniti drugačen uspeh pravdnih strank v tej pravdi, tožečima strankama priznati 30 % uspeh in v tem razmerju znižati pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Lastninska pravica se varuje s posebnimi lastninskimi tožbami, med katerimi je tudi opustitvena (negatorna) tožba, s katero lastnik zahteva zaščito pred vznemirjanjem, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice (99. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Tožnik mora poleg lastninske pravice na stvari dokazati, da ga tožena stranka v njegovi posesti protipravno vznemirja, in sicer drugače kot z odvzemom stvari. Tožnik s tožbo lahko zahteva, da vznemirjanje preneha in da se prepove nadaljnje vznemirjanje.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke v izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: druga tožeča stranka in toženca so lastniki sosednjih zemljišč, pri čemer je edini dostop do nepremičnine tožencev možen preko spornega zemljišča, last tožnikov; sodišče je tekom tega postopka v nepravdni zadevi N 7/2005 s sklepom z dne 3.6.2008 določilo nujno pot preko zemljišča tožeče stranke po drugi trasi; toženca sta spoštovala prepoved tožeče stranke in prejšnje poti, po kateri sta dotlej dostopala do svojih nepremičnin, od ustanovitve nujne poti dalje nista več uporabljala. Sodišče je torej zavrnilo tožbeni zahtevek,ker je ugotovilo, da sta toženca po določitvi nujne poti v nepravdnem postopku opustila vsakršno poseganje v zemljišče tožeče stranke izven določene trase nujne poti, zaradi česar negatorna tožba ni upravičena, saj z njo zahtevata prepoved poseganja v lastninsko pravico, čeprav takšnih ravnanj toženca nesporno več ne izvajata. Tudi v pritožbenih navedbah tožeča stranka ugotavlja, da toženca po tem, ko je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici N 7/2005 ustanovljena nujna pot preko istih parcel, vendar po drugi trasi, po „stari“ poti nista več hodila in vozila. Navedeno je podlaga za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj je predpostavka negatorne tožbe, da tožnik dokaže vznemirjanje pri izvrševanju lastninske pravice. Lastnik sicer lahko zahteva tudi prepoved bodočega vznemirjanja, vendar tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne zahteva prepoved bodočega vznemirjanja, niti ne trdi, da bosta toženca še naprej uporabljala sporna zemljišča izven določene nujne poti oz. da obstaja nevarnost bodočega vznemirjanja.

Pritožba se v nadaljevanju sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, češ da toženca nista imela nobenega dovoljenja za uporabo poti od takrat, ko je to zemljišče odkupila prva tožeča stranka, pa vse do ustanovitve nujne poti, da torej v tem obdobju nista imela nobene pravice posegati v to zemljišče. Navedeno se lahko nanaša le na potrebnost in upravičenost tožbe za obdobje do ustanovitve nujne poti oz. do opustitve poseganj v zemljišče tožeče stranke ter v zvezi s tem na vprašanje upravičenosti do povrnitve stroškov postopka. V kolikor bi tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka prenehala posegati v njeno zemljišče, glede na določbo 158. člena ZPP slednja ne bi bila upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov. Ker pa tožeča stranka tožbe ni umaknila, ampak je le delno spremenila tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).