Jedro

Vrednost spornega predmeta v tožbi ni opredeljena, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, ki ga je izdalo dne 11.6.1996 in ki se nanaša na izpraznitev gostišča M., J. Ugovoru tožene stranke proti sklepu o izdani začasni odredbi z dne 23.6.1996 pa je ugodilo in začasno odredbo razveljavilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti odločitvi, ki se nanaša na izpraznitev poslovnih prostorov, zavrnilo pa je tudi pritožbo tožeče stranke proti odločitvi o ugovoru tožene stranke proti začasni odredbi. Sodbo in sklep sodišča prve stopnje je potrdilo.

Tožena stranka je vložila revizijo proti celotni odločitvi sodišča druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev odločitev nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Tožena stranka je prejela le vabilo na narok, na katerem naj bi se obravnaval ugovor proti začasni odredbi, ni pa dobila vabila na narok za glavno obravnavo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 354. člena ZPP. Sicer pa ima toženec sklenjeno najemno pogodbo za uporabo poslovnega prostora. V lokalu torej ni brez pravnega naslova. Tudi solastnica sporne nepremičnine L. R. toženca pooblašča za opravljanje gostinske dejavnosti v lokalu. Nepravilno je odločeno o zavrnitvi ugovora aktivne legitimacije. Končno toženec meni, da je izpraznitveni nalog preuranjen.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je revizija dopustna po določbi prvega odstavka 400. člena ZPP le tedaj, če je s takim sklepom postopek pravnomočno končan. Odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe pa ne pomeni pravnomočnega končanja pravde. Revizija je v tem delu nedopustna že zaradi uporabe citirane določbe ZPP.

Nedopustnost revizije proti odločitvi sodišča druge stopnje v celoti pa je podana tudi ob uporabi določbe 382. člena ZPP. Pravica do revizije je omejena. Če se tožbeni zahtevek v premoženjskem sporu, kakršen je obravnavani, ne nanaša na denarno terjatev, revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (tretji odstavek 382. člen ZPP). Enako sklepanje izhaja tudi iz uporabe določbe drugega odstavka 186. člena ZPP. Stranka si mora zagotoviti pravico do revizije že z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je torej obvezna sestavina tožbe. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ne pa preizkus sojenja z uvedbo tretje instance. Vrednosti spornega predmeta pa tožeča stranka v tožbi ni navedla.

Pomanjkljivost tožbe zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta je mogoče sanirati le ob uporabi določbe 40. člena ZPP. Tako lahko tudi tožena stranka še pred začetkom obravnavanja glavne stvari na prvem naroku zahteva ocenitev vrednosti spornega predmeta. Iz podatkov spisa sledi, da tega ni storila, niti ni o vrednosti spornega predmeta v okoliščinah navedene določbe ZPP odločalo sodišče samo.

Ker podatki spisa tudi ne dopuščajo določitve vrednosti spora v skladu z določbo 38. člena ZPP, je revizijsko sodišče zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta štelo revizijo za nedovoljeno in jo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavrglo.