Jedro

Četudi se sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, do kolikšne odškodnine kot pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) je tožnik upravičen, ne sklicuje izrecno na posamezne primere iz sodne prakse, ne zagreši absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila – 2. točka izreka in glede odločitve o pravdnih stroških – 3. točka izreka) delno spremeni tako da se izpodbijana sodba sedaj v celoti glasi: „1. Tožena stranka S. d.d. je dolžna tožniku O.Š. plačati odškodnino v višini 1.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožnik več (plačilo zneska 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila in pod izvršbo) se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna: tožniku povrniti pravdne stroške v višini 141,89 EUR, za tožnika povrniti pravdne stroške v višini 238,77 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št...., sklic na št. ..., plačati stroške sodnih taks v višini 68,82 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., vse v roku 15 dni, šteto od dneva izdaje te sodne odločbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna za tožnika povrniti pritožbene stroške v višini 74,84 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. ... sklic na št. ..., na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št...., sklic na št. ... pa tudi stroške sodnih taks v višini 43,79 EUR v 15 dneh od dneva prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka je v preostalem tožnikov tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo. V 3. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 66,00 EUR, za tožnika povrniti pravdne stroške v višini 134,39 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani ter plačati stroške sodnih taks v višini 38,74 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vse v 15 dneh, šteto od dneva izdaje izpodbijane sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, se pritožuje tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje le splošno navedlo, da je prisojena odškodnina v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati tudi sodnega izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožnik predlagal in ki bi lahko ugotovil obseg, trajanje in intenzivnost telesnih (in duševnih) bolečin. Sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Glede na bolniški stalež tožnika (v staležu je bil vse do 24. 6. 2004 ali skoraj mesec dni) in ker je imel tožnik še 14. 6. 2004 slabšo moč v desni roki, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, koliko dni je tožnik trpel bolečine in kakšne nevšečnosti ter stopnje in intenzivnosti so bile te bolečine in nevšečnosti. Ker tega ni ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke, je tožniku prisodilo prenizko odškodnino, s tem pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik kot primer navaja odločitve o prisojenih odškodninah v zadevah II Ips 708/2006, II Ips 561/2008, II Ips 317/2008, kjer je bila oškodovancem prisojena višja odškodnina za primerljivo vrsto škode.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino zaradi poškodbe desne roke, do katere je prišlo na delovnem mestu dne 27. 5. 2004, ko sta s sodelavcem z lopatama preložila 5 m³ betona. Pri tem je prišlo do poškodbe podlakti tožnikove desne roke. Glede na to je od tožene stranke zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR in sicer za prestane sedanje in bodoče fizične bolečine 2.000,00 EUR ter za nevšečnosti med zdravljenjem 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je vpogledalo v kompletno listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, zaslišalo tožnika ter priči V.M. in B.Z., ugotovilo, da je do tožnikove poškodbe dejansko prišlo 27. 5. 2004, da je za nastalo škodo krivdno odgovorna tožena stranka (ker dela ni organizirala tako, da bi bilo to varno in da do poškodbe ne bi prišlo), da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo in da tožniku pri nastali škodi ni mogoče očitati kakršnekoli sokrivde. Ob upoštevanju navedenega je ugotovilo, da so podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato se je v nadaljevanju dokaznega postopka ukvarjalo z tem, do kakšne odškodnine za nastalo škodo je tožnik upravičen, upoštevaje 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ugotovilo je, da je tožnik iz naslova telesnih bolečin upravičen do odškodnine v višini 800,00 EUR, iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem pa do odškodnine v višini 100,00 EUR, zato je tožniku v takšnem delu njegovega tožbenega zahtevka ugodilo, pri čemer mu je zakonske zamudne obresti od skupnega prisojenega zneska odškodnine 900,00 EUR prisodilo od dne 11. 1. 2007, kot je tožnik zahteval (čeprav je izplačilo odškodnine že pred navedenim datumom zahteval tako od Zavarovalnice... kot tudi od tožene stranke).

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določbi postopka, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (vključno s postavitvijo izvedenca medicinske stroke). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da izvedeni dokazi zadoščajo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, zaradi česar je preostale predlagane, a ne izvede dokaze zavrnilo kot nepotrebne. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku angažirati tudi sodnega izvedenca medicinske stroke, je potrebno ugotoviti, da je tožnik izvedbo tega dokaza predlagal le pogojno („po potrebi“). Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja (tudi v zvezi z telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodbe), utemeljeno ni izvedlo pogojno predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, zato iz tega razloga dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, kot to smiselno v pritožbi zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč praktično v celoti sledilo tožnikovim trditvam o pretrpljenih telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, ki jih je podkrepil s svojo izpovedbo, zdravniškimi potrdili in fotokopijo njegovega zdravstvenega kartona. Sklicevanje tožnika v pritožbi na pretrpljene duševne bolečine pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo (člen 337 ZPP). Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi o tem, do kolikšne odškodnine kot pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) je tožnik upravičen, zares ni izrecno sklicevalo na posamezne primere iz sodne prakse, vendar zaradi tega ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v tem delu izpodbijano sodbo kljub temu možno preizkusiti. Presoja pravilnosti prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V tem delu je tožnikova pritožba delno utemeljena, saj je po oceni pritožbenega sodišča tožnik upravičen do odškodnine za vtoževano pretrpljeno nepremoženjsko škodo v višjem znesku, kot mu je to prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na obseg in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika in njegovim navedbam, da je 20 dni trpel hude fizične bolečine, da je oteklina desne roke trajala 20 dni, potem pa so bolečine izzvenele, da je tožnik v tem času nosil longeto, jemal antibiotike in protibolečinske medikamente, da je 4 – krat obiskal osebnega zdravnika, na Kliničnem centru v ... pa so mu namestili longeto, da je bil v bolniškem staležu od 31. 5. 2004 do 24. 6. 2004, da mu je poškodovana desna roka oteževala oblačenje, obuvanje in prehranjevanje), pri čemer je tožnikovo poškodbo uvrstilo med lahke primere (klasifikacija po Fišerju), pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi znašala pravična denarna odškodnina, ki jo je dolžna tožena stranka plačati tožniku iz naslova nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 1.600,00 EUR. Pri tej svoji odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo tako izpovedbo tožnika, iz katere izhaja njegovo osebno, subjektivno občutenje telesnih bolečin oziroma nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi prisojene odškodnine za primerljive vrste škode, ki izhajajo iz ustaljene sodne prakse (zadeve II Ips 447/2009, II Ips 575/2007, II Ips 214/2007, pa tudi II Ips 317/2008, na katero se sicer sklicuje tožnik v pritožbi in ki jo je vložil v spis – A17).

Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odškodnino, ki mu jo je dolžna tožena stranka izplačati iz naslova nepremoženjske škode, zvišalo za 700,00 EUR (torej na znesek 1.600,00 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila, za kar je imelo podlago v določbi 5. alinee 358. člena ZPP. Ker je bila v preostalem pritožba tožnika neutemeljena, jo je glede preostalega zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede zavrnitve dela tožnikovega tožbenega zahtevka v znesku 1.400,00 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), saj v zvezi s to odločitvijo sodišča prve stopnje niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožnika in tožene stranke priznalo in odmerilo skladno z določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003, ki se z ozirom na datum vložitve tožbe uporablja v tem individualnem delovnem sporu), kar tožnik v pritožbi niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu po delni spremembi prvostopenjske sodbe 53,3 %, uspeh tožene stranke pa 46,7 %. Glede na to bi bil tožnik upravičen do povrnitve sorazmernega dela njegovih pravdnih stroškov v znesku 395,48 EUR, tožena stranka pa do zneska 14,81 EUR. Ob tem pa je potrebno še upoštevati, da je bila tekom postopka tožniku dodeljena tudi brezplačna pravna pomoč. Tožnik bi bil pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči upravičen do povrnitve njegovih pravdnih stroškov v znesku 156,70 EUR, po pobotu stroškov tožene stranke pa do povrnitve stroškov v višini 141,89 EUR. V preostalem (torej do zneska 283,77 EUR) pa je dolžna tožena stranka tožnikove stroške povrniti na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (C1), razen tega pa plačati tudi sorazmeren del stroškov sodnih taks v višini 68,82 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, saj je bil tožnik s sklepom oproščen plačila sodnih taks (IV P 124/2007 z dne 21. 3. 2007).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti del njegovih pritožbenih stroškov. Z ozirom na vrednost predmeta, ki ga tožnik izpodbija s pritožbo (2.100,00 EUR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel do ene tretjine, zaradi česar mu je dolžna tožena stranka povrniti eno tretjino njegovih pritožbenih stroškov in sicer na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (ker je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč tudi za postopek pred drugostopenjskim sodiščem – C1). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 400 točk po OT (tar. št. 15/4 OT), 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 OT) ter 20 % DDV in jih ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) odmerilo na 224,73 EUR. Z ozirom na že ugotovljeni uspeh tožnika s pritožbo je dolžna tožena stranka povrniti 74,84 EUR pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za obvestilo stranki, saj so ti že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe. Ker je bil tožnik s sklepom opr. št. IV P 124/2007 z dne 21. 3. 2007 oproščen plačila vseh sodnih taks, je dolžna tožena stranka plačati del takse za pritožbo v sorazmerju s tem, koliko je tožnik uspel v pritožbenem postopku. Glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe in glede na tožnikov pritožbeni uspeh (1/3) znaša znesek sodne takse, ki ga mora tožena stranka plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, 43,79 EUR.